TORRES DEL PAINE JESENI NI SLABA IDEJA! - BlueMarble Vagabonds
Switch to English
Kdo sva potepuha?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano. Več o nas lahko prebereš tukaj.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”, sva se lani jeseni odpravila na skoraj enoletno poročno potovanje okrog frnikole. Pravkar sva se vrnila in še en kup stvari imava za povedat o tem, na zeljniku pa pridno poganjajo ideje za nova potepanja.

 

Kar pošnofaj okrog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Zasleduj naju preko več socialnih kanalčkov!
Torres del Paine jeseni naslovna slika
Čile Dogodivščine Nasveti

TORRES DEL PAINE JESENI NI SLABA IDEJA!

By
on
23 aprila, 2019
This post may contain affiliate links, which means that if you choose to click trough and make a purchase, we will receive a small comission (we’re literally talking pennies here folks!) at absolutely no extra cost to you. This allows us to keep creating awesome travel tips for free and… Ah, who are we kidding here, we’re gonna spend bucks by buying yet another flashy toy for our dog which His Highness will promptly ignore.

Naj ti razložim zakaj Torres del Paine jeseni ni slaba ideja!

Aja, čakaj…al’ začnemo na začetku?

Sploh veš, kaj in kje je Torres del Paine? Ali se zdajle praskaš za ušesi in se poskušaš spomnit?

Ne sekiraj se, do pred nekaj leti nazaj sem bila sama na tvojem mestu, ups 😀 Dokler se ni prijateljica odpravila v Patagonijo in je prišla nazaj čisto navdušena. Ves čas je govorila o Torres del Paine – nacionalnem parku na jugu Čila, treking meka, ki da jo moram enkrat obiskati. Okej, sem si zapisala nekam tja na podstrešje.

Hej, le nekaj let kasneje se z Bojanom znajdeva na enoletnem poročnem potovanju. Relaksirava se ob jezeru Atitlan v Gvatemali in malce planirava dalje (to se zgodi, če le kupiš enosmerno letalsko karto in si rečeš: Ostalo bom pa sproti!). Ugotavljava, da se nama ne bo dalo ves čas voziti z avtobusi, in da bi južno Ameriko raje raziskala na nama najljubši način – s kombijem.

AMPAK!

Ja, ampak.

Je že januar. Glavna sezona v Patagoniji.

Midva pa v Gvatemali. S približnim planom za Salvador in Nikaragvo.

Ne, nisva šla direkt v Čile. Sva pa preskočila Kostariko in Panamo (in sanjske otoke San Blas, smrk!) in poletela v Santiago. Tam sva počakala, da se je najina bodoča potujoča hiška vrnila v Santiago in po nakupu in nekaj pripravah sva jo na sredini marca končno mahnila proti Patagoniji.

Sredina marca. To je jesen v Patagoniji.

Ker sva naračunala, da če bova prevozila Carretero Austral in šla najprej v Torres del Paine, bova v Ushuaiu na koncu sveta prispela šele maja – kar je res prepozno (spanje v kombiju in zima pa te malenkosti), sva plan obrnila in jo najprej mahnila proti Ushuaii.

V Torres del Paine sva tako prispela sredi aprila. 

 

Ok, še nekaj morava priznati – do obiska Torres del Paine nisva čisto razumela vsega navdušenja nad njim – najbrž zato, ker naju malce odbijajo vse “must see” destinacije.

Ampak tole je bilo pa…WOW.

 

Prvi pogled na Torres del Paine jeseni

Razgled, ko sva se pripeljala v park

 

Če bi Torres del Paine izpustila, bi bila to najbrž ena najbolj neumnih odločitev. 

V parku sva ostala nekaj dni in šla ne več krajših in en celodnevni treking in vsi so bili res osupljivi!

In ko sva Torres del Paine zapuščala, sva se oba strinjala, da sva morda pa izbrala ravno najboljši čas v letu za obisk tega nacionalnega parka. 🙂

 

Base de las Torres jeseni

 

TOP RAZLOGI ZA OBISK NACIONALNEGA PARKA TORRES DEL PAINE JESENI

 

1. V TORRES DEL PAINE NARODNEM PARKU JE JESENI PRECEJ MANJ LJUDI

Torres del Paine naj bi bil ena izmed tistih »must do« (moraš videti) destinacij, ko obiščeš Patagonijo. Posledično to pomeni, da pridejo sem prav vsi – tisti, ki sicer redno hodijo v hribe, taki občasni pohodniki (mednje spadava midva, ker v večji meri hodiva v hrib vštric s kolesi in ne s pohodnimi palicami) in tudi tisti, ki so hribe pred obiskom Torres del Paina videli le na televiziji*.

 *Mimogrede, to pomeni, da na poti srečaš ljudi, ki gredo na 8-urni pohod v mestnih teniskah, kavbojkah, svetleči bundici in namesto z nahrbtnikom, raje z nakupovalno vrečko na rami (nabasano z barvito preprogo za delanje selfijev na vrhu). Masovni turizem v vsej svoji lepoti. 🙂

In v visoki sezoni (januar-februar) se po najbolj znanih pohodnih poteh vije reka ljudi (karikiram, ampak mnogi do sedaj so rekli, da je skoraj tako). V parku so tudi povedali, da se kdaj zgodi, da ga morajo za obiskovalce, ki nimajo vnaprej rezerviranega večdnevnega trekinga, zapreti, saj so poti preprosto preveč polne. Priznam, Šmarna gora je edini kraj, kjer stoično prenašam hojo navzgor v koloni 😊

Obisk Torres del Paina jeseni ne pomeni, da ne boš srečal nikogar in boš naravno občudoval v prijetni samoti (čeprav se tudi to zna zgoditi na krajših pohodnih poteh – midva sva na teh srečala morda 5 ostalih pohodnikov), a več kot nekaj sto ljudi v celem dnevu ne bo šlo mimo tebe. Precej bolj avtentična izkušnja, si morda upam trditi.

 

 

2. JESENI NI POTREBNO VSEGA REZERVIRATI VNAPREJ

To je povezano z zgornjim dejstvom seveda. Namreč v Torres del Paine se večina ljudi odpravi z namenom 4/5-dnevnega »W« trekinga (pot gre v obliki črke W) ali pa 7/10-dnevnega »O« trekinga (polni krog). Samo začetne točke teh trekingov so dostopne z avtom oz. avtobusom, sicer pa so ob »progi« preprosti kampi (opremo lahko nosiš s seboj ali pa jo najameš) in refugios (t.j. koče s skupnimi spalnicami in kuhinjo).  Sploh W treking je tako popularen, da so te nastanitve zasedene mesece vnaprej (gorski vodič, ki naju je štopal, je celo rekel, da včasih leto vnaprej).

Jeseni pa temu ni čisto tako. Kampi po večini niso polni, a tudi če so, lahko s svojim šotorom še vedno kampiraš tam (divje kampiranje je v parku prepovedano). Tudi refugios lahko imajo proste postelje in ko sva se šla registrirat za pohod do “Mirador de los Torres”  (najbolj popularna točka v parku, 4 ure hoje v eno smer) in po pomoti obkrožila, da bova hodila 2-5 dni, so naju prijazno vprašali, če imava slučajno prenočišča za »W« že rezervirana. Lahko bi jih torej rezervirala na licu mesta.

Ne me zdaj držat za besedo in na vrat na nos rezervirat letalske karte za Patagonijo, se prikazat na registracijskem pultu in mi potem pisat jeznih sms-ov, da ni bilo prostora 😛 A če komu »W« ni prioriteta, pa bi ga ob obisku parka Torres del Paine jeseni prijelo, da se vseeno odpravi na ta treking, ima v tem času realne možnosti, da to tudi (vsaj delno, če ne v celoti) izvede.

Dobro je vedeti: če se odpravljaš na 7-10 dnevni treking (O-circuit), potem bo treba tja marca. Namreč od 1.aprila dalje je ta pot zaprta zaradi snežnih razmer.

 

 

3. CENE GREJO DOOOL

Ok, tak zabaven razlog! Manj ljudi pomeni prazne kapacitete in če te  pomenijo, da ti ni treba vsega rezervirati naprej, pomenijo tudi popuste!

Izven glavne sezone je običajno, da hoteli in restavracije v nacionalnem parku nekoliko spustijo cene in tako bo mogoče tisti noro hud hotel z razgledom na granitne vrhove, ki je sicer tvojemu žepu morda nedosegljiv, končno imel razumno ceno!

Okaaay, that’s a fun one! Fewer people means empty rooms and while empty rooms may mean you don’t need to book everything in advance, they also mean discounts!

Prav tako pa nekatere agencije nudijo eno- ali večdnevne ture po nekoliko znižanih cenah, tako da se splača preveriti vnaprej.

 

 

4. VREME V TORRES DEL PAINE JE LAHKO JESENI IZJEMNO LEPO

Sliši se precej neverjetno, a tako je. Vsekakor je januarja in februarja velik plus to, da je dan mnogo daljši (svetlo je do poznega večera) in da je verjetnost, da te ujame snežni metež, izjemno nizka (kako se nama je to zgodilo v Ushuaii, si lahko prebereš tule 🙂 ). Tudi sončnih dni je nekoliko več.

Ampak patagonski veter! Vetra pa je kolikor hočeš poleti (na južni polobli je januarja poletje 😉 ). In ne govorim o blagem pihljanju, ampak o sunkih vetra tja od 60 pa vse do 120km/h. V dobrih dveh mesecih v Patagoniji sva ta orkanski veter doživela le nekajkrat in res si nočem predstavljati večdnevnega trekinga z vetrov v prsi 😉 Pa ne, da te hočem prestrašiti – saj ne, da se ne da, samo malo težje pa je. 😊

Seveda so temni oblaki, dež (po možnosti pomešan s snegom) in nizke temperature lahko čisto običajni v jesenskem času – in v primerjavi s poletnim vetrom seveda tudi pohod v močnem nalivu ni mačji kašelj. Midva sva pravzaprat lovila »sončno okno« in se zato že tretji dan odpravila iz parka, ko je začelo deževati (in je bila napoved za naslednjih nekaj dni enaka).

Ampak – ko sije sonček, je pa res fajn! Tisto pravo, sončno jesensko vreme, nekje med 10-15 stopinj, brez oblačka in morda le z rahlo sapico. Idealno za pohode! 😊

 

Mirador los Torres

Brez oblačka in skoraj brez vetra! Idealen dan je bil za tale dolg treking.

5. JESENSKE BARVE

Ja, ne navsezadnje – barve. Jesen je tak lep letni čas nasploh in vsak, ki se je jeseni kdaj sprehajal v gozdu (torej – vsak!), ve, da je hoja po suhem listju en tak poseben užitek.

Torres del Paine jeseni je na pogled prava slikarska mojstrovina. Velik del parka prekriva travnata stepa, iz katere se nato dviga skupina mogočnih vršacev, med katerimi dominirajo Torresi (stolpi) ter Torre del Cuernos. Ti so v spodnjih predelih še obdani z gozdički, nato pa v nebo strmijo granitne špičaste gmote.

Jeseni se stepa obarva v mnoge odtenke rumeno-oranžne, gozd pa se obarva v še kakšen odtenek več. Te tople barve, v kontrastu s sivimi granitnimi stenami ali pa živo modrimi mini ledenimi gorami, dajo parku v tem letnem času poseben pečat.

 

 

6. BONUS: JESEN V TORRES DEL PAINE-u JE RAJ ZA LJUBITELJE FOTOGRAFIJE

 

Zakaj bonus razlog? No, ker pač vsi ne slikarijo radi in čisto ok je tako. Če pa uživaš v pritiskanju na sprožilec, ne glede na to, ali je pred teboj gora ali ta velika margerita, pa je jesen idealen čas za obisk tega nacionalnega parka!

Kombinacija zgoraj naštetega – manj ljudi, jesenske barve in dejstvo, da ti za sončni vzhod  in fotografiranje ob “zlati uri” ni potrebno vstati ob 5.uri zjutraj – vrhunsko! 🙂

Ah, pa še to – nekje januarja imajo pume mladičke in tam nekje do marca jih ravno začno razkazovati (si ti tudi predstavljaš prizor iz Levjega kralja? :D). No, ni čisto tako, ampak verjetnost, da ugledaš mačje kepice je takrat večja kot v glavni sezoni.

Sama sem ravno po dolgem trekingu v kombiju kuhala večerjo, ko je par v bližini zavpil: Puma! (bili smo poleg registracijskega centra, torej niti ne zares v divjini). No, preden sem se uspela skobacati iz kombija in pripravit fotoaparat, je puhasta zverinica že zdavnaj zavila za skalo. Hej, mogoče pa tebi uspe posnetek za v revijo! 😉

 

Gvanako v Torres del Paine

Ni ravno puma, ampak gvanako je še bolj lušten! Pa še poje te ne.

 

Je bil kdo v Torres del Paine poleti ali v katerem drugem letnem času? Zapiši v komentar, kaj ti je bilo takrat tam najbolj všeč in kaj so prednosti obiska v tistem času! 🙂

 

Prijetna potepanja ti želiva!

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.