BlueMarble Vagabonds - potovanja, avanture in vanlife

Latest posts:

Stuff You Love:

Chichen Itza - cover photo for One Month Mexico Itinerary
Intineraries
Sandra

ONE MONTH MEXICO ITINERARY

Mexico is a vast country that covers a land area of almost 2,000,000 square kilometers. So let’s be real –  unless you are planning to

Read More »
Hiking in Ushuiai cover photo - the river, muddy meadow and snowy mountains in the distance
Argentina
Sandra

HIKING IN USHUAIA – DOs & definite DON’Ts

Hiking at the end of the world? C’mon, admit it, there’s a super cool edge to it.

And besides, we Slovenians are known to be a “hiking nation”, so when our new friends from the USA invited us to go hiking in Ushuaia together, saying “nope” was not an option. No matter the circumstances.

And that’s perhaps where things started to go wrong.

This is a story about our hilarious hiking in Ushuaia and all the DOs and DON’Ts you should(not) repeat.

Read More »
Traditional houses in Prekmurje region, Slovenia
Slovenia
Sandra

YOUR GUIDE TO PREKMURJE REGION, SLOVENIA

A river that winds lazily across wide plains. White storks nesting on chimneys. Picturesque churches and unique architecture. Lush green hills, lined with vineyards and mighty castles sitting among them. Thermal waters for relaxation and the juiciest Slovenian dessert. Welcome to Prekmurje region in Slovenia!

Read More »

Road trip po Črni gori s kombijem: 2-tedenski načrt poti

Road trip po Črni gori s kombijem - vsi člani BlueMarble Vagabonds v narodnem parku Prokletije

This post may contain affiliate links, meaning we will receive a tiny commission if you choose to click through and make a purchase. But don’t worry, clicking on them won’t cost you a penny more – it just means we can keep creating free content for you – and that our furry companions can keep living their best life with all their fancy toys.  

 

Te mika road trip po Črni gori s kombijem? Živo zeleni gozdovi, nori razgledi na mogočne vršace, fascinanten zaliv Kotorja, vijugaste ceste in divja narava. Črna gora je raj za “vanliferje”!

V temle potopisu s tabo delim najino 14-dnevno potovanje po Črni gori, ki ti lahko pride prav pri tvojem načtrovanju poti ali pa le služi kot inspiracija – ki jo pokažeš svoji boljši polovici, da jo navdušiš za road trip po Črni gori 🤓 Je v stilu potopisa s koristnimi informacijami, v delu pa je tudi prispevek o praktičnih nasvetih za potovanje po Črni gori z avtodomom ali kombijem / kemperjem.


 

Črno goro sem imela na svojem »bucket list spisku« že res dolgo, saj od tam izhaja en majcen del moje družine in prvič sem bila tam »še za časa Jugoslavije«, ko niti še nisem dopolnila enega leta. Odkar pa sem pripravila prispevek o najlepših destinacijah Balkana (tale je samo v angleškem jeziku), in zagledala fotografijo iz Durmitorja, pa sem Črno goro res želela raziskati čim prej.

 

Road trip po Črni Gori s kombijem - kombi na travi pri jezeru, v ozadju gorovje Durmitor nacionalnega parka

 

Ker imava z Bojanom letos v planu nekaj »finančno bolj zahtevnih« projektov«, sva se odločila, da se s kombijem tokrat odpraviva potepat nekam bližje, prav tako pa sva želela izkoristiti čim več prostih dni v aprilu in maju. Ker sva le nekaj mesecev prej potovala s kombijem po Siciliji in jugu Italije, sva se odločila, da se letos odpraviva v drugo smer. In tako je končno na vrsto prišla Črna gora!

Že takoj naj povem, da pozen april / zgodnji maj morda ni najbolj posrečen čas za obisk Črne gore, saj morje še ni primerno za kopanje (pomlad 2023 pa je bila sploh posebna), ker pa je država precej gorata, je v tem času veliko hribov še prekrival sneg. To je pomenilo, da nisva prevozila slavne ceste P14, ki je po vseh opisih sodeč neverjetno lepa, prav tako pa sva mogla izpustiti gorsko kolesarjenje (😭😭), večino trekingov ter rafting na reki Tara (saj sva po vrh vsega vmes še malce zbolela).

Pa nič zato, vseeno je bil tale roadtrip po Črni gori s kombijem nepozaben in zdaj vsaj imava razlog, da se ponovno vrnemo. Namreč tudi pasje tačke so skrajno uživale v »Črna gora vanlajfu«. 😊

 


V INFO: Vsekakor ti temu “načrtu poti” za road trip po Črni gori ni treba slediti do pike natačno, morda se lahko v kakšnem kraju ustaviš za dlje časa, sploh če te mikajo mesta in kulturne znamenitosti, ki jih midva v zadnjem času vedno bolj preskakujeva – že zaradi psov, pa tudi zato, ker parkiranje kombija v mestih (z vso športno kramo v njem) ni na seznamu najinih najljubših stvari.

Pravzaprav bi ti priporočala, da smer poti obrneš in pričneš v goratem delu s športnimi aktivnostmi in nato zaključiš z ležanjem na plaži in (*vstavi svojo najljubšo pasmo*) na straži. Sama sva predvsem lovila vremensko napoved in temperature, zato sva hriboviti del Črne gore pustila za konec.


 

Road trip po Črni gori s kombijem: 2* tedna sreče na koščku Balkana

 

*Pravzaprav je bilo skupaj 16 dni potovanja

 

Dan 1 – od doma do Splita

Lahko do Črne gore prispeš v enem dnevu? Seveda lahko, vse je mogoče. Herceg Novi (mesto na severozahodu Črne gore ob meji s Hrvaško) je iz Ljubljane dosegljivo v dobrih osmih urah, a če ti predolga vožnja ni v užitek (in ti čas dopušča), ti priporočam vmesni postanek. Lahko je to v Sarajevu, če želiš do Črne gore preko Bosne (v prispevku o Mini Balkan Tripu si lahko prebereš več o tem krasnem mestu), ali pa se proti tej balkanski državi(ci) odpelješ po jadranski magistrali kot sva to storila midva. Na pot sva se odpravila šele zgodaj popoldan (ker vedno pakirava in pripravljava kombi v zadnjem momentu 😛), zato smo se vozili le nekaj ur in parkirali ob prazni plaži nekje v bližini Splita. Po krajšem sprehodu in večerji je sledilo obvezno »prvo pivo« pred kombijem.

 


PAZI: Naj omenim, da je divje kampiranje oz. prenočevanje izven kampov na Hrvaškem prepovedano in so kazni precej visoke (ter odvisne od sezone, področja ter dobre volje policistov). Izven sezone na manj obljudenih točkah običajno ni težav, vendar se tega loti na lastno odgovorost. Jaz nisem nič kriva, če ti kasirajo!😛


 

Prevožena razdalja: 370 km

 

Dan 2 – Dubrovnik, Hrvaška

Tale dan lahko mirne duše izpustiš iz svojega roadtripa po Črni Gori, sploh če si že kdaj bil/a v Dubrovniku. Ker je bil »ravno na poti« in ker še nisva bila tam, sva se odločila, da mu nameniva en popoldan. Ljudi je bilo res precej, sploh glede na to, da se je turistična sezona šele pričenjala, tako da je bil enourni sprehod po mestu dovolj, da sva začela jezno sopihati. Da ne bo pomote – Dubrovnik je lep in vseeno priporočam ogled, vendar je njegova popularnost v zadnjih letih tako narasla, da morda kaj uniči tisti pristen mediteranski čar, ki ga imajo običajno hrvaška obalna mesteca.

K sreči se ob umiku iz glavnega trgo hitro znajdeš v labirintu majhnih uličic, ki so skoraj prazne in zato bolj prijetne za sprehanje, sploh če si v družbi štirinožnih prijateljev. Zaradi množice in navitih cen znotraj obzidja nisva jedla (15€ za avokado toast je res pregrešno drago, sploh če pomislim, kako poceni sem ga jedla v Gvatemali ali pa v neštetih cafejih v Ubudu na Baliju), sva si pa zato privoščila Aperol Spritz in pivo z razgledom v vinskem baru malce ven iz starega dela mesta. No ja, cene niso bile nič kaj bolj prijazne (18 za oba skupaj), ampak je bil pa razgled, pomirjujoča glasba in le peščica ljudi. Tudi to šteje 🙃

 

 

Zatem sva se odpravila na hrib nad Dubrovnikom, ki pa je hitro popravil prvotni malce slabši vtis – razgled na mesto obdano z mogočnim obzidjem je res veličasten. Sprehodili smo se okoli trdnjave, v kateri lahko sicer tudi obiščeš manjši muzej (Muzej Domovinskog Rata Durbovnik), ter se odpravili še do drugih ruševin na vrhu planote, do kombija pa smo se vrnili ravno ob najlepšem sončnem zahodu. Naj slike povedo svoje. Tudi tokrat smo »kampirali« na divje, v družbi še enega Sprinterja 4×4 (ki so sicer bolj redkost na cestah) in prijetnega starejšega nemškega para, ki je ravno na ta večer praznoval obletnico poroke in z nama delil šilce odličnega viskija. Takšni večeri v kombiju so najlepši!

Prevožena razdalja: 260 km

 

 

Dan 3 – začetek road tripa po Črni gori: Herceg Novi

Tretji dan našega potepanja smo končno le prečkali hrvaško-črnogorsko mejo in se odpravili proti prvemu mestecu, Herceg Novi. Herceg Novi je manjše mesto, ki se stiska na strmi obali in daje vtis ležerne obmorske riviere. Pravzaprav precej spominja na hrvaška obalna mesta, le cene so (na najino presenečenje) še malce višje kot pri severnih sosedih.

Stari del mesta je precej majhen, a res prisrčen in ko se na majcenem tlakovanem trgu posedeš in čakaš natakarja, da bi naročil kavico, hitro dojameš vse šale o »črnogorski lenobi« 😛. »Pa saj smo na dopustu«, si rečeš, se udobno namestiš in sprejmeš, da bo od tu naprej čas počasneje tekel.

 

 

Najin popoldanski sprehod po »rivieri« je pregnalo muhasto vreme in kruleč želodec, zato sva zavila v konobo v pristanišču, ki je bila super izbira, saj je bila hrana res okusna.

Me je pa tretji dan potepanja dokončno potolkel prehlad, zato je bil dan počitka že skoraj nujen. Zmogla sem še nekaj »oh-ov in ah-ov« ob razgledih na panoramski cesti ob kotorskem zalivu, to je pa je bilo tudi vse. Ustavila sva se v kampu Naluka na delu zaliva, ki je nasproti Kotorju, in kljub temu, da ni imel razgleda na zaliv kot sosednja dva kampa, je bil v neprimerno boljšem stanju. Urejen, s travnatimi parcelami, čistimi sanitarijami, prijaznim lastnikom in jutranjo dostavo domačega kruha. Prodano! (za 25 na noč).

Prevožena razdalja: 70 km

 

Dan 4 in 5  – Kotor in kotorski zaliv

Zjutraj sva se odpeljala proti Kotorju, saj sva na zemljevidu našla veliko parkirišče za avte in avtodome tik ob plaži in le nekaj minut hoje do starega mestnega jedra (15€ na noč izven sezone). Sama sem dan preživela v postelji, Bojan pa se je s psoma potepal po mestu, debatiral s popotniki v sosednjih avtodomih ter se ob sončnem zahodu z Nui odpravil še na prelepo razgledno točko nad Kotorjem (do trdnjave Sv. Ivana), ki jo vsekakor dodaj na svoj načrt poti po Črni gori.

Naslednji dan sem bila že toliko pri močeh, da smo Kotor in okolico raziskovali skupaj. Staro mestece je res krasno, vsekakor pa priporočam, da so kužki varno na povodcih, saj se Kotor ne imenuje mesto mačk kar tako brez razloga. Še celo svoj park in svoj muzej imajo tamkajšnje potepuške mačke, da ne omenjam brezštevilnih spomnikov v trgovinicah. Nui in Nano sta vsekakor imela dober nekaj-urni “trening desenzitizacije” 😂

 

 

Cene vseeno le poglej, preden se usedeš na pijačo – če ne bi bila pozorna, bi v nekem luštnem pubu za malo pivo plačala nekje med 15-18€, kar je dražje kot na kjerkoli na road tripu po Novi Zelandiji, v USA, oziroma kjerkoli sva se potepala do sedaj. 😃

Na tržnici desno od glavnega vhoda v mestno jedro se lahko založiš z okusno domačo zelenjavo, sadjem, siri in – seveda – rakijo vseh mogočih okusov.

 

 

Ena izmed popularnih aktivnosti v Kotorju sta tudi najem kajaka ali izlet ladjico. Nama je oboje  – hm, padlo v vodo – ker bilo vreme vetrovno z občasnim dežjem. Zato sva se namesto tega odpravila na še eno panoramsko vožnjo okrog južnega dela kotorskega zaliva do zaliva Luštice, ter na poti nazaj zavila še na vrh hriba do ene izmed mnogih zapuščenih trdnjav iz časa avstroogrske (trdnjava Vrmac). Ogledaš si jo lahko brezplačno, je pa kar temno in strašljivo v tistih dolgih hodnikih.

Mimogrede, do te trdnjave se lahko odpraviš tudi po pešpoti iz Kotorja, tako da če te mika bolj aktivno preživljanje počitnic, potem bo to prava izbira zate.

Prevožena razdalja: 67 km

 

 

Dan 6 – zipline, Lovčen narodni park, Budva

Kotor naju je tako navdušil, da sva mu kar s težavo pomahala v slovo. Ampak sva se veselila vožnje po znameniti serpentinasti cesti nad Kotorjem, ki je za vozila večja od avta kar svojevrsten izziv. Cesta sama ni problematična, je kar lepo urejena, se pa stvari malce zakomplicirajo, ko srečaš nasproti vozeč avto (ali, še slabše, avtodom ali avtobus). Vsake toliko časa so ob cesti razširitve, da se lahko umakneš, a vzvratna vožnja ti ne sme predstavljati prevelikega izziva, saj bo zagotovo prej ali slej prišlo do situacije, ko bo »rikverc« edina izbira.

Prav na vrhu serpentin je krajši zipline, ki pa ga zaradi dih jemajočega razgleda na zaliv Kotorja res nisva hotela izpustiti. Kratko, sladko in adrenalinsko (kanjon pod tvojimi nogami je globok!).

 

Razgled na Kotorski zaliv od zgoraj

 

Naslednja točka je bila Lovčen narodni park, ter idilična vasica Njeguši, ki se nahaja na planoti nad Kotorjem. Ker se je sezona šele začela (vsi so rekli »Jutri odpiramo!«), sva se skozi vas le na hitro sprehodila, poskusila še nekaj domače rakije in se ustavili v v skoraj edini odprti gostilni, ki je poleg naju gostila še avtobus nemških turistov. Za kosilo pa domač narezek in pristna turška kavica. Tako dišeča! In močna kot dva Red Bulla skupaj.

 

 

Lovčen narodni park je znan predvsem po rojstni hiši Petra Petrovića-Njegoše (znan črnogorski poet in filozof), ter mavzoleju te iste osebe, ki pa se nahaja na impozantni točki na vrhu gore Lovčen, 1657m nad morjem z impresivnimi 360-stopinjskimi razgledi na celo Črno goro in še dlje.

Tukaj sva se mogla na vhodu najprej obrniti in po strmih stopnicah peljati pse nazaj v avto (nisva vedela, da se do razgledne točke pride PREKO grobnice haha), tako da sva si prislužila nekaj dodatnega sopihanja. Ampak razgledi pa so res lepi no!

 

Mavzolej Njegoša v Črni gori, razgledna točka

 

Prvotna ideja je bil tudi postanek v bivšem glavnem mestu Cetinje, saj sem si želela ogledati prirodoslovni ter etnografski muzej, a sva se na koncu čez mesto le zapeljala, ker predhodno nisem preverila delovnega časa (odprta sta le nekaj ur na dan). Tipično zame 🙂

Po enourni vožnji (prednosti Črne gore je tudi ta, da je majhna!) po še eni izmed panoramskih cest sva se spustila nazaj do obale, do Budve oz. Črnogorske Ibize, kot sem jo poimenovala. Najbrž za marsikoga super počitniški kraj, za najin okus pa absolutno preveč hotelov, barov in živžava. Ampak vsakemu svoje, kajne? Je bil pa večerni sprehod po plaži in po starem jedru Budve vsekakor lep zaključek še lepšega dne!

Prevožena razdalja: 95 km

 

Sem te do sedaj že navdušila nad road tripom po Črni Gori? Še ne? Gremo dalje!

 

Dan 7 – Ulcinj

Po kavici z razgledom na Sv. Štefan, majcen otok v bližini Budve, ki je v celoti v lastni hotelskega kompleksa (in nanj ne moreš, če ne plačaš 800€+ za nočitev), sva se odpravila v smeri Ulcinja, najbolj južnega kraja v Črni gori, znanega po dolgih peščenih plažah in plitvinah, ki so med sezono idealne za kajtanje in surfanje (še ena aktivnost, ki zaradi časa obiska ni prišla v upoštev!).

V Ulcinju prvič začutiš vpliv sosednje Albanije, saj mošeje na vsakem ovinku, rahel kaos in kričeči otroci na ulicah niso značilni za preostali del države. Za trenutek naju je skoraj zamikalo, da bi pot nadaljevala kar naprej na jug, saj že malce pogrešava te “mini kulturne šoke”! 😃

Po vijuganju med oljčnimi nasadi in neuspelim poskusom, da bi našla kakšen agriturizem za pokušino oljčnega olja (Google jih je našel, a v resnici jih ni bilo haha), sva naredila lenoben postanek na plaži Valdanos, nato pa se še bolj lenobno zasidrala v prijetnem kampu (Safari Beach Camping), ter dan preživela ob plaži. Eni s knjigo, drugi s pivom v roki 😉

Tudi ta kamp je bil dokaj ugoden , cca 23€ na noč, imel pa je tudi pralni stroj, kar sem ugotovila po tem, ko sem na roke oprala vrečko cunj. Poleg kampa je tudi restavracija na plažu, ki se je odprla ravno na dan, ko sva bila tam, in ker ni bilo gneče, sta Nano in Nui lahko poležavala kar pod mizo. Sicer Črna gora ni najbolj psom prijazna država in v restavracijah skoraj brez izjem psi niso dovoljeni znotraj restavracij.

Prevožena razdalja: 75 km

 

 

Dan 8 – Skadarsko jezero in pokušina vin

Iz morja sva se končno odpravila v notranjost, kjer sva ponovno izbrala »the road less taken« in kjer je Črna Gora ponovno dokazala, da je potovanje s kombijem po Črni Gori res fantastična izbira. Neverjetno zeleno in gozdnato področje, med njimi vijugaste ceste, ki jih tu in tam popestrijo majhne (in urejene!) vasice ter prelepi razgledi na Skadarsko jezero – Črna Gora navdušuje na vsakem ovinku. Posebno doživetje je bila vožnja po cesti P16, ki je manj znana/obljudena alternativa glavni cesti med Ulcinjem in Podgorico in poteka visoko nad jezerom.

Ja, ozka je, z bolj malo zaščitnimi ograjami.

In nadpovprečno prometna, tako da po uri in pol vožnje že res težko dihaš zaradi nenehnih adrenalinskih injekcij v obliki srečanj kombija in avtov. Ampak vsekakor vrhunska izbira! Del čara potovanja s kombijem je vendar sama pot, kajne? 😃

 

 

Popoldan sva prispela v Virpazar, glavno izhodiščno točko za izlete z ladjico ali kajakom po Skadarskem jezeru. Na kajak sem si res želela, ampak vreme v Črni Gori pač ni bilo najbolj kooperativno. Sva pa zato rezervirala vinsko pokušino v čisto majceni vasici Godinje nedaleč stran od jezera. Le peščica kamnitih hišk se stiska ob rob hriba in v eni izmed njih domuje družinsko-vodena Vinarija Garnet, kjer sva dobro jedla, še boljše pila in se naklepetala z vinarjem in njegovo ženo.

Poskusila sva tri različna vina, moje najljubše je bilo rose, Bojanovo pa rdeče. Ampak daj, prepričaj se sam/a, ko se enkrat odpraviš na potovanje po Črni Gori!

 

 

Po nekaj neuspelih poskusih sva našla tudi prijeten kotiček za prenočevanje nedaleč od mostu čez jezero in kmalu sva imela družbo še dveh avtodomov.

Prevožena razdalja: 80 km

 

Dan 9 – Rijeka Crnojevića, jama Lipa in Podgorica

Po jutranjih krasnih razgledih ob Skadarskem jezeru (Pavlova Strana razgledna točka je najbolj znana in zares izjemna), sva se pripeljala do Rijeke Crnojevića, še enega majcenega a lepega kraja, ki se nahaja ob istoimeinski reki. Tudi tukaj lahko najameš kajak ali pa se podaš na izlet z ladjico vse do izliva reke v Skadarsko jezero, mi pa smo dopoldan izkoristili za pasji sprehod ob reki ter kavico na nabrežju.

 

Rijeka Crnojevića - Bojan na mostu, Črna Gora

 

Ko sva se nekaj dni prej prvič peljala mimo Cetinj sva opazila usmerjevalno tablo za neko kraško jamo, za katero se je izkazalo, da je ena izmed večjih v Črni gori. Ker je bila takrat že zaprta, sva na poti do glavnega mesta (Podgorice) naredila mini ovinek in se ustavila še pri tej naravni znamenitosti Črne gore.

Izredno optimistično sva upala, da je morda obisk jame Lipa dovoljen s psom (ha-ha!), ali pa da je kakšno drevo ali tri na parkirišču. Več sreče prihodnjič. Tako se je Bojan v jamo odpravil sam (možni so le skupinski ogledi ob določenih urah), jaz pa sem s psi počakala v kombiju – z odprtimi okni in vklopljenim ventilatorjem, ker je ravno ta dan žgalo sonce.

 

 

Kot sem omenila, se mestom raje izogibava, a ker Podgorica ni velika, sva želela vsaj pokukati kako izgleda. Pe še Bojan je našel pivnico na zemljevidu, tako da debate pravzaprav ni bilo 🙂 Nisva izbrala najboljšega dneva, ker je v mestu ravno potekal maraton, kar pomeni, da je bila polovica cest okrog centra zaprtih. No ja, sva pa dodobra spoznala ulice Podgorice (ki je izjemno urejeno in presenetljivo prijetno mesto!) medtem ko sva iskala odprte ceste in parkirišče 🥴

Pred večerjo pa sva pravzaprav imela še dva kratka postanka v bližnji okolici Podgorice; Podgorica ima namreč svoje »Niagarske slapove« (ja, tako se jim reče) in pa drevo, ki po večdnevnih nalivih »joče« vodo. No, od tega vodnega fenomena ni bilo nič (kje je dež ko ga rabiš!), slapovi in restavracija ob njih pa so prav fina lokacija za kavico ali kosilo. Če ni vikend, kot v najinem primeru, potem se v gostilnici namreč tre domačinov.

A kakšno je bilo pivo v PG Akademiji Piva v Podgorici? Pa kar dobro no! Burger je bil bolj tako tako, zrezek tudi, sladice so bile pa njami!

Spanje? Nekje v bližini ostankov rimskega mesta na severnem delu Podgorice. A sem že omenila, da je Črna gora super za potovanje s kombijem? 😉

Prevožena razdalja: 100 km

 

 

Dan 10  –Prokletije narodni park

Ta dan naju je čakalo malo več vožnje, tudi zato ker sva zgrešila en uvoz na avtocesto. Še sreča, ker bi sicer zgrešila blazno lep kanjon reke Morače! Strme stene, na dnu pa prostor le za reko in cesto, ki vsakih nekaj sto metrov pelje skozi skalnat tunel brez luči, kar je tudi kar zabavna izkušnja, pravi Bojan.

Ker sva predvidevala, da v narodnem parku ne bo signala (ali trgovin), sva na tržnici v eni izmed vasic na poti kupila še nekaj zelenjave, nato pa sva se odpeljala dalje v smeri zasneženih vršacev. Pravzaprav je bilo snega vedno več, bolj kot sva se bližala vasici Gusinje, ki je vstopna točka za nacionalni park. Toliko o najinem poletnem dopustu 😛

Ob prihodu sva hitro ugotovila, da z željenimi trekingi tokrat ne bo nič, saj nisva tako navdušena hribolazca, da bi imela opremo in znanje za zimske podvige. Vsaj dereze in cepin rabiš konec aprila v črnogorskih hribih. Sicer je bilo v narodnem parku Prokletije nekaj ljudi, a so bolj kot ne vsi bolj šotorili, se sprehajali po dolini ali pa plezali po številnih bolderjih. Le peščica je šla v hribe, in ti so bili – za razliko od naju – res primerno opremljeni.

 

 


Če ti uspe Prokletije obiskati ko je bolj toplo (in ni snega), pa za najlepše pohode v nacionalnem parku veljata Volušnica ter Šuplja Vrata – pa še en kup drugih, seveda.


 

Ne glede na to sta bila popoldan in večer v dolini Grebaje izmed vrhuncev tega road tripa po Črni gori s kombijem – ker ob takšnih razgledih je pač težko ostati ravnodušen! Ja, posnela sem veliiiko fotografij. Ja, na tričetrt od teh je tudi Nui. Je pač fotogenična 😄

 

 

P.S. Tole kampiranje ni »na črno«, ob nakupu vstopnice pri vhodu v nacionalni park ti povedo, da lahko parkiraš in spiš kjerkoli želiš. Ampak ne bodi pacek slučajno!

Prevožena razdalja: 200 km

 

Dan 11 – Prokletije, kanjon reke Tare, Žabljak

Prokletije nacionalni park sestavljata dve dolini, obema pa je skupna izhodiščna točka vas Gusinje. Naslednji dan sva tako obiskala še drugo dolino Ropojana, kjer sva se sprehodila do naravnega bazena z imenom Oko Skakavice (oko kobilice), ki je v poletnem času najbrž prav prijetna osvežitev. V bližini (cca. 15-20 min hoje v eno smer) naj bi bil tudi slap Kusije, a naju je pričakala le prazna struga. Več sreče prihodnjič?

Pohod do Ropojanskega jezera je ponovno padel v vodo, skoraj dobesedno, ker se je blago dopoldansko pršenje spremenilo v močan naliv, zato sva malce žalostna zapustila ta res lep – in manj obljuden – del Črne gore.

 

 


DOBRO JE VEDETI: Vstopnica v narodni park velja samo en dan (4€), naslednji dan bi za pohod do jezera morala kupiti novo. A hkrati nama je ranger v naslednjem narodnem parku pojasnil, da lahko za 15€ na osebo kupiš letno vstopnico za vse parke. No ja, pa zdaj vsaj ti veš! 😃


 

Od Prokletij do začetka kanjona reke Tare je približno 2,5 ure vožnje, sam kanjon pa prevoziš v cca. pol ure v kolikor se ne ustavljaš na označenih točkah vzdolž kanjona. Ja, seveda se ustavi kje spotoma, je absolutno vredno.

Reka Tara je znana predvsem po raftingu (kot naša zgornja dolina Soče torej, o kateri si lahko več prebereš tule), in ko se pripelješ do konca kanjona, kjer se nad Taro bohoti resnično impresiven obokan kamniti most Đurđevića, lahko na obeh koncih mostu najdeš kup ponudnikov za to adrenalinsko doživetje. Preko reke Tare je speljanih tudi več ziplinov, in najbrž so razgledi res fantastični, vsaj po vriskanju sodeč 😉

 

 

Tukaj se nisva zadržala dolgo, saj zgodnji maj in temperature niso bile ravno vabljive za rafting in pot sva nadaljevala po vijugasti cesti navzgor, proti Žabljaku.

Ko enkrat prispeš do vrha, se pred tabo odpre prostrana planota, s številnimi travniki in gozdovi ter vmes posejanimi hiškami tipa-A. Pravljično! Malo me je spominjala na Rakitno, a je neprimerno večja.

V Žabljaku sva našla prijetno restavracijo s črnogorskimi dobrotami, ki je bila kljub začetku sezone nabito polna – najbrž tudi zato, ker prav veliko restavracij še ni bilo odprtih. Malo tega, malo onega, to je bila res dobra večerja!

Spala sva ob majcenem jezercu nekoliko stran od Žabljaka in zjutraj so bili razgledi vrhunski!

Prevožena razdalja: 200 km

 

Road trip po Črni Gori s kombijem - kombi na planoti pri Žabljaku

 

Dan 12 – Durmitor narodni park

Po jutranjem skoku do Vražjega jezera je sledilo presenečenje. Ali pa tudi ne, saj sva že sumila – skoraj vse pohodne poti (in prav tako gorsko-kolesarske) v Durmitor narodnem parku so bile še zaprte zaradi prevelike količine snega. Saj cesti P14 in Bobotovemu Kuku sva se odpovedala že, ko sva planirala potovanje v Črno goro v pozni pomladi, ampak sva pa upala, da se bo dalo vsaj spustiti po kakšnem trejlu ali dveh. Ob pogledu na zasnežena področja že na planoti (kaj šele nekaj 100m višje) nama je bilo hitro jasno, da iz te moke ne bo žemljic.

Dan v nacionalnem parku je tako minil bolj v znamenju dooolgih sprehodov z res majhnimi vzponi, najprej do bolj oddaljenega Zminjega jezerca, kjer nas je prvič ujel dež in kjer smo so sprehajali po zaplatah snega. Popoldan pa še krog okoli znamenitega Črnega jezera, kjer pa se je nekje na polovici poti res ulilo, tako da se v kombi nista vrnila samo dva premočena cucka, ampak štirje 😃

Prevožena razdalja: 12 km

 

 

Dan 13 – do Pliva jezera in Plužin ter nazaj

Ker naju je zjutraj prebudil dež, sva se odločila, da bodo Durmitor ter športne aktivnosti pač mogle priti na vrsto »enkrat naslednjič«. Do Plužin in Pliva jezera, zadnjima točkama, ki sva jih imela na najinem planu poti po Črni gori, sva se odpravila po daljši južni poti (in ne preko panoramske ceste P14, kot bi si sicer želela).

 


Dobro je vedeti: Vsekakor ti priporočam, da v Durmitor narodnem parku preživiš vsaj 2-3 dni (to je bil tudi najin originalni plan), ker je resnično lep!


 

Na poti so naju ponovno spremljali lepi razgledi, čeprav moram reči da me je kanjon reke Morača (na poti od Podgorice proti Prokletijam) bolj navdušil. In ko je med kavico v Plužinah ponovno pričelo deževati, je padla odločitev – domov ne greva preko Bosne (kamor bi prišla, če bi nadaljevala pot po kanjonu reke Plive), ampak greva nazaj proti hravaški obali.

Do sončnega zahoda sva se tako pripeljala ravno do izliva reke Neretve, našla prostor za spanje pri (še zaprtem) kajt centru, kjer je bilo parkiranih že kup avtodomov in končno skočila v kratke hlače.

 

 

Dan 14-16: obala Hrvaške

Zadnje tri dni potovanja sva se počasi premikala ob hrvaški obali navzgor. Res počasi. Prvi dan sva se pomaknila le do Makarske Riviere, kjer sva bila celo prelena, da bi se odpeljala do plaže Brela (znana kot ena najlepših plaž na Hrvaškem). Ustavila sva se v Omišu, v kampu Galeb, kjer je bila vse prej kot gneča. Z avtokampi.si kartico bi sicer imela precej popusta (21€ na noč za parcelo in 2 osebi), a ker sva želela biti čisto pri plaži (in v neposredni bližini pasje plaže), sva plačala polno ceno (cca. 35€) in dan preživela na sončku, ob knjigi in pivu. Zvečer se nam je sicer uspelo sprehoditi do mesta, to pa je bilo tudi vse. No, pa čevapčiče sva tudi uspela kupiti, za žar večer pred kombijem. 🙂

Postojanka številka dve je bila nekje v širši okolici Zadra, kjer so najbrž še ene zadnjih divjih plaž na hrvaški obali, kjer te nihče ne preganja. Nekje na sosednjem koncu zaliva sva v borovem gozdičku opazila še en avtodom, sicer pa smo bili popolnoma sami. Po še enem lenobnem dnevu ob plaži, smo se zadnje jutro vsi (!) končno opogumili za skok v še precej mrzlo morje in zaključili dopust na najboljši možen način 🙃

 

Kljub temu, da nisva uspela obkljukati vseh stvari na najinem “bucket listu” za Črno goro, je ta hitro postala ena najinih najljubših držav v Evropi in komaj čakam, da jo spet obiščemo!

 

Te zanima več praktičnih nasvetov o divjem kampiranju v Črni gori oz. potovanju v Črno goro z avtodomom ali kombijem na splošno? Tudi ta prispevek bo kmalu na blogu!

 

 

Uporabljaš Pinterest? Shrani si tale članek za kasneje, ko boš načrtoval/a svoje potepanje po Črni gori s kombijem!

 

Pin for Montenegro with a van itinerary

 

 

 

Sharing is caring:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Related Posts