TREKING NA KONCU SVETA - BlueMarble Vagabonds
Treking na koncu sveta
Argentina

TREKING NA KONCU SVETA

on
april 17, 2019

Prispela sva! Kam? Na konec sveta! Prav, pretiravam 😛 Frnikola je navsezadnje okrogla, tako da konec težko dosežeš 😉 In če bi že res hotela stati prav »na koncu sveta«, bi morala vsaj do Antarktike (kar je mimogrede, na najinem bucket listu za nekoč 😉). Zato je bil tokrat najin cilj vseeno malce bolj severno – mesto Ushuaia, na Argentinskem delu otoka Tierra del Fuego (Ognjena zemlja), ki (vsaj v praksi) nosi naziv najbolj južnega mesta na naši frnikoli.

Pokrajina v Patagoniji je čudovita – taka pristna, surova. Nad neskončnimi stepami se kar naenkrat dvignejo vrhovi prekriti s snegom, med njimi pa se bohotijo ledeniška jezera in fjordi. Hej, to pa prepriča celo mene, da je vredno malce poplezati okrog! Zato smo se s parom, ki sva ga srečala na Circuit Costanero (in se sedaj družimo skoraj v vsakem naslednjem kraju, saj gremo v isti smeri) dogovorili, da gremo skupaj na en krajši treking.

Ledenik v daljavi

Na jugu sveta je precej ledenikov

Okrog Ushuaie je kar precej možnosti za trekinge in Amy ter Sam sta predlagala, da se odpravimo do Lagune de los Témpanos. Se pravi – hrib, na vrhu pa ledeniško jezerce. Slabe 2 uri hoje do vrha, sta zagotovila. Ok, to bi šlo, pa še višinske razlike bojda ni več kot dobrih 500m.

 

ČMOKAST ZAČETEK

Em…vreme! Vreme na skrajnem jugu… je, kakršno pač je. Sonce se pokaže tu in tam, večino časa je oblačno, prši, dežuje ali pa piha orkanski veter 😀 Zato smo ob 10h zjutraj, ko smo parkirali kombije, kar malce živčno pogledovali navzgor v temne oblake.

“Vsaj piha ne preveč.”

“Ja, pa samo malo prši.”

“In glej, tam nad vrhom je pa že skoraj jasno!”

“Gremo? Gremo!”

Ni kazalo slabo

Na začetku se je nad vrhovi jasnilo

Odločitev, da Bojanu po pošti pošljejo njegove gojzarje in da si sama kupim nove (ker sem imela s seboj le nizke treking čevlje) na lestvici do 10? 11! 😀 Prve pol ure namreč hodiš po ravnem.. močvirju 😊 Hoja kot po minskem polju – a k sreči te ob napačnem koraku ne raznese, ampak se samo do gležnjev potopiš v čmokasto podlago. In potem izgledaš, kot da si se sprehajal po kravjih drekcih. Pazljivo smo skakali iz enega grma do drugega, čez ta in oni potoček in do trenutka, ko smo dosegli gozd, smo bili blatni že vsaj do kolen.

Preizkušanje terena

Se bom pogreznila, če stopim semle?

Pa saj ne, da je bilo v gozdu kaj boljše. Ampak tam imaš vsaj kamne in korenine na voljo, da stopiš nanje – in pri tem paziš, da ne oddrsaš kam dalje po riti 😊 Malce bolj je začelo pršiti in po 15 min strmega vzpona dosežemo tablo, ki kaže v dve smeri – Laguna de los Témpanos in Laguna Encantada. Prva 2 uri hoje stran, druga 40 min.

Čakajte, kak 2 uri?? Ste mi rekli, da je od kombija 2 uri, pa hodimo že 45 min! Neumno buljim zdaj v tablo, zdaj vanje. »Saj to narobe kaže, ane? Naj nekdo pogleda na google maps, prosim«. Seveda, da ne kaže narobe, še dve uri do vrha. Pomenljivo kažem na drugo tablo – »A ne bi mogoče raje v to smer..??« Ostali me ignorirajo in se začnejo počasi premikati v smeri prve lagune. Prav, očitno nimam izbire. Povlečem palice iz nahrbtnika in stopicljam za njimi.

 

ZIMA JE PRIŠLA!

Zima prihaja? Narobe, zima je že prišla, čeprav smo na južni polobli še globoko v jeseni! Najprej se je kakšna posamezna snežinka nežno zavrtinčila med dežjem, nato je bilo dežnih kapljic vedno manj in nato je naletaval le še sneg (Ooo, kako lepo, prvi sneg letos! Heej, to je pa boljše kot dež, je vsaj manj blatno! Božične lučke rabimo! Emmm, kdaj gremo na kuhančka??).

In potem je pričelo snežiti. Rokavice ven, kapo nižje do nosu in gremo dalje. Ni panike, pravi Amy, čez 20 min bo nehalo, tako kaže na telefonu.

Čez 20 min so z neba na gosto padale velike kepe sprijetega snega.

Čez eno uro smo bili v snežnem metežu.

In čakal nas je zadnji del poti – malo pod vrhom iz gozda preko travnika in po poti brez zavetja navzgor, zadnjih 100 m vzpona . Zdaj so pogledi vseh govorili isto: A je bila tole res dobra ideja?? , jaz pa sem sama pri sebi momljala: Sem vedela, da bi morali k drugi laguni…

Veter brije, sneg je že zdavnaj prekril pot, in po spolzkem kamenju upaš, da ne telebneš v reko in spremljajoče potočke. V bistvu sem že na pol pričakovala kakšno zlomljeno nogo in razmišljala, kje imam spravljeno številko od najinega WIZ tujina zavarovanja, tako, za vsak slučaj.

Tako res prijetno vreme za treking na koncu sveta😊 Pa smo vseeno prilezli do vrha, juheej! Laguna je (po slikah sodeč) v sončnem vremenu res lepa, ampak skozi sneg smo videli le bledo turkizno večjo lužo.

Sredi meteža

Turkizna barva ob sončnem vremenu najbrž lepše odseva 🙂

Na vrhu smo se zadržali točno 5 min, toliko, da smo zamenjali majice in naredili dve fotki 😀 Ker si nihče od nas poprej ni prebral ničesar o tem trekingu (razen o razdalji do tja), tako nismo vedeli, da se 10 min hoje naprej nahajajo ledene jame – sta nam dva Švicarja kasneje pokazala fotke.

Resno? Vsa ta zaj****cija, pa smo zgrešili najlepši del? Fantastično 😀

 

SONCE, A NAS HECAŠ TI ?

Kaj pa malica? Seveda, ni hribolazenja brez sendviča za Slovence! No ja, premraženi in z ledenimi prsti smo nazaj grede ob robu gozda odvili tisto folijo, stlačili sendvič v usta, popili topel čaj (nekdo je sanjal o hladnem pivu 😀 ) in odšibali dalje.

Samo še navzdol in do avta, kajne? Res je, a če je na zgornji polovici poti močno snežilo, je spodaj očitno v tem času deževalo. Drsalnica po blatu, cel žur vse do konca navzdol, nato pa zadnje pol urice še po malce globljem močvirju do kombijev. Spet usrani do kolen. Če bi lahko, bi kombija verjetno zavila z očmi, ko sta zagledala naše blatne pojave (mimogrede, Pisco in Furgonito – kombi od ameriškega para – sta bližnja bratranca, oba Mitsubishija L300 😊)

Ah ja, in seveda – ko smo prišli do travnika, se je pokazalo sonce. Nad gorami pa niti oblačka več. Normalno.😊

Pisco in Furgonito sta imela ta večer »na off«. Mi smo najeli kočo s kurjavo in vročim tušem, naredili tako spodobno večerjo in igrali karte – skoraj kot na smučanju. Pa še sneg ni bil prav daleč.

Kočica za eno noč

Pisco in Furgonito sta noč kot zvesta kužka preživela pred hišico 🙂

 

 

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Jezikava še drugače
Kdo sva in kam sva šla?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”,  pa sva jeseni spakirala nahrbtnike ter se odpravila na dolgo poročno potovanje. S tabo deliva najine dogodivščine, potepuške nasvete ter predloge za tvoja bodoča potepanja.

Pokukaj na blog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Social LikeBox & Feed plugin Powered By Weblizar

Najine dogodivščine na ostalih socialnih kanalčkih
POMEMBNA ZADEVA
Skleni zavarovanje
Na dolgi poti vse prav pride :)

Kava sploh. Pivo še bolj 😉 Če želiš, lahko s klikom na spodnji gumb častiš eno ali drugo, tako bova imela še več energije za nove dogodivščine, ki jih bova delila s tabo 🙂

Trenutna lokacija na frnikoli