V ponedeljek so minili točno štirje meseci, odkar sva se odpravila na najin lajftrip. Ja, tako sva ga poimenovala. Ne vem sicer, koliko ljudi da svojemu poročnemu potovanju ime, ampak nama se je nekega soparnega poletnega večera, ko je dolenjska sapica zgleda bolj slabo pihala skozi na stežaj odprta okna, ta ideja zdela fajn.
Kako temu rečeš pravilno slovensko? Popotovanje življenja? To se sliši nekako filozofsko in za odtenek preveč dramatično. Življenjski izlet? Ne, to pa daje vtis, kot da bo vse skupaj trajalo le nekaj dni.
Pa vendar, zadnji meseci so minili skoraj tako hitro kot običajno tistih nekaj minut med petkom popoldan in nedeljo zvečer.
SLADKI ZAČETKI
Še vedno se spomnim trenutka, ko se je “obrnil” prvi mesec. Počasi sva pozabila, kateri dan v tednu je, kaj šele, da bi beležila datum na koledarju. Možgančki so se nekoliko razlezli, ko jim ni bilo več treba procesirati vseh tistih “vsakdanjih” informacij, iskrice v očeh so se eksponentno namnožile, pa morda (srčno upam!), morda se je brez čudežnih kremic zgladila kakšna gubica na čelu.
Prvi mesec potovanja je kar kričal po tistem občutku, ki ga imaš prvi dan, ko se odpraviš na dopust. Kljub malce kaotičnem vzdušju okušaš, vonjaš in kar srkaš vase vse, kar se okrog tebe dogaja. Če je tvoja prva postojanka barvita in v neko paralelno realnost ujeta Kuba, to niti ni težko.
Vse teče tako zelo umirjeno, kot zrnca peščene ure v počasnem posnetku.
Na trenutke se lahko celo malce vleče in pojavili so se momenti, ko sva pomislila, da bo morda leto potepanja za naju preveč. Sploh, ker sva imela odtegnitveni sindrom od Nanota na kritično visokem nivoju.
Ko je kot ura na Pepelkinem plesu ob polnoči, najina odbila 1 mesec, sva že dodobra padla v ritem.
Za razliko od Pepelke nisva brezglavo odbrzela domov in spotoma kje pustila še svojih natikačev. Pravzaprav sva navdušena ugotovila, da imava pred seboj še neskončno veliko časa (matematika nama očitno ni blizu), zato sva se udobno namestila in globoko zaplavala v prihodnji mesec. No, tehnično gledano, sva se na Cozumelu v Mehiki vanj bolj potopila.
Nato pa se je zgodilo.
VRUUUUM
Kot vlakec smrti, ki po polžje prisopiha do začetne točke, se za trenutek ustavi in nato počasi obrne navzdol. Najprej zaslišiš klik-…-klik-…klik, nato pa se pavza med posameznimi kliki prične nevarno krajšati in preden debelo pogoltneš, si v polnem šusu na poti, kričiš od navdušenja, razmetava te po ovinkih in s kotičkom očesa vidiš zamegljene oblike okolice, ki brzijo mimo.
Četudi sva se ob jezeru Atitlan malo upočasnila in zadihala, sva dobila občutek, da dnevi dirjajo s hitrejšim tempom, kot uspejo bruhati mogočni vulkani. Nekje med gostoljubnim Salvadorjem in komarjev polno Nikaragvo sva ponovno izgubila občutek za čas in skoraj pozabila, da je vmes ura še enkrat odbila bong. Trije meseci, kako je to mogoče?
Pa sva se ustavila.
PAVZA PRED DRUGIM DEJANJEM
Taka zaresna, iz takšnih in drugačnih razlogov. Zadnjih nekaj tednov sva preživela v Santiagu, v prikupnem majhnem stanovanjcu, le z rahlimi lenobnimi premiki na mestni hrib ali pa do lokalne tržnice, pod pretvezo delovne vneme in čakajoč Godota.
No, čakajoč na kombi in ne, ne bo mu tako ime.
Pa vendar, rutina je še bolj varljiva. Dnevi se skoraj zahrbtno plazijo mimo in dobim asociacijo na filme, kjer se po reki ležerno premika čoln s kupčkom ljudi na nedeljskem pikniku. Nato pa zadoni pomenljiva glasba v ozadju in kader se bliskovito usmeri proti strmemu slapu le nekaj metrov naprej 🙂 Baaam, preden se zaveš, neznano kam izgine še en mesec.
Štirje meseci, praviš? Časovno je torej to približno tako kot sobota po kosilu, ko se prijetno sit zlekneš na ležalnik na mamini terasi. Nedelja ni več tako zelo daleč, ampak še vedno dovolj, da se tudi vzpon na Triglav do polnoči zdi teoretično izvedljiva ideja.
Na Triglav ne greva, se bova pa kmalu odpeljala proti pokrajini, ki sprva niti ni bila v glavnem planu. Po neštetih pregledanih videih na jutubu, občudovanju fotografij in buljenju v zemljevide (nekaj pa sva vendar počela zadnje tedne), pa se prihodnjih nekaj mesecev v Patagoniji neskončno veseliva. Tudi signal je v tistih koncih bolj vprašljive narave in tako bova morda spet podoživela počasne dneve Kube in jih zaužila do potankosti.
Kot se za lajftrip spodobi.
