BlueMarble Vagabonds - potovanja, avanture in vanlife

Latest posts:

Stuff You Love:

Chichen Itza - cover photo for One Month Mexico Itinerary
Intineraries
Sandra

ONE MONTH MEXICO ITINERARY

Mexico is a vast country that covers a land area of almost 2,000,000 square kilometers. So let’s be real –  unless you are planning to

Read More »
Hiking in Ushuiai cover photo - the river, muddy meadow and snowy mountains in the distance
Argentina
Sandra

HIKING IN USHUAIA – DOs & definite DON’Ts

Hiking at the end of the world? C’mon, admit it, there’s a super cool edge to it.

And besides, we Slovenians are known to be a “hiking nation”, so when our new friends from the USA invited us to go hiking in Ushuaia together, saying “nope” was not an option. No matter the circumstances.

And that’s perhaps where things started to go wrong.

This is a story about our hilarious hiking in Ushuaia and all the DOs and DON’Ts you should(not) repeat.

Read More »
Traditional houses in Prekmurje region, Slovenia
Slovenia
Sandra

YOUR GUIDE TO PREKMURJE REGION, SLOVENIA

A river that winds lazily across wide plains. White storks nesting on chimneys. Picturesque churches and unique architecture. Lush green hills, lined with vineyards and mighty castles sitting among them. Thermal waters for relaxation and the juiciest Slovenian dessert. Welcome to Prekmurje region in Slovenia!

Read More »

2020 – ISKRENO O VSE KAJ DRUGEGA KOT POPOTNIŠKEM LETU

This post may contain affiliate links, meaning we will receive a tiny commission if you choose to click through and make a purchase. But don’t worry, clicking on them won’t cost you a penny more – it just means we can keep creating free content for you – and that our furry companions can keep living their best life with all their fancy toys.  

Ah 2020, le kje začeti…?

Morda kar z zadnjim dnem v letu 2019, ki se je pričel pravzaprav precej umirjeno. Pri prijatelju doma, s pečenko in biftekom; nato pa smo v centru Ljubljane poplesavali ob ritmih modela, za katerega z Bojanom še nikdar nisva slišala, a mora biti precej znan, saj je bila množica navdušena (Luka Basi se kliče, bojda 😊).

Ko je ura odbila ding dong, sva navdušeno nazdravila prihajajočemu letu in si zaželela, da bo 2020 tako fantastično kot 2019. Ja ja, sva vedela, da ne bova obiskala 15 držav in šla okrog frnikole (za tiste, ki morda še niste brali o tem, v članku Najino enoletno poročno potovanje piše vse!), ampak – ciljev in želja je bilo pa veliko. In ne le takšnih popotniških – sama sem bila pred ogromno pustolovščino, saj sem se nekaj mesecev prej odločila, da se ne vrnem v svojo prejšnjo službo (ali njen ekvivalent), ampak da zaplavam v precej drugačne vode.

Pravzaprav bi naj bi tale blog (oz. njegova angleška verzija) ter pisanje za spletne revije in portale ena izmed mojih “služb”.  In v tistem trenutku, na predvečer novega leta, je kazalo precej dobro, zato sem se prihodnjega leta res veselila. No, polnočnemu nazdravljanju je sledilo še nedoločeno število šampanjcev in ostalih tekočih dobrot, zato sva potem – logično – skoraj cel 1. januar prespala.

Pravijo, da tisto kar počneš 1. januarja, počneš vse leto in če se ozrem nazaj, morda to res drži. Ne, nisem zares prespala celega leta, ampak zdi pa se, kot da je spala Zemlja in z njo mi. Da se je frnikola dala »na pavzo« in skupaj z njo nehote tudi mi.

No, pa da ne bom prehitevala..

 

OBETAVNI ZAČETKI

 

Začetek leta je bil delaven, a hkrati potepuški. Ker je Bojanova služba predvidevala delo na več lokacijah po Sloveniji (no ja, in po Evropi), sem se že na začetku leta odločila, da pa si v 2020 vzameva tudi malce časa za raziskovanje naše kokoške (oh, ko bi le vedela v tistem trenutku…).

Tako sva se z Nanotom več kot dva tedna potepala po Prekmurju, ki me je res navdušilo. Pa ne le mene – ko sem nekaj mesecev kasneje uspela spisati prispevek o znamenitostih Prekmurja, je ta postal pravi hit (kar ne morem verjeti, da ga je prebralo več kot 25.000 ljudi!) in dobila sva res veliko sporočil z zahvalami za ideje in komentarji, da so bile letošnje počitnice v Prekmurju fantastične. Prav takšna sporočila me spomnijo na to, zakaj sem pričela ustvarjati blog in občutek, ko koga navdušiš nad kakšnim kotičkom na frnikoli, je res lep 😊

Smučanje v Franciji je sicer zaradi nevem-katerega-razloga-že ponovno padlo v vodo (kot že zadnjih nekaj let), zato sva na smučišča skočila le enkrat ali dvakrat za vikend. Hej, sva pa vsaj nekaj mesecev prej sredi našega poletja smučala v južnoameriških Andih!

 

Prekmurska gibanica (Znamenitosti Prekmurja)

 

LETO 2020 ZAČNE KAZATI ZOBE

 

Konec januarja se je že malce govorilo o nekem novem virusu na Kitajskem – ampak bodimo iskreni – to se zgodi vsakih nekaj let, zato pač temu nihče ni posvečal pretirane pozornosti. Je pa nekaj mojih prijateljic, vključno z mano, preživelo eno najslabših grip/pljučnic kadarkoli. In ena izmed nas je bila pred tem na mednarodni konferenci. #sampovem #najbržnaključje 😛

Plani so se v tistem trenutku še kopičili – v igri je bil mesec dni »delovne« Italije, pa nekaj dni na Bavarskem, dva novinarska izleta po evropskih prestolnicah ter v maju/juniju glavni dopust letošnjega leta – mesec dni v ZDA, kjer bi obiskala prijatelje, s katerimi sva skupaj potovala po delu južne Amerike, šla na road trip po Novi Angliji, sama pa sem se imela namen udeležiti še blogerske konferce v New Orleansu in obiskati teto v Atlanti.

No, pa vsi vemo, kaj se je začelo dogajati proti koncu meseca. Sama sva bila pravzaprav tik pred tem, da kupiva letalsko karto za ZDA, ampak ker je bila situacija v Italiji že slaba in novice na TV so bile skrajno nenavadne, sva sklenila počakati dan ali dva. Še dobro, ker je Trump naslednji dan razglasil, da ZDA zapira meje za Evropo.

 

PRVA KARANTENA

 

Roko na srce, vsi smo mislili, da bo zadeva kratkotrajna, ane? Najini plani za ZDA so bili optimistično prestavljeni na september, v karanteno pa smo se vsi podali na pol obupani, a vseeno skoraj rahlo vzhičeni – kaj takega se pa ja še ni zgodilo!

Vsi smo z zanosom planirali kulinarična kosila (ki jih je bilo treba vsaj šestnajstkrat poslikati, da bi naši Instagram prijatelji vzdihovali in lajkali), pekli piškote in si sestavili seznam vadb, ki je obljubljal, da bomo iz karantene prišli s formo Schwarzeneggerja v njegovih najboljših časih. Vse življenje smo bili namreč sveto prepričani, da je vse kar potrebujemo to, da se svet da za nekaj tednov na pavzo. Saj veš, samo toliko, da bi končno uredili vse, pri čemer smo bili v zaostanku – naredili čistko v stanovanju, popravili ograjo, prebrali vse knjige ali napisali vse manjkajoče bloge za nazaj (ekhm).

Malo morgen, bi rekel moj dedi. Po dveh mesecih karantene, ko smo ženske povečini namesto kot Scarlet Johansson izgledale kot zapite Marte Stewart z ne-nosečniškim-nosečniško-izgledajočim-trebuščkom, moški pa vsekakor niso popravili celotne hiše (in ob tem izgledali kot Ryan Gosling s svojim na videz fotošopiranim sixpackom), nam je vsem postalo jasno, da pomanjkanje časa pač ni poglavitni vzrok za vse naše težave. Smo pa vsaj pogledali ves Netflix, ane. #malohecamorabit

Šalo na stran, saj pravzaprav situacija ni bila smešna. Prav dobro se zavedava, kako je letošnje leto prizadelo vse, ki delajo v turizmu, gostinstvu in mnogih ostalih panogah – tudi sama sem pravzaprav skoraj čez noč izgubila večino prihodkov, odpovedana so bila vsa nadaljnja sodelovanja in uničeni načrti za prihodnost (ne popotniški, ampak takšni vezani na plačevanje položnic 😊).

Kljub temu sem v tistih prvih tednih še vztrajala pri pisanju – no ja, bolj kot ne sem povzela tisto, kar sem doma počela – tako da sta nastala prispevka 27 super idej, kako potovati od doma (rajši ne bi o tem, kolikokrat sem izvedla aktivnost št. 9 na seznamu) ter 21 knjig o potovanjih in odkrivanju samega sebe. Slednji je nastal iz potrebe po tem, da ne pozabim, kaj mi pravzaprav potovanja pomenijo – in po prebranih knjigah pod točko št. 1, 4 in 7 sem odkrila nepopisno navdušenje nad deželo, ki me prej pravzaprav niti ni toliko zanimala, sedaj pa se je znašla pri vrhu seznama mojih popotniških želja.

A hkrati sem se zavedala, da bodo posledice na turistični industriji dolgotrajne in da imam dve opciji – ali počasi pričnem iskati službo 9-5, ali pa se vsaj začasno, usmerim na kaj drugega kot turizem. K sreči sem se v zadnjih letih (samoiniciativno) naučila precej stvari, uživam v kreativi, svoboda pri delu pa mi ogromno pomeni, zato še nisem bila pripravljena vreči puške v koruzo. Pravzaprav me je ta situacija nekako prisilila, da sem storila korak v smer, ki je bila že dolgo v mojih mislih, pa nekako nisem zbrala poguma zanjo. Tako se je spomladi pričela odvijati zgodba, ki je tudi glavni razlog za pomanjkanje novih prispevkov na blogu (ker konec koncev, lani sva doživela toliko stvari, da bi lahko o njih pisala še nekaj let) in danes me ni več strah na glas reči: Ja, “freelancam” in super fajn mi je! (glej, tole počnem)

 

Sončni zahod na balkonu - nazdravljava s koktejlom
Sončni zahod in koktejl – ni ravno Bali, ampak je pa boljše kot nič!

 

VONJ PO POTEPANJIH IN NOV POTEPUŠKI ČLAN

 

Jeej, konec karantene in odprtje občinskih mej! Kljub temu, da potepanje po Sloveniji ne more nadomestiti potovanja na drugem koncu sveta – ne zato, ker Slovenija ne bi bila krasna, ampak ker mi pri potovanjih največ pomeni spoznavanje novih kultur in stik s tamkajšnjimi ljudmi (ter hrana haha) – sem bila nepopisno navdušena, ko sem lahko nos pomolila še kam drugam kot do meja Škofljice.

Že prva dva vikenda »na prostosti« sva zato izkoristila za to, da sva poleg obiska Bojanovih domačih in kolegov, obiskala vse znane in manj znane kotičke ob moji drugi najljubši reki v Sloveniji – Krki.

Ko pa so se odprle meje Slovenije, sva jo za vikende – tako kot vsi ostali – popihala na sosednjo Hrvaško, tiste manj deževne pa sva preživela v najinem najljubšem kotičku v Sloveniji – Posočju. (za ideje za spomladanske izlete si lahko prebereš prispevka Ideja za vikend izlet v Tolminu ter Vikend izlet v Posočje)

Posočje fotke

 

V začetku poletja pa sva si vseeno pričarala nazaj občutek potovanja s kombijem – kljub temu, da bo najin južnoameriški kombi po imenu Pisco vedno imel NAJBOLJ posebno mesto v srcu, se je naši popotniški familiji pridružil nov član na štirih kolesih, ki sva ga poimenovala Krištof. Gospod je že malce v letih, tudi nekaj zdravniških pregledov je potreboval, ampak je bil hitro pripravljen na nove dogodivščine! Prvi plan? Poletni road trip preko Švice v francoske Alpe in preko Provanse v Bologno, kjer je imel Bojan septembra planiran projekt.

Po res delavnem juliju sva v avgustu – in po tem, ko nam je bilo že vsem počasi jasno, da bo naše odpiranje mej pripomoglo k temu, da bomo kmalu spet znotraj svojih občin –  sva se res veselila nekaj tednov pravega dopusta. Je pa res, da nisva pričakovala, da se bo situacija spreminjala tako hitro – tako sva bila ravno na morju pri prijateljih na Lošinju, ko sva ugotovila, da sta Italija in Avstrija uvedli karanteno za tiste, ki so bili v preteklih 14-dneh na Hrvaškem. Slednje – in precej slabe novice o zdravju Bojanovega očeta – je botrovalo temu, da sva prvotni dopust odpovedala. Ampak hej, po mesecih raznoraznih odpovedi se človek vsega navadi in še samo skomigne z rameni ter si reče: Ah ja, pa drugič

 

Lošinj kolaž fotografij

 

Namesto tega sva se za deset dni odpravila v Kranjsko Goro ter Posočje s kombijem in moram reči, da so bili to najbrž najlepši dnevi v letošnjem letu. Zapravila nisva kaj dosti (hvala boni!), prehodila, prekolesarila in videla pa sva veliko. Pa saj pravim – tega konca Slovenije se pač ne da naveličati.  In ker je bila v tistem času prava poplava prispevkov in skoraj mini tekmovanje med vsemi, ki svoje misli in izkušnje zlivajo na splet – sem prav zadovoljno »odklopila« blogerski kotiček v možganih in ta čas dopustovala kot že dolgo ne.

No ja, tako zelo sem se vživela, da sem nato naslednja dva tedna v Bologni svoje proste trenutke izkoristila predvsem za to, da sem naredila nešteto fotografij (Nano za razliko od Bojana rad pozira) in se namesto na zapiske fokusirala na projekt »pojej toliko pašte, kot je fizično mogoče«. #noregrets

 

italija kolaž fotografij

KARANTENA ŠT. 2 – NEKJE SO PLUSI, DRUGJE PAČ MINUSI

 

Po vrnitvi v Slovenijo sem želela dokončati še en mini projekt letošnjega leta – namreč tisto, kar se je pričelo s potepanjem ob reki Krki in se je nadaljevalo s pogostim raziskovanjem ob vikendih, se je ob nazdravljanju s cvičkom (na lokaciji spodnje fotke) končno zaokrožilo. In po dobrem tednu dela (ja, toliko časa traja da pripraviš obširen in kvaliteten prispevek), sem objavila prispevek o 50-ih znamenitostih Dolenjske, znotraj katerega najdeš tudi knjižico z 20 idejami za eno- in večdnevne izlete. Avtohtoni dolenjski potepuh v familiji je blazno ponosen nanj, moja mami pa ves čas sprašuje: Kdaj boš pa svojo domačo regijo predstavila?! Ja mami, pride na vrsto enkrat 😊

No ja, prav dosti bralcev pa ni moglo uporabiti zbranih idej za jesenska potepanja, saj se je situacija tako poslabšala, da je že dober teden po objavi prišlo obvestilo o ponovnem zaprtju gostinskih lokalov in hotelov.

 

Znamenitosti Dolenjske - razgled s Trške gore na vinograde

 

In prav na dan zaprtja naju je prebudil klic, ki sva ga v tem bednem (pardon, ampak tko je) letu potihoma pričakovala že nekaj mesecev, pa sva upala, da vseeno ne bo nikoli prišel. Bojanov oče je izgubil bitko z boleznijo, ki je trajala že dlje časa…. Saj pravim, ni tole leto no ☹ In če se je s tako situacijo že v normalnem času izredno težko spoprijeti, si lahko predstavljaš, kako grozno je, če niti tistih, ki ti pridejo (na daleč) izreči sožalje, ne moreš objet.

Pha, če sem čisto iskrena, sta zadnja dva meseca in pol res minila nekako kot v polsnu. Oba sva precej delovna, kar sicer sploh ni slabo, sploh glede na to da uživam v svojem delu – ampak po 12-ih urah za računalnikom preprosto nimam energije za dodatno pisanje. Priznam, malo sem pa sem izgubila »mojo« (a se temu reče zagon po slovensko?) – tudi meni je to leto prišlo do živega. Ko nekako ne veš, kdaj se bo situacija izboljšala, je težko sanjariti. Zato sem prenehala spremljati zgodbe ostalih popotnikov, ne sodelujem v sto in enem kvizu, v katerem naju označijo, res redko kaj objavim na družbenih omrežjih in blog je  – podobno kot naša frnikola – na nekakšni pavzi.

Ne pravim, da bo za zmerej tako – ne, sem prepričana da ne bo in da se bo sčasoma vse vrnilo v stare tirnice. Podjetja si bodo opomogla, turizem bo blestel kot še prej in potepali se bomo križem kražem frnikole. Pa o tem pisali! 😊

Ampak, v vsaki stvari se najde nekaj dobrega in tako je tudi z letošnjim letom. Ravno zato, ker ne želim sanjarati o potovanjih, za katera ne vem, kdaj bodo mogoča (in furat safr, po domače rečeno), sem se naučila bolj živeti v trenutku in iztisniti najboljše iz tistega, kar mi je dano.  Leto 2020 pa me je naučilo tudi, da nič ni nemogoče in da so sanje dosegljive še v tako nezavidljivih situacijah, če le verjameš vase (in delaš 60+ ur na teden :D).

 

Tako da, 2020 – hvala za tole, sicer pa – adijo in upam, da se ne vidimo nikoli več.

 

Srečno novo leto od nekoliko melanholičnih potepuhov 😉

P.S. Po vseh izzivih v 2020 smo na 2021 pripravljeni v polni bojni opremi! 😉

 

Mi trije na downhill kolesih

 

 

 

 

 

 

 

Sharing is caring:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Related Posts

KNJIGE O POTOVANJIH IN ODKRIVANJU SAMEGA SEBE

KNJIGE O POTOVANJIH IN ODKRIVANJU SAMEGA SEBE

Veš kaj te lahko na drug konec sveta odpelje še hitreje kot letalo?

Knjiga, seveda.
Odpreš jo, prebereš nekaj vrstic in zgodi se čarovnija. Knjige imajo tako posebno moč. Ne le, da nas lahko odpeljejo tja nekam daleč – pravzaprav nas lahko spremenijo tako kot potovanje samo. Spremenijo naše razmišljanje, naše želje, naš pogled na svet.

Dvojna čarovnija torej.

Ker sem vedno iščem nove ideje za bralne urice, sem tokrat za pomoč prosila popotniške blogerje iz vsega sveta. Kaj smo iskali? Njihove najljubše knjige o potovanjih in odkrivanju samega sebe.

Read More »