Sredi potovanja ugotoviš, da bi ti morda kakšna stvar od doma prav prišla. Ker si pač obrnil plan in najprej prispel v Čile. In tako sva čisto po slučaju zajadrala v Frutillar.
8-10 DELOVNIH DNI. KAO.
Veš kaj se zgodi, če pošlješ pošto iz Slovenije v Čile? Zelo dolgo nič. Oziroma, ne veš kaj se z njo dogaja. Pošta je lepo odpravljena iz Slovenije, nakar se čez nekaj dni na internetu pojavi status, da je dospela v Bern in nato v Zürich (prosim, kam?). Se izkaže, da gre vsa pošta čez tranzitno pošto v Švici. In potem se nekaj dni tam dogaja z njo kdo ve kaj, dokler ni odposlana dalje.
Potem pa tišina. Teden, dva,..tri? In nimaš pojma, kje sta tvoja spalka za -20 in gojzerji od Planike.
Po tem, ko kontaktiraš slovensko, čilsko in švicarsko pošto in za nameček še čilsko carino in se vsak izgovarja na drugega, na pol pričakuješ, da se je pošta izgubila ali pa bo romala nazaj v Slovenijo.
Tako nekako so izgledale najine kolobocije z na videz enostavnim procesom. A upanja, da prispe, nisva čisto izgubila, zato sva se dogovorila s Katjo (Slovenko, ki živi v Santiagu), da ona prevzame pošto, ko/če bo prispela. K sreči je bil lastnik Airbnb-ja zelo »skuliran model«, tako da je tudi on naročil vratarjem v stavbi, da ga morajo obvestiti v primeru dospele pošiljke. In midva sva se odpravila na pot.
MURPHYJEVI ZAKONI
Glej ga zlomka (bi rekle naše babice), dan zatem, ko sva prečkala čilsko-argentinsko mejo, pa se na spletni strani od čilske pošte pojavi status »pošiljka prispela na pošto«. Samo slab mesec je trajalo. 😀 In že naslednji dan je bila odposlana na naslov, Katja pa jo je uspela takoj prevzeti (Katja, hvala še enkrat!).
Kaj pa zdaj? Če prevzameva paket ob vrnitvi v Santiago, naju bo v Patagoniji zeblo :S Pa še ena fajna darila so naju čakala v paketu povrh vsega! Jah nič, razmišljamo in študiramo, kalkuliramo in premetavamo opcije in se na koncu složno odločimo, da je najhitrejša in najbolj poceni varianta (pa še najbolj »za ziher«, ker Čile je pa le Čile), da Katja z ekspresno dostavo pošlje paket v kraj Puerto Montt, midva pa ga pobereva. In to že naslednji dan!
Čakal naju je torej vikend skok nazaj čez mejo, iz Bariloche v Puerto Montt (pa meje niso fajn, ker vedno nekaj komplicirajo in tetki ob sosednjih okencih ne poznata istih papirjev in imata druga pravila za isto stvar).
Da nazorno razložim na primeru Evrope: Ko paket prispe iz Amerike v Ljubljano, ga Katja pošlje v Pariz, midva pa sva ravno v Bruslju, pa skočiva do Pariza in nazaj. 🙂
WILLKOMMEN EN ALEMANIA (tj. Nemčija)
Torej sva šla! A ker sva del poti prevozila po prelepi cesti Ruta 7 lagos – pot 7-ih jezer (navzdol grede sva jo namreč zgrešila, ker sva pozabila gledat zemljevid ☹☹) in ker vse ceste nekako potekajo preko krasnih nacionalnih parkov, se je seveda treba vmes ustaviti vsakih nekaj minut in pofotkati te lepote (ne pretiravam, lepo je za »dol past«). Zato sva do območja pred Puerto Monttom (južni del province Los Lagos) prispela šele zvečer. Sva iskala »divji kamp«, zato sva prevozila več kot 30 km luknjaste obalne cestice (ki je šla ves čas strmo gor in dol), pa ni bilo tam nič pametnega.
In tako sva se pripeljala v Nemčijo. Pardon, v vasico Frutillar oz. Jagodje po moje (Frutilla=jagoda), ki se nahaja ob obali največjega čilskega jezera Llanquihue. Čeprav je že padel mrak, je imela vasica ponovno nezmotljivi pridih nemškega podeželja. Lesene hiške z blazno urejenimi vrtički, izrezljani srčki v ograjah, smerokazi pa so izgledali, kot da bi jih izrezljala Hajdi. Narediva krog po vasici in najdeva ogromno parkirišče. Od teatra je parkirišče, pravi varnostnik. Da ne moreva plačati, ker je za stranke gledališča, ampak da ni problema, lahko prespiva.
Super! Pogledava filmček in hop v posteljo (no, saj ne da film bi pa v kakšnem drugem delu najine potujoče hiške gledala 😀 ). Zjutraj se odločiva, da se sprehodiva po tem ličnem kraju in poiščeva kavarnico.
Sva zvečer mislila, da je Frutillar nemška vasica? No, ponoči je menda vsaka krava črna, podnevi pa točno vidiš, za kaj se gre. Pa midva sva res v Nemčiji! 🙂 Restavracije ponujajo »goulash und spätzle« (gremo smučat!?), ob robu gozda pa zagledava lesene brunarice z ogromnimi napisi »Haus de Friderik«, »Haus de Hans«, »Haus de Wolfgang«. Ob obali pa se za nameček nahaja prava pravcata Deutsche Schule. No, pa to ni najbolj impozantna stavba v tem kraju. Ne, okolico dominira ogromna konstrukcija, ki predstavlja gledališče na jezeru. Kraj je v bistvu precej znan po njem (izveva kasneje na info točki) in vsako leto konec januarja 2 tedna tam (skoraj) neprekinjeno potekajo koncerti, kar je znano pod imenom Semanas Musicales.
V KRAJU FRUTILLAR DOLGO SPIJO
No, kljub vtisu turističnega kraja, pa skoraj nisva mogla najti kavarne, ki bi bila odprta ob pol 10h zjutraj. 😀 Ko sva se že skoraj odpeljala dalje, pa sva zagledala majno kavarnico po imenu Hertz (presenetljivo, a?), in to čez cesto od Nemškega muzeja. 😊 Uradno še ni bila odprta, ampak so naju povabili, da vstopiva. Ob pregrešno dragi kavici (aja, spet sva nazaj v Čilu..) nama starejša lastnica razloži, da so ta kraj leta 1856 ustanovili nemški priseljenci, ki so v tem času začeli prihajati v Čile. Tudi njen dedek je bil iz Nemčije. In še od marsikoga drugega tukaj.
Aja, veš na kaj sva tudi naletela ob sprehodu? Na informacijo, da bo 5. aprila slovenska protestantska skupnost imela tam oratorij. Če bi koga zanimalo. 🙂
Pomahala sva nemškim tablam v slovo in se odpeljala do Puerto Montta, kjer sva (končno!) prevzela najin paket iz Slovenije (pa še to po prepričevanju, da sem jaz res Sandra in da se Bojanova sestra res piše Škoda, saj je nekdo v Santiagu napisal na paket XY ime in naslov 😀 ).
SLAPOVI NA POTI NAZAJ
Puerto Montt je tako precej dolgočasno pristaniško mesto, zato sva jo raje mahnila po spodnji obali jezera Llanquihue nazaj v smeri mejnega prehoda, popoldan izkoristila za krajše trekinge do petih različnih slapov v nacionalnem parku Puyehue (na slikah le štirje) in še ravno ujela prečkanje meje, saj je ponoči ta zaprta (A spet vidva? Do kam gresta pa tokrat?.. A do konca sveta? Ok, uredu.)
Pa Auf Wiedersehen do naslednjič! 🙂
