ZAKAJ SVA SPLOH PRIŠLA V ČILE - BlueMarble Vagabonds
Čile Cerro Santa Lucia
Čile

ZAKAJ SVA SPLOH PRIŠLA V ČILE

on
februar 24, 2019

Lani kmalu po zaroki je sledilo logično vprašanje: Kdaj se bova pa poročila? Pa potem: Kam pa greva na poročno potovanje?

Padla je nora ideja, ki ni odgovorila na vprašanje “kam”, ampak “za koliko časa”. Tako sva mojo dolgoletno željo o potovanju po svetu združila kar z idejo o poročnem potovanju. Zaenkrat nimava stanovanja, kredita, otrok, vrhunca kariere ali česa tretjega. Vse bo počakalo, spomini ki jih na takem potovanju ustvariš, pa so neprecenljivi.

 

KAOS NA KVADRAT

Ker je Bojan planiral zaključek študija v novembru, naju je prešinilo, da je to idealen čas za odhod. Prav, se pa dajva poročit še letos. Sva rekla maja, poroko pa naplanirala za avgust 😀

Naslednji meseci so bili, milo rečeno, kaotični. Organizacija poroke je bila večji zalogaj, kot sva pričakovala, sploh ker je bil velik del DIY (t.j. v lastni režiji; vsa dekoracija, vabila, itd.), za ostalo pa je poskrbela Petra iz Storija Weddings, za kar sem ji neizmerno hvaležna – nisem plačana, da to povem, ona je resnično “life-saver” 🙂  Skoraj istočasno s poroko je bil planiran večji kolesarsko-glasbeni dogodek, kjer je bil med organizatorji tudi Bojan. Z Nanotom smo obiskovali tečaje, Bojan je finiširal diplomo, povrh vsega pa sva oba imela v službi precejšnjo “gužvo”. Pravzaprav nisem čisto prepričana, kako sva preživela te mesece.

Zakaj to vse razlagam sedaj? Da pojasnim zakaj ob zaključku službe v oktobru nisva imela praktično nobenih konkretnih planov za najino enoletno poročno potovanje 😀 Vse kar sva imela, je bila enosmerna letalska karta za Kubo in nato za Mehiko ter nekaj vodičev shranjenih na računalniku. Naslednji tedni so bili skoraj prekratki za vse potrebne malenkosti, ki jih moraš urediti, če greš na pot za toliko časa (mimogrede, o tem sem pred nekaj tedni napisala izjemno dolg prispevek, ki se je nato po pomoti zbrisal iz računalnika…grr 🙂 ).

Le Kubo sva imela malo splanirano

Le Kubo sva imela malo splanirano

PRVOTNI PLANI

Okvirna ideja se je sicer izoblikovala: od Mehike navzdol, morda preskočiva Salvador/Honduras, do Paname, nato pa v Kolumbijo, Ekvador in mimo Peruja do Bolivije. Na hitro naju je prešinilo, kako fino bi bilo za potovanje po južni Ameriki imeti svoj avto. Pa po možnosti še Nanota s seboj, seveda 🙂 A ker sva bila na tesnem s časom, sva to idejo hitro odslovila, pa še zdelo se nama je, da to je pa res težko izvedljivo. Zato sva razmišljala, da bi Čile ali pa morda Argentino pustila za naslednjič.

Poigravala sva se z idejo, da bi iz Kolumbije ali Bolivije našla ugodno karto v smeri Avstralije/Nove Zelandije/Japonske in se nato preko JV Azije vrnila domov. Ali pa vmes skočila še na Fiji ali pa Havaje. Slednje zelo pogojeno s financami. 🙂

Eno stvar sva vsekakor vedela – plani se bodo sproti spremenili. Ne 1x, ampak 20x.

PO NEKAJ MESECIH

Že v Mehiki sva ugotovila, da je ta pač…velika 🙂 Planiranih nekaj tednov je hitro preraslo v dober mesec in pol, pa se niti nisva tako počasi premikala iz kraja v kraj. Bojan je ugotovil, da mediji res ne kažejo prave slike o (ne)varnosti držav, tako da Gvatemala sploh ni bila pod vprašajem. V slednjo sva se kar malo zaljubila, zato sva kar nadaljevala pot navzdol preko Salvadorja v Nikaragvo.

Gvatemala nama je res prirasla k srcu

Gvatemala nama je res prirasla k srcu

Prva ugotovitev

Samo Kolumbija je že tako velika kot vse državice (brez Mehike) v centralni Ameriki skupaj. In če se v vsaki državi zadrživa le dva tedna, koliko časa potem potrebujeva za Kolumbijo, da jo res raziščeva?

Saj ne da nisva tega vedela že prej, samo sčasoma se res začneš spraševati, ali želiš hiteti ali pa si vzeti čas in državo zares “videti”. Tako sva vedno bolj začela razmišljati, da se na tem potovanju raje osredotočiva na latinsko Ameriko. To sem sicer sprejela s precej težkim srcem, saj sem se že videla, kako pijem svoj smoothie na Baliju in se potapljam med milijoni ribic (in šarkijev) na Filipinih – z leti namreč vedno bolj cenim ta klišejski dopust “voda in sonce” 😀 Pa je k odločitvi pripomoglo to, da lahko v Azijo  za tak dopust letiš tudi le za 2-3 tedne in to za precej ugodno ceno, praktično kadarkoli. Letalske karte za Južno Ameriko so ponavadi nekoliko dražje in države tako velike, da se nekaj tednov zdi (pre)malo.

Prav, pa ribice naslednjič. Smrk.

Morje pa že malo pogrešam

Morje pa že malo pogrešam

Naslednja ugotovitev

Po 9- ali 12-urnih vožnjah na avtobusih vsakih nekaj dni boli hrbet. Pa rit. In mišice na nogah. Pri 30+ precej bolj kot v zgodnjih 20-ih 😛 Ko prideš v hostel, od utrujenosti kar “padeš dol”. Nekaj tednov še gre, potem pa ti je ob misli na naslednji avtobus že rahlo slabo. Ne da se ti več, po domače. Če k temu prišteješ še vso organizacijo, da najdeš poslovalnice/postaje, rezerviraš karte ter si vse časovno splaniraš  (in pri tem gledaš, da ne prispeš v naslednji kraj po temi), pa imaš res vsega dovolj 🙂

V Mehiki in Nikaragvi sva najela avto za en teden – in to je bil čisto drug svet. Vendar je to le drag špas – za nekaj tednov gre, kaj več pa ne.

Kaj je torej edina logična ideja? Lastno prevozno sredstvo, seveda!  🙂

Tole jamo sva našla po naključju med prvim roadtripom z avtom po Jukatanu. Notri sva bila sama! :)

Tole jamo sva našla po naključju med prvim roadtripom z avtom po Jukatanu. Notri sva bila sama! 🙂

 

KAJ, A KAR AVTO BOSTA KUPILA?

Po malce raziskovanja (za kar v oktobru ni bilo časa 🙂 ) sva ugotovila, da potovanje z lastnim avtom niti ni nek “big deal”. V bistvu tako potuje precej ljudi – tudi Slovencev, ki se v te konce odpravijo za dlje časa. Na Facebooku obstaja kup skupin na to temo, kjer najdeš odgovor na res skoraj vse, kar te zanima.

Kakšen avto torej kupiti?

Ker se veliko denarja porabi za bencin, je fino če lahko kaj privarčuješ pri spanju. Zato je navaden avto takoj odpadel. Pravi “kemperji”so precej dragi in čisto preveč očitni. Ostane možnost večjega 4X4 avta, ki je delno spremenjen v potovalnega (ali pa ima na strehi šotor) ali pa kombi. Kljub temu, da je 4×4 brez dvoma bolj praktičen za vožnjo, pa se (vsaj večino) celine da prevoziti tudi s starim T3 VW kombijem.

Ko sva se spoznala, je Bojan imel kombi, ki sva ga prodala le zato, ker je bila 150 km vožnja v službo in nazaj z njim nerodna. Pogrešava ga od trenutka, ko je dobil drugega lastnika in že dolgo v glavi riševa plane, kako bo izgledal najin naslednji v upava-ne-preveč-daljni prihodnosti (“mečeva uč” na balkan ter bližnji in srednji vzhod, v družbi Nanota 😉 )

Odločitev je bila torej za naju precej enostavna – gremo v lov za kombijem! 🙂

Tudi s tako kultno "kripo" se da prepotovati obe Ameriki

Tudi s tako kultno “kripo” se da prepotovati obe Ameriki

AMPAK ZAKAJ RAVNO ČILE?

Ja, precej logično bi bilo, da pot nadaljujeva iz severa proti jugu – preko Kostarike in Paname (in otočja San Blas, ki je na mojem bucket listu!) v Kolumbijo in nato navzdol do juga celine. Zakaj torej obratna smer?

  1. Ker je bila ponudba v Kolumbiji skrajno slaba. Na voljo je bilo le nekaj 4×4 avtov in dragih avtodomov – vsaj takrat, ko sva midva iskala, za nakup v aprilu/maju  situacija zgleda bolj rožnata.
  2. Prešinilo naju je, da v kolikor potujeva iz S proti J, bi tja prispela sredi poletja. Ups, ne, sredi ZIME, saj so letni časi obrnjeni! O tem prej pač nisva dovolj razmislila. 🙂 Da pa bi celotno območje Patagonije (ki je idealna za raziskovanje z avtom) morala izpustiti zato, ker tam sneži in je vse zaprto, pa se nama je zdelo precej neumno.

Tako sva se odločila da zamiživa na eno oko/stisneva zobe/globoko vdihneva in kupiva drago letalsko karto za Čile (in na letališču še za nekaj evrov karto Čile – Argentina, ker naju sicer ne bi spustili na letalo za Čile 🙂 )

KOLOBOCIJE Z ISKANJEM KOMBIJA

Že v Nikaragvi sva začela iskati najin kombi in z nekim parom, ki je potoval po južni Ameriki, smo bili že skoraj čisto dogovorjeni za nakup, zato sva se odpovedala tednu na rajskih Koruznih otokih in takoj kupila karte za Čile iz Kostarike (najcenejša opcija). Nekaj ur po nakupu kart sta nama sporočila, da sta  avto prodala drugemu. Vrhunsko.

Torej, prispeva v Čile 8. februarja, brez avta na vidiku. Sledi novo iskanje – ničesar ni na voljo pred koncem februarja. Ok, bova pa malo čilirala v Santiagu, saj imava lepo stanovanjce. Po nekaj dneh iskanja in video klepetih z Nizozemskim parom se odločiva za nakup njunega kombija. Ko potrdiva, dobiva sporočilo, da jima je drug par ponudil, da ju počaka še nekaj tednov več in zato bosta kombi prodala njima. A deej no!

Skoraj sva že obupala in se odločila za nakup praznega tovornega kombija, ki bi ga preuredila. Nato pa se nama je javil še en par in še v istem dnevu smo se vse zmenili 🙂 Pred-pogodba podpisana, avans plačan in 5. marca se najin avtič pripelje v Santiago! 🙂

Tja daleč greva!

Tja daleč greva!

O tem, kako poteka iskanje in nakup avtomobila v Čilu, urejanje zavarovanja in še kaj tretjega, pa sledi v enem od prihodnjih prispevkov.

Juheeej, midva greva s kombijem v Patagonijo! 🙂

 

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Jezikava še drugače
Kdo sva in kam sva šla?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”,  pa sva jeseni spakirala nahrbtnike ter se odpravila na dolgo poročno potovanje. S tabo deliva najine dogodivščine, potepuške nasvete ter predloge za tvoja bodoča potepanja.

Pokukaj na blog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Social LikeBox & Feed plugin Powered By Weblizar

Najine dogodivščine na ostalih socialnih kanalčkih
POMEMBNA ZADEVA
Skleni zavarovanje
Na dolgi poti vse prav pride :)

Kava sploh. Pivo še bolj 😉 Če želiš, lahko s klikom na spodnji gumb častiš eno ali drugo, tako bova imela še več energije za nove dogodivščine, ki jih bova delila s tabo 🙂

Trenutna lokacija na frnikoli