Kaj imajo hipiji skupnega s krajem, ki se nahaja dobrih 100km južno od Barilocheja v Argentini? Na prvi pogled popolnoma nič.
Rahlo razvajena od nemškega urbanizma in zeleno-modre pokrajine sva prispela v El Bolsón, kraj ki je bil vse prej kot to. Vsaj tisti del, v katerega sva se najprej pripeljala. Na pol razpadajoče barake, razrite prašne makadamske ceste, shirani potepuški psi in razcapani otroci. Em, da nisva midva prišla kam v Bolivijo ali pa centralno Ameriko? Tam bi se takšen prizor zdel čisto običajen in te prekrasne scene verjetno ne bi niti registrirala.
»Si se malo razvadila, a?«, me podreza Bojan, obrne avto in odpelje čez most v del, ki je označen kot center. Preko mostu pa… drug svet. Kontinent, če hočeš. Planet. Lušten mestni park, pokošena travica, beer-garden (t.j. pivnica s teraso) s kraft pivcem na vsakih nekaj metrov in zahodno od »centra« urejene hiške, med njimi pa posajena drevesca.
Sva našla dva kampa (potrebovala sva tuš! 🙂 ), ampak cene so bile astronomske (khm, t.j. 7-8€/osebo).
RUSTIČNI PRIDIH
»Jah nič, tisti kemp na vzhodni strani ali pa reka južno od mesta«, zagodem. Pa greva nazaj med prašne luknje in presušene pse. Že od daleč sva zagledala na pol polomljeno ograjo z barvitim napisom »El rustico, art & camp«. Rustičen, ne rustikalen, pomeni slednje. Vsaj ime pove, da bo zadeva na osnovni ravni.

Preučujeva, ali bi šla dalje ali ne, ko se kot strela z jasnega ob naju pojavi nekdo in vpraša »Kemping? Iz Overlanderja?« Ja, na iOverlander sva našla ja, odgovoriva. Pravi, da super. Da je zaprto za ostale, samo za nas odpre letos. In da je prva noč zastonj, druga noč pa 2€/osebo. In topla voda. Sva ostala dva dni, se razume. 😊
Smo govorili o hipijih, ane? No, v to okolje vsekakor pašejo. Na videz umetniško urejena (v resnici pač razmetana) okolica, škrati na drevesih, prostori za meditacijo in sedem psov za čohljanje kar pašejo v ambient. Lastnik (ne mara piva, rad ima pa ta zeleno 😉), ki te zjutraj odpelje k sosedi po domače piškote, v (rustično 😛 ) kopalnico zaskrbljeno kliče, če je voda že topla in brezplačno ponuja reiki zdravljenje (če se ti zazdi, da ti kaj manjka), pa dodatno vpliva na to, da se počutiš kot v hipi komuni. Še dva solo popotnika pa sta se nama zvečer priključila, da smo družno buljili v ogenj, kot naši davni predniki.
Ampak brez heca, mesto so v 70-ih letih res naselili hipiji iz Buenos Airesa. Če malo bolje pogledaš, boš na vogalu zagledal trgovinico z indijskimi dišavami. Ali pa aladinkami (t.j. široke hlače) in sariji. Iz pekarne stopi ženska v dolgi barviti obleki, z lasmi spetimi v »drede«, čez cesto pa je podobno oblečena še ena, le da je slednja vsaj enkrat starejša. Nekajkrat na teden je v El Bolsónu tudi »Artesania market« (tržnica ročnih izdelkov), kjer pa ti hitro postane jasno, da je hipi skupnost v tem kraju še kako živa. 😊 Na štante naslonjene (ob torkih, četrtkih in čez vikend) najdeš poleg novodobnih še one »originalne hipije«, iz 70-ih let. 😉
Še sreča, da sva se ustavila tukaj. Imam dva nova prstana. Sem jih pač nujno potrebovala. 😊
BOSQUE TALLADO
Hipiji sicer niso bili najin razlog za postanek v tem svet-na-dveh-bregovih-mostu kraju. Sem sva si prišla ogledat Bosque Tallado oz. Izrezljani gozd.
Iz El Bolsona se navzgor v hrib vije vrhunska cesta. Tako vrhunska, da je Pisco poskakoval kot na fedrcah, za 10 km pa smo porabili vsaj 40 min. Ko parkiraš avto, pa te čaka še peš vzpon na vrh. Kakšnih 200-300m vzpona, ene 40 minutk. Šmarna gora v takem izi tempiču torej. Mja, nek hribolazec tako ali tako nisem, stotine presedenih kilometrov med vožnjo pa ritko kar sploščijo in na vrh sem jo (sram me je) kar prisopihala. Še sreča, da skoraj vsak v Patagoniji vari svoje pivo – na vrhu je namreč lesena baraka, v njej pa fant že od daleč veselo maha »Od kje pa sta? Ali sta utrujena, bosta kaj spila?« Ja, prosim. 😊
Vstopnina v Bosque Tallado sicer znaša dobra 2€/osebo, krožna pot pa te vodi mimo 56 iz lesa izrezljanih skulptur (takih manj ali bolj abstraktnih), ki so jih naredili različni umetniki. Sem se takoj spomnila, kako smo nekje na koncu osnovne šole v likovni koloniji tri smrkljice rezljale iz lesa, in kako super se nam je to zdelo. Saj drugače res fajn izgleda 🙂
Povrhu vsega pa je bilo vreme jasno in sončno, tako da sva imela lep razgled do zasneženih špičk na obzorju. Skratka, lep popoldanski sprehod.
Po športanju si človek zasluži dobro večerjo, ane? Pa čeprav sva bila med hipiji, ta ni bila čisto nič hipijevska, je bila pa zato precej bolj balkanska. Čevapčiči in šopska solata. Pa dober tek 😉