Ja, res sva. Ampak ne drug v drugega. 😛 Nič bat, še se imava rada in poročno potovanje zaenkrat ne izgleda, da bi naredilo kakšen ovinek v čudno smer. Sva se pa po ovinkasti cesti pripeljala v Bariloche.
In se zaljubila. On v argentinski steak, jaz v hiške iz pravljice. Oba v Titota, jezera in razglede. In še v marsikaj drugega. In prvič, res prvič odkar sva na potovanju, sva začutila, da sva prispela v kraj na drugem koncu sveta, kjer bi lahko živela.
Nič bat’ mame, nimava nobenih takšnih planov! 😊 Ampak že občutek, da tak kraj najdeš na drugem koncu sveta, je poseben.
KAJ JE TOREJ TAKO POSEBNEGA V KRAJU BARILOCHE?
ČAROBNA ARIHTEKTURA
San Carlos de Bariloche oz. na kratko Bariloche je kraj v Argentini, nedaleč od Čilske meje. Razvil se je okrog ene same trgovine v 19.stoletju, imenovane La Alemana (Nemčija), ki jo je imel potomec bogatih nemško-čilskih staršev. V 30h letih 20. stoletja pa so arhitekturo načrtno prilagodili srednje-evropski. Bolj natančno, tisti, ki jo vidiš v avstrijskih smučarskih centrih ali pa v Janku in Metki (sicer brez čarovnice).
Rezultat?
Občutek, kot da si v pravljici. Res je, da se izven turističnega dela mesta nahaja tudi nekaj stolpic, preprostih barak ali pa ultramodernih nepremičnin, a hkrati pogled na leseno hiško z belimi polkni med dvema modernejšima podrtijama pribavi nasmešek na obraz. Prijetna lesena hišica z razglednim stolpom na obrobju mesta? Tudi popolnoma vsakdanji prizor (tako namreč izgleda slovenski planinski center v Bariloche).
Avenija ob jezeru v smeri kraja Llao Llao je najlepša. Ostala sem brez besed, zato naj slike govorijo zase.
PRELEPA NARAVA
Že ob prihodu v Bariloche se razprostre pogled na jezero in hriboviti svet, ki ga obdaja. Zeleni gozdovi, lesketajoča se gladina ob sončnem vzhodu in kot s pervolom oprani hribi v ozadju? Prodano. Na obrobju jezera se nahaja ogromno število kočur, privatnih ter za oddajo, in z glasnimi vzdihi sva se vozila mimo njih. Samo milijon nama manjka. 😉
MOŽNOSTI ZA ŠPORT
Vau, Bariloche je skoraj kot Slovenija v malem! Jezera za vodne športe (v okolici jih je toliko, da že verjetno tekmujejo z dolžino slovenske obale), skoraj tik poleg mesta pa hribi, kjer so najbolj znani smučarski centri v Argentini, poleti pa se spremenijo v gorsko-kolesarski raj.
Tukaj se nahaja nacionalni park Nahuel Huapi (uradno obstaja kar 25 različnih poti*), v katerem je nešteto možnosti za trekinge in planinarjenje, poleti ter pozimi. Nekaj urni ali nekaj dnevni hike? Oboje je mogoče. Le ne pozabi na zavarovanje preden se odpraviš v tujino. Wiz tujina ponuja ugodne opcije, tudi za športne aktivnosti.
*Pred odhodom na pot je potrebna online prijava na spletni strani nacionalnega parka, zaradi varnosti.
Skratka, raj za Slovence ane? Nič čudnega, da se je tukaj v preteklosti naselila velika skupnost Slovencev.
ČOKOLADA IN SLADOLED
Ne le arhitektura, še kaj drugega se je preneslo iz Evrope. Tako v centru Bariloche najdeš številne čokoladnice, kjer se police šibijo pod omamno pregreho. Grozno diši že, samo če greš mimo. Pred eno izmed čokoladnic sva našla velikega in zelo debelega potepuškega kužka, ki se je stacioniral direktno pred vrata. Veva, da psi ne smejo jesti čokolade, ampak sumiva da je ta nekako prelisičil sistem in se dnevno baše z njo. 😛
Sladoled, ko je zunaj malo nad ničlo? Ni problema, če je tako dober. Zraven pa se lahko še malo podrsaš na notranjem drsališču sredi mesta.
ARGENTINSKI STEAK
Bojanova nova ljubezen. No ja, pa v bistvu tudi moja. Sploh zato, ker je bila zadeva »jesti steak v Argentini« že zelo dolgo najinem bucket listu. Še sreča, da je fantastični dnevnik Bucket list za pare končno prijadral iz Slovenije, da sva lahko to takoj zapisala na seznam! 🙂 Bariloche je znan po dobrih steakih, zato sem živčno čakala, kaj bo prispelo na krožniku. Sodeč po ceni na meniju (12€) bi pričakovala nekaj povprečnega in zelo skromnega.
Napaka!
Na pladnju se je pripeljal verjetno kakšen kilogram mesa. Zrezek take debeline, da bi se slovenske restavracije poskrile od sramu (pa ne, da pri nas steaki niso dobri, so – ampak poglej fotko!), na zunaj fino zapečen s tistim pravi »smokey« okusom, znotraj pa neverjetno sočen (medium, seveda 😉). Za Bojana ne vem, ampak zame je bil to najboljši steak v življenju. 😀
Bucket list obkljukan? Ooo, pa še kako.
PIVO!
V kolikor že omenjamo hrano, je Bariloche tudi kraj za dobro pivo. V mestu in okolici je polno pivnic, prav vse po vrsti pa ponujajo res odlična kraft piva za ne previsoko ceno. Izdelava domačih (kraft) piv je glede na videno tukaj precej popularna.
Zabavna informacija za popotnike z avtomobilom: ena izmed pivnic (Patio Cerveceria) ima za kočo travnik in lastnik nima ničesar proti, če tam prenočiš (in uporabiš njihove toalete). Le kakšno pivo spij v zahvalo. 😉
PREBIVALCI V BARILOCHE
Da najprej začnem s Titom. <3 Kdo je Tito? Tito je ogromen potepuški kuža, ki je nenapovedano pritekel v kader, ko sva snemala vlog pri jezeru. Takoj je glavo potisnil v naročje, se čopnil na preprogo in se sploh obnašal, kot da se poznamo od nekdaj.
Ne poznava njegovega imena, a zazdelo se nama je, da mu Tito paše. Tako je pri nama ostal na večerji (hudo nama je, če vidiva lačne pse, zato s seboj tovoriva ogromno vrečo briketov 😊), se zvečer ob ognju parkiral pod noge in celo noč stražil na preprogi pred kombijem. Ob pomivanju posode je potrpežljivo počakal pred vrati in se z navdušenjem fotkal z nama. Po zajtrku je Bojana še pospremil do kopalnice, nato pa je odhlačal neznano kam, kot da bi vedel, da je čas za slovo.
Jaz pa že nabirala solze za ovinkom.
Poleg kosmatih prebivalcev Barilocheja, so prijetni tudi tisti iz človeških vrst, sploh pa vsi poznajo vsaj enega Slovenca, ki živi tukaj. Še nikoli prej v življenju se ni toliko ljudem prižgala lučka nad glavo ob omembi Slovenije (običajno se vidi, da nimajo pojma, kje je to 😉) in potem so poznavalsko prikimali nekaj v stilu »moj prijatelj ima babico in dedka, ki sta od tam« ali pa »mhm, imamo veliko prijateljev Slovencev«. Ampak začuda, srečala nisva pa nobenega.
V Bariloche nama je prijazen mehanik tudi uredil težavo s kombijem, ki sva jo opažala že od začetka (in zanjo zapravila preveč denarja, saj je mehanik v Čilu “popravil” napačno stvar). Sicer pa info za žensko populacijo – argentinski fantje so izredno luštni. Človeku se ob tistem prikupno zmedenem izgledu z razmršenimi lasmi in s specifično argentinsko španščino kar malo zašibijo kolena (Bojan pravi da ni problema, da gledam lahko 😛 ). Pa da ne bom krivična, še porcija za moški del – po mojem skromnem mnenju so tudi argentinska dekleta zelo lepa. 😉
Se vam zdaj že sanja, zakaj bi lahko živela tukaj? 🙂
