Kam pa gresta sedaj? Malce dlje. Kje je vajina naslednja destinacija? Em, 5 ur od Santiaga z letalom. A prideta že domov??? Ne mami, ne še. En kup vprašanj je priromalo v najine »inboxe«, ko sva se za seboj pustila lepe kotičke ob Carreteri Austral in sva se preko Valdivie počasi pomikala proti Santiagu. Najin naslednji cilj je bil namreč prav tak poseben – zelo oddaljen in rahlo skrivnosten Velikonočni otok. 😊
Kje je pravzaprav Velikonočni otok?
Velikonočni otok je majcen otoček sredi Tihega ocena, ki sicer spada pod Čile. Tako je bil poimenovan, ko ga je neki Nizozemec »odkril« na velikonočno nedeljo nekje tam v 18.stoletju. V resnici je bil otok naseljen že poprej in njegovo polinezijsko ime je Rapa Nui (hej, dosti bolj všečno!) ali Isla de Pascua (špansko). Evropejci so si pač radi izmišljevali svoja (skrajno neizvirna) imena.
Edini način, kako lahko nanj prideš, je z letalom iz Santiaga ali pa iz druge strani, iz Tahitija. No, če pa si se rodil z zlato žličko v ustih in imaš lastno letalo, morda tudi iz kje drugje 😉 Let traja kar 5 ur in tudi zaradi težje dostopnosti ima otok skrivnostni pridih.
Če ti ob omembi imena Velikonočni otok še ni zazvonil zvonček, pa se verjetno marsikomu prižge lučka v glavi ob omembi »otoka, kjer so tiste ta velike glave, za katere se ne ve, kako točno so jih tja postavili«. Morda še vseeno nisi slišal zanj, pa nič zato. A ravno ta otoček je bil na najinem bucket listu – na mojem že leta, na Bojanovem pa se je tudi znašel, ko je lučka posvetila ob omembi »tistih glav«. 😊
V lov za letalsko karto
Roko na srce, nisva si mislila, da ga bova (kadarkoli) obiskala, saj so zaradi oddaljenosti letalske karte drage in se običajno prepričaš, da je bolje, da se za ta denar kakšen mesec potepaš po Aziji. A ker sanjati baje ni nikoli greh (o tem bi se dalo debatirat.. ), sem takoj po tistem, ko sva februarja prišla v Čile, pričela brskati po Skyscannerju ter upala na čudež. In »čudež« se je zgodil že v tednu ali dveh. 🙂
Med vrtoglavimi številkami v rangu od 400 pa vse tja do 900€ (iz Santiaga), se je kar naenkrat pojavilo nekaj letalskih kart za skoraj neverjetno ceno pod 200€. Tombooola! Po nekaj zmagovitih krikih in skokih na kavču (ki so se skoraj končali pod kavčem), dvema ali treh klikih na tipkovnici ter napetem čakanju tistih nekaj minut, da na mail prileti potrditev, sva imela letalski karti za Velikonočni otok.
Do sedaj najbrž že vsi veste, da nisva najbolj zorganizirana osebka in aktivnosti ter nastanitve iščeva šele, ko nekam prispeva. Pa da se ob tem večkrat zaštrikava. 😊 Ker Velikonočni otok res ni preveč velik (in so namestitve lahko hitro polne), poleg tega pa je »slavno drag« (o stroških enkrat naslednjič..), si tega prvič nisva mogla privoščiti. Zato sem še isti dan rezervirala najcenejšo primerno namestitev na Bookingu (ki se je izkazala za vrhunsko izbiro).
Celotno najino potepanje po Patagoniji je bilo torej prilagojeno temu, da se pravi čas vrneva v Santiago in ujameva letalo.
Na elektronski oddih
Sva si rekla, da bo to »dopust znotraj potovanja«. Saj ne, da bi sicer trpela in preveč delala, da ne bo pomote, sva pa le na poročnem potovanju 😊 A med pisanjem bloga, urejanjem najinega Facebooka in Instagrama, snemanjem in pripravo vlogov (jih najdeš na najinem Youtube kanalu), urejanjem fotk ter iskanjem interneta za vse našteto, se včasih počutiva skoraj, kot da sva v ta pravi službi, samo taki brez plače 😉 To seveda rada počneva (drugače bi vse te ure raje namenila moljenju vseh štirih od sebe 😛 ), a kdaj pa kdaj paše tudi čisti odklop. In tokrat je bil idealen čas za to. Nič pisanja, nič urejanja fotk, predvsem pa (skoraj nič) telefona in interneta.
Česa se človek najbolj veseli, ko gre na daljši let? Filmov, itak! Latam airlines naju je precej presenetil, saj je bilo letalo res moderno, sedeži udobni, prostora za noge pa veliko (to razumejo vsi, ki merijo nad 180 cm, meni kratkonožcu je za slednje neizmerno vseeno). Tako sva se za 5 ur zabubila vsak v svoj ekran kot žuželke v lučko in se odklopila od sveta. Dober začetek »dopusta«! Bojan je tako pristal med vesoljci, jaz pa nekje v elizabetinski Angliji.
Prvi vtisi
Pogled iz pristajajočega letala je razkril otoček nepravilne oblike, ki se res nahaja – sredi ničesar. Ko smo prileteli bližje, si na njegovi površini že lahko opazil vulkanske hribčke živo zelene barve, rjavi robovi pa so zrasli v mogočne klife, v katere neprestano na videz razjarjeno buta ocean in ustvarja kopico belih, penečih hribčkov. Ob obali se temno modra barva tu in tam prelije v živo turkizno in ob tej mavrični paleti se za trenutek povprašaš, če nisi morda priletel na Irsko.
Prvi korak iz letala te prepriča, da temu ni tako. Topel zrak nežno butne vate in v nosnice se priplazi ne preveč izrazit vonj po vlagi in soli. Poleg običajnih dreves in grmovja se v vetrcu pozibavajo palme, stevardese na letališču pa v laseh nosijo ogromne rože. Takoj začutiš počasni ritem otoka in usta se ti razlezejo v širok nasmeh, ko pri izhodu iz letališča nekdo navdušeno maha s tablico s tvojim imenom, kljub temu, da nisi rezerviral svojega prevoza do hostla. Da želijo poskrbeti za svoje goste, pravijo, medtem ko ti čez glavo obesijo veliko ogrlico iz tropskih rož.
Smo na Havajih? Ne, čeprav tudi ti spadajo v t.i. polinezijski trikotnik in imajo prebivalci iste prednike. Irska? Vsekakor ne, je pretoplo in premalo ovac 😉 Dobrodošli na Rapa Nui.
