BlueMarble Vagabonds - potovanja, avanture in vanlife

Latest posts:

Stuff You Love:

Chichen Itza - cover photo for One Month Mexico Itinerary
Intineraries
Sandra

ONE MONTH MEXICO ITINERARY

Mexico is a vast country that covers a land area of almost 2,000,000 square kilometers. So let’s be real –  unless you are planning to

Read More »
Hiking in Ushuiai cover photo - the river, muddy meadow and snowy mountains in the distance
Argentina
Sandra

HIKING IN USHUAIA – DOs & definite DON’Ts

Hiking at the end of the world? C’mon, admit it, there’s a super cool edge to it.

And besides, we Slovenians are known to be a “hiking nation”, so when our new friends from the USA invited us to go hiking in Ushuaia together, saying “nope” was not an option. No matter the circumstances.

And that’s perhaps where things started to go wrong.

This is a story about our hilarious hiking in Ushuaia and all the DOs and DON’Ts you should(not) repeat.

Read More »
Traditional houses in Prekmurje region, Slovenia
Slovenia
Sandra

YOUR GUIDE TO PREKMURJE REGION, SLOVENIA

A river that winds lazily across wide plains. White storks nesting on chimneys. Picturesque churches and unique architecture. Lush green hills, lined with vineyards and mighty castles sitting among them. Thermal waters for relaxation and the juiciest Slovenian dessert. Welcome to Prekmurje region in Slovenia!

Read More »

ZGODBE IZ VELIKONOČNEGA OTOKA – 1/2

Naslovna fotografija Zgodbe iz Velikonočnega otoka - 1.del

This post may contain affiliate links, meaning we will receive a tiny commission if you choose to click through and make a purchase. But don’t worry, clicking on them won’t cost you a penny more – it just means we can keep creating free content for you – and that our furry companions can keep living their best life with all their fancy toys.  


Si si že prebral uvod v Velikonočni otok? Če si zamudil prejšnji prispevek, ga najdeš tukaj.


Še vedno z rožami okrog vratu naju sprejme lastnik nadvse luštnega hostla/kempinga. Kar sledi je prava tura po »posestvu«, pogled v sobice (še več rož!) in detajlna razlaga, kakšne vse popuste imamo kot prebivalci omenjenega hostla. Če naju je navdušil pristanek na otoku, so omenjeni popusti dobro voljo dvignili še za kakšno stopnico ali dve. Ok, šest. Ko je pa tako fino kaj prišparat … da lahko potem drugje zapraviš 🙂

Rapa Nui je resnično poseben. Zato ga želiva predstaviti malce drugače – naj te tja popeljejo zgodbe iz Velikonočnega otoka.

O MOA-ih in AHU-jih

Oprtana z rožicami in zemljevidom otoka sva se po hitrem powernapu odpravila proti obali.  Tarararam…tam sva ugledala prvi moai od mnogih, po katerih so Velikonočni otoki znani.

Se sprašuješ, kaj je moai? To so te »ta velike glave oz. kipi«, ki so posejani po celem otoku. Med seboj se razlikujejo – eden ima takšen nos, drug malo večji trebušček, tretji gleda bolj namrščeno od četrtega. Med seboj so si različni zato, ker bi naj predstavljali prednike. Po smrti so namreč prebivalci otoka (ljudstvo Rapanui), ki so pripadali različnim plemenom, dali postaviti te kipe kot v spomin na svoje prednike. Moai so skoraj brez izjeme postavljeni s hrbtom proti morju, le na eni sami lokaciji na otoku strmijo v ocean. Postavljeni so na kamnite podlage, imenovane ahu, ki so v preteklosti prav tako imele ceremonialni pomen. V bistvu je celotno območje okrog ahu in moai tretirano kot izjemno sveto in buh-ne-daj, da bi kdo od nekdanjih prebivalcev kdaj stopil na napačen konec, saj je bil zato lahko hudo kaznovan. Marsikatera stvar na tem otoku je bila »tabu« (ta beseda dejansko izhaja iz teh koncev), kar pomeni, da je bila prepovedana – neko početje, kraj, hrana, ali kaj petega.

Mnoge moae najdeš danes »z nosom na tla« – prevrnjene. A temu ni botroval zob časa, kot bi si človek predstavljal – prevrnili so jih člani rivalskih plemen na otoku, ko jim nekaj ni bilo prav.

Moai - kip na velikonočnem otoku
Včasih jih je več, tu in tam pa kakšen stoji sam

O Rapanui ljudstvu in kulturi

»Od kje so sploh prišli? Kdaj? Pa kako so prišli tako daleč??« me sprašuje Bojan naslednje jutro. Kot naročeno se vsi odgovori skrivajo v brezplačni reviji otoka, ki sva jo prejela ob nakupu karte za nacionalni park. No, pa v muzeju na robu mesta. Če pocukaš za rokav domačina, pa izveš še kakšno sočno malenkost več.

Nekje davno pred našim štetjem so se ljudstva začela priseljevati iz območja Tajvana v smeri Nove Zelandije, Avstralije in Salomonovih otokov. Ko se majhen otoček napolni, začne primanjkovati dobrin in ne preostane ti drugega, kot da poiščeš naslednjega. To so bili pravi potepuhi! V majhnih enojnih ali dvojnih kanujih, včasih z dodatkom preprostega jadra, so se odpravili preko grozečega oceana v upanju, da najdejo nov košček zemlje. Ma kakšen kompas, zvezde na nebu, morski tokovi in oblaki so bili njihovi pomočniki, ko so jadrali preko horizonta ter iskali nove obale. In so jih našli.

Tako so se polinezijski otoki skozi stoletja prav počasi naseljevali in Velikonočni otok predstavlja enega izmed »krakov« Polinezijskega trikotnika (drugi je Havaji in tretji Nova Zelandija). Vsa ljudstva znotraj tega območja imajo zato podobno kulturo (a vseeno različne navade). Mimogrede, »tribal« tatuji, čopki na glavah (saj veš, tista frizura, ki je trenutno in) ter luknje v ušesnih mečicah? To vse poznajo tukaj. Ni nova fora, je staro stoletja. ?

Rapanui ljudstvo je na svojo kulturo izredno ponosno in današnji prebivalci otoka jo ohranjajo tudi skozi ples in glasbo. Morda se sliši turistično, a njihov tradicionalni ples kari kari je vsekakor nekaj, kar je res vredno ogleda.

Plesalci tradicionalnega kari kari plesa na Velikonočnem otoku
Njihova glasba nama je bila tako všeč, da jo  sedaj poslušava prek youtuba

O »birdman« (ptič-človek) kultu

V neposredni bližini glavnega (in edinega) mesta na otoku, Hanga Roa, se vzpenja nekdaj delujoči vulkan, Ranu Kao. Je le eden izmed mnogih, ki danes oblikujejo otok, ampak – je bil pa prvi, ki je povzročil dvig nad morsko gladino! V kraterju se nahaja pravcato močvirje, prebivalci (žužki) pa imajo razgled na ocean, saj namesto dela stene kraterja zeva ogromna luknja. Je moral biti kar big beng, da je vse odneslo. Do vrha se lahko odpelješ, a iz mesta vodi navzgor v hrib stezica, ki se vije po gozdu, med evkaliptusi in nato med polji rumenih rožic.

 

Ob robu kraterja pa se nahaja še nekaj drugega. Oziroma se je, nekoč. Tukaj je stala majhna vasica, namenjena le v ceremonialne namene. Namreč, v obdobju ko so se med plemeni pričela trenja, se je izoblikoval zanimiv kult »birdmana«. Predstavniki posameznega kulta so vsako leto prišli na ta kraj, nato pa so odplavali na otoček v bližini (precej težje kot izgleda zaradi tokov in skal!) in tam čepeli nekaj dni ali celo tednov ter čakali, da prispe določena vrsta ptic, ki je na tem otoku gnezdila. Kdor je prvi našel jajce in ga prinesel nazaj v ceremonialno vas, je nato celo leto užival poseben status kot nekakšen religiozni poglavar vseh plemen.

Pa naj bo to vse za danes… nove zgodbe iz Velikonočnega otoka pa čez nekaj dni. Se beremo! 🙂

Sharing is caring:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Related Posts

KNJIGE O POTOVANJIH IN ODKRIVANJU SAMEGA SEBE

KNJIGE O POTOVANJIH IN ODKRIVANJU SAMEGA SEBE

Veš kaj te lahko na drug konec sveta odpelje še hitreje kot letalo?

Knjiga, seveda.
Odpreš jo, prebereš nekaj vrstic in zgodi se čarovnija. Knjige imajo tako posebno moč. Ne le, da nas lahko odpeljejo tja nekam daleč – pravzaprav nas lahko spremenijo tako kot potovanje samo. Spremenijo naše razmišljanje, naše želje, naš pogled na svet.

Dvojna čarovnija torej.

Ker sem vedno iščem nove ideje za bralne urice, sem tokrat za pomoč prosila popotniške blogerje iz vsega sveta. Kaj smo iskali? Njihove najljubše knjige o potovanjih in odkrivanju samega sebe.

Read More »