Si si že prebral uvod ter zgodbe iz Velikonočnega otoka – 1.del? Če si spregledal prejšnje prispevke, jih najdeš tukaj in tukaj.
O NAJVEČJEM MISTERIJU OTOKA
Velikonočni otok ni prav velik. Če bi se potrudil, bi v bistvu lahko šel peš iz enega konca otoka do drugega in nazaj v enem dnevu, saj bi razdalja znašala le 35 km (malce več kot Pot ob žici recimo 😊). A predstavljaj si, da moraš več kilometrov vleči/tiščati ogromen kamnit monument, ki tehta več kot 10 ton in ga moraš nato še postaviti pokonci. In ne, nimaš na voljo tovornjaka ali granika.
Sloviti kipi Velikonočnega otoka oz. moai so bili (razen manjšega števila) vsi sklesani ob vznožju uglaslega vulkana Rano Raraku. Še danes jih tam najdeš polno – tako tistih na pol izklesanih, takih že postavljenih ali pa so se že prevrnili na glavo. Omenjeni hrib je zagotovo najbolj fascinanten kraj na otoku, sploh če se prej malce podučiš o zgodovini in kulturi ljudstva Rapanui. Tako je sprehod med moai dosti več kot le sprehod med kamenimi glavami, ampak te občudovanje mogočnih moaiev v mislih hitro zapelje v preteklost.
Le kako so jih iz tega distribucijskega centra prenesli do obal?, meljejo tvoji možgančki. Ha, v resnici obstaja več teorij. Od tega, da so jih vlekli na okroglih hlodih (a pravega gozda ni na otoku), do tega, da so jih v pokončni obliki premikali ped za pedjo (saj legenda pravi, da so moai »hodili« do svojega ahu, tj. kamnite podlage). V antropološkem muzeju v Hanga Roi so prikazane vse teorije, a v resnici se ne morejo zediniti niti o tem, na kakšen način so na moaie postavljali velike kamnite klobuke (ki so jih mimogrede, klesali na drugem koncu otoka).
Najbrž zagotovo ne bomo vedeli nikoli. A v tem je čar, kajne? 😊
SKRIVNOST O PODVODNEM MOAI
Če tvoj dom obkroža ocean, je potapljanje najbrž le vprašanje časa. Nekaj pa vendar moraš početi na majčkenem otoku😉 V resnici so razmere za potapljanje precej dobre, saj je vidljivost odlična, pomanjkanje ribje raznolikosti pa nadomestijo mogočne korale. A midva se nisva šla potapljat zaradi njih. Ne, hotela sva videti znamenit potopljen moai. Čeprav je okrog otoka kar nekaj potapljaških »spotov« in je kraj potapljanja odvisen od vremena, sva bila odločena, da počakava na dovolj mirno morje.
Mirno je relativna beseda, saj so bili valovi še vedno ogromni, tok pa neverjetno močan. A kot običajno je moja začetna panika nad gladino počasi tonila skupaj z mano. Pri dnu končno zares zadihaš (saj ne, hecam se – ves čas moraš dihat! 😀 ) in se ozreš naokoli.
Plavaš, gledaš, občuduješ. Mirno je.
Dno prekriva koralni greben z ogromni morski ježki, tu in tam mimo tebe mirno priplava jata ribic, iz luknje pa zvedavo pogleda živopisana morena. Dober dan gospa morena, kje pa je moai? Ni pripravljena na pogovor, seveda, saj si jo zmotil sredi sieste. Namrščeno kuka iz svoje luknje, da oceni resnost situacije.
A nedaleč stran ga zagledaš. Malce manjši kot si pričakoval, a tam je – sam, samcat na dnu oceana, prekrit z algami, ki dajejo vtis skuštrane frizure. Poziranje za fotografijo mu je v navadi, saj je to skoraj njegova služba. Zgleda mlajši kot tisti na površini. Kar tudi je.
Dotični moai v resnici ni tako skrivnosten. Namreč, to ni moai iz preteklosti. Na spletu krožijo govorice, da je bil v ocean vržen za namene filma. Ne kateregakoli, temveč takega, ki ga je med drugim produciral Kevin Costner. A zadeva ne drži čisto, saj je tisti moai v resnici razpadel. Omenjeni moai je na dno ocena spustil eden izmed potapljaških centrov na otoku. Velja prepričanje, da zaradi potreb turizma, a nama je domačin prišepnil, da v resnici na pobudo enega izmed potapljačev kot spomin na svojega dedka. Kar pa pravzaprav pomeni, da je njegova simbolika enaka tisti od “originalnih” moaiev, ki so bili postavljeni v spomin na prednike.
Ne glede na to, katera verzija velja, je potop do moai ena izmed dogodivščin, ki nama bodo ostale v spominu. 😊
O TEM, DA SO LETA LE ŠTEVILKA
Tale zgodbica ni direktno povezava z Velikonočnim otokom, pa vendar – tudi zaradi nje si bova otok zapomnila. Pripravljaš zajtrk, pa te dedek nasmejano pozdravi. Kuhaš večerjo, pa te dedek z zanimanjem opazuje izpod obrvi. Ob popoldanski kavici dedek spet sedi v kuhinji. Kaj storiš? Seveda, ponudiš kavico še njemu in se zapleteš v pogovor.
V naslednjih dveh dneh slišiš na desetine neverjetnih in zanimiv zgodb. Dedek je zakladnica znanja, pa naj si bo to o državljanski vojni v Ameriki, o tem, kaj se je dogajalo na Falklandskih otokih ali pa o tem, katere letalske družbe letijo iz posameznega letališča in kakšne so navade plemen na Novi Gvineji. Dedek ne ve vsega, a ve ogromno. Skoraj ne bi preživel vojaških napadov, ko je bil majhen. V življenju je bil več kot v 150 državah sveta, delal v indijanskem rezervatu, govori več jezikov in ima v načrtu še marsikaj. Recimo iz Velikonočnega otoka leti na Tahiti, nato v Avstralijo na obisk k bratu, pa na Novo Zelandijo k hčerki. Nato pa najbrž v Kambodžo in Vietnam. Rad bi se naučil ruščine, saj si želi obiskati tudi »stane« (države, ki se končajo na –stan na srednjem vzhodu). Morda pride tudi v Slovenijo, vsekakor pa ga naj obiščeva v Koloradu, nama pove, ko naju povabi na kavico v mesto. Če bo le doma.
Potuje sam, saj mu je žena že umrla. S sabo nosi kup zdravil, ki jih vsak dan potrebuje – takih za srce, diabetes, ščitnico, krvni tlak, pa še kaj bi se našlo – a pravi, da ga to ne moti. Dedek živi življenje. Star je 81 let.
…IN O RAJU NA ZEMLJI
Morda slednja zgodbica ne potrebuje prav dosti besed. A vseeno, na kratko.
Vrsta postrojenih moai-jev ob obali, ki jih pred zarjo zalijejo vsi odtenki roza-rumene, da prizor daje vtis kraja, ki obstaja le v domišljiji. Ali pa mogočne sence, ki jih mečejo na tla, ko se sonce počasi spušča za obzorje in le trenutek za tem nebo nad njimi divje zažari. Razmetani okrogli hribčki, ki so bili nekdaj delujoči vulkani, danes pa jih prekriva živozelena preproga mehke trave, med njimi pa se vijejo neštete rjave stezice vulkanske zemlje. Čreda divjih konj, ki z bobnečim zvokom galopira mimo. Neskončna polja tropskih cvetic v oranžni, rumeni in rožnati barvi. Visoke palme na eni izmed redkih peščenih obal ter mogočni klifi ob drugih. Zvezde nad nama. Tišina.
Ko sva sedela v travi na pobočju kraterja vulkana Rano Raraku in se ozirala okrog, se mi je v oči prikradla solzica. Ali pa tri. Zakaj pa jočeš? me vpraša Bojan. Nevem, posmrkam. Najbrž, ker še nikoli v življenju nisem videla kaj tako lepega.
P.S. Verjemam, da vsake oči drugače vidijo in bi se morda koga drugega dotaknil popolnoma drugačen razgled, pokrajina ali košček sveta. A nama je delček srca ukradel Rapa Nui.
