Havana je prestolnica Kube, kjer se prihodnost neumorno trudi ujeti preteklost, pa ji (še) nekako ne uspeva. Morda je ravno zato tako posebna. Midva sva bila v Havani sicer le dva dni, in nama je bilo na koncu kar malo žal, da nisva ostala še kakšen dan dlje.
Po obilnem zajtrku v casi sva se pogumno odpravila raziskovat stari del mesta. Nikoli me sicer ne izuči, da so smeri in razdalje precej subjektivna stvar, zato sva namesto, da bi se pred hišo le obrnila na desno in odšla po ulici direktno do centra, pač naredila ovinek “okrog riti v žep”. Ampak nič hudega, sva se pa zato sprehodila po aveniji ob morju in zaliv “napadla” z morske strani kot pravi evropski konkvistadorji.
Med sprehajanjem po starih uličicah, kjer te ves čas oblega nekdo, ki bi ti rad kaj prodal, sem skoraj preslišala glasni “Hola!!”, ki je vztrajno vpil za nama. Ko sva se obrnila, da bi zabrusila, da ničesar nočeva, pa le ugotoviva, da vpijeta Slovenca, s katerima smo bili skupaj na letalu. Seveda, svet je pač majhen in mi se najdemo povsod. Končno se nam uspe predstaviti (Miha in Metka iz Mežice – trojni M, lahko za zapomnit! 😊) in se zmenimo, da ko se naslednjič srečamo, gremo pa res na pivo.
Midva sva bila namreč na misiji, da si prvi dan ogledava nekaj muzejev..No, prvega sva preskočila, ker še nisva imela zamenjanega denarja. Drugega zato, ker se nama je zdel predrag. Tretjega zato, ker se nama ni dalo, četrtega pa iz neznanega razloga. 😀 Vsekakor pa je bil eden, ki je bil nujen za obiskat – muzej ruma 😊
Tja sva prišla ravno 5 min pred turo. Aja ne, uro in 5min prej, ker se je ravno ponoči prestavila ura, nama je razložila gospa (to je pojasnilo, zakaj sva zjutraj zaman čakala zajtrk več kot pol ure). Vstopnina ni bila ravno poceni (cca 7€), ampak je pa le degustacija na koncu, tako da te priložnosti pač ni bilo za izpustiti iz rok. Ker sva imela še uro časa, sva si na notranjem dvorišču, kjer je prikladno postavljen bar, privoščila še Cuba libre. Spet z njihovo “dozo”, tako da sem do ogleda muzeja imela že precej mehke noge. Sicer muzej sam ni bil ravno presežek in na koncu količina ruma za pokušino presenetljivo nizka, ampak se je vodič izjemno trudil biti duhovit, tako da je bilo konec koncev precej zabavno 😊
Ker sva torej imela muzejski dan, sva se odpravila še v enega, ki je zahteval kar malo iznajdljivosti (muzej mesta). Namreč poleg začetne vstopnine, se iz skritih kotov kar na lepem prikažejo zaposleni, ki te vztrajno vabijo, da pogledaš še ta ali oni hodnik ali sobo, za katere ti odmaknejo vrv. Ko iz tega prostora greš, pa stegnejo roko za napitnino in se užaljeno namrgodijo, če je ne dobijo. Tako se je ogled kaj kmalu spremenil v misijo “kako se uspešno izmuzniti”. Morda še daleč najljubša atrakcija je bil na koncu pav, ki se je prav lenobno sprehajal po dvorišču in se nastavljal fotoaparatu.
Ker sva naslednji dan raje izkoristila za raziskovanje ostalih četrti, koktejl na terasi najbolj znanega hotela Nacional (ki je nekoč gostil največje druženje severnoameriške mafije) ter vožnjo s kabrioletom ob sončnem zahodu, nama je spet zmanjkalo časa za muzejčkanje. No ja, morda pa naslednjič. 😊
