Ker je svet pač majhen, Kuba pa še manjša, smo se v Trinidadu itak spet srečali z Mihom in Metko (ki sva ju srečala že v Havani in na poti do Playe Giron). Tja prispela že dan pred nama in našla bar poleg glavnega trga, kjer so prodajali koktejle po 1CUC. Pa smo bili kuhani in pečeni tam naslednja dva večera. 😊 No, v bistvu sta bila dva bara en zraven drugega, prvi ves čas nabito poln, drugi čisto prazen, pred njim pa je ves čas navdušeno skakal nekdo, ki je vabil vanj. Smo iz prve roke ugotovili, da se v teh koktejlih nahaja manjša količina alkohola kot v tistih pri sosedu. Ampak da bi pa morda to “popravili” ali pa vsaj znižali ceno jim nekako ni padlo na misel, so raje najeli reveža, ki je večer za večerom skakal pred lokalom. 😊
Kar me je pripeljalo do razmišljanja, da je na Kubi kar nekaj stvari, ki fascinirajo ali pa jih nekoliko težje razumeš:
1. Vezano na zgornjo situacijo, Fenomen količine napram učinkovitosti
Na Kubi se za vsakega najde kaj za početi (kot v dobrih starih socialističnih časih), kljub temu, da je skupni izkupiček zato ponavadi slabši. Tako na vratih trgovin zdolgočaseno stojijo po trije varnostniki, na banki je “za šalterji” 20 ljudi, od tega dela eno okence, ostalih 19 ljudi pa nemo strmi predse, voznik lokalnega avtobusa pa ima poleg sebe še dodatnega voznika…za moralno podporo morda.
2. Fenomen ene osebe v pisarni
Zunaj vroče, sonce pripeka, pred vrati menjalnice/agencije/telefonskega ponudnika pa dolga vrsta ljudi, ki potrpežjivo čakajo. Na notranji strani pred vrati stoji varnostnik, ki spušča enega po enega naprej. Končno sva na vrsti in stopiva skozi vrata, ko nekdo za širokim pultom že besno maha:
“Samo en naenkrat!”
“Ampak midva sva skupaj, bova skupaj uredila.”
“Ne, ne…ne gre, ni prostora v pisarni, samo en naenkrat je lahko tu!”, razburjeno maha in kaže z roko proti vratom.
Tako se eden od naju vda v usodo in se vrne na žgoče sonce, drugi pa se napoti proti pultu. Ki se nahaja na drugi strani vsaj 25m2 velike prazne pisarne.
3. “Fenomen cene napram storitvi
Kuba pozna dvojno valuto – tisto za domačine in drugo za tujce in slednja je bazirana na bolj ameriških vrednostih. Tako dnevni izlet z lahkoto nanese okrog 60€, cene hotelov s 5* pa se gibljejo nad 300€/noč. Vse lepo in prav, vendar marsikje storitev ne dosega nivoja, ki ga pričakuješ ob takšnem plačilu. Če ne počitnikujete ravno v top resortu, torej ne bodite presenečeni, če boste plačali “evropsko ceno”, dobili pa “azijsko storitev”. Je pač treba vzeti v zakup 🙂
HEJ, TE MORDA ZANIMA ŠE KAJ OD TEGA?
- Lajfrip Dan 1: Kako skoraj nisva šla na Kubo
- Ko prihodnost sreča preteklost
- Casa particular: vse o najboljšem načinu prenočevanja na Kubi
4. Ekonomski fenomen
Ta je nekoliko vezan na prejšnjega in žal ni nejasen le nam, ampak tudi Kubancem samim. Povprečna plača prebivalca Kube znaša cca.30€, povprečna pokojnina pa 12€. Pri tem stane (že za odpad primerna) Lada Niva 1000€. Preračunano na naše razmere moraš torej za razvalino od avta pri plači 750€ odšteti 25.000€. Zdaj si pa kupi avto, če moreš.
Po drugi strani pa je povprečna cena nočitve, ki jo ko turist plačaš v casi particular 20€, kar pomeni da lahko babica v enem dnevu zasluži skoraj dvakratnik svoje pokojnine (in za to ne potrebuje Erjavca). Po mojih izračunih tako lastniki cas zaslužijo precejšnje vsote denarja, ki pa ga je po drugi strani težko zapraviti, saj ne moreš preprosto priti v trgovino in se odločati med 24-imi znamkami pečic, ki imajo enormen cenovni razpon. Ne, tukaj je v trgovini na voljo točno 5 identičnih pečic. Iste znamke, iste cene – princip vzami ali pusti. Če ne drugega, morda privarčujejo vsaj na času, ki ga mi porabimo za odločanje…
5. Fenomen internet dilerjev
Internet je na Kubi tako redek kot sneg v puščavi. Ta je namreč (internet, ne sneg) na voljo namreč le v boljših hotelih ali pa – v javnih parkih, pa še tam je ujeti signal zgolj loterija. Tako ni popolnoma nič nenavadnega, če v parku namesto ljudi, ki sprehajajo pse/se igrajo/čvekajo, vidite samo trumo ljudi, fokusiranih v zaslone pred seboj, nemih in gluhih za vse okoli sebe. Zombi-landija v bistvu. In ja, tudi midva sva bila občasno zombija. 😊 Ampaaak…obstaja trik. Posamezniki (internet dilerji sem jim jaz rekla) naredijo t.i. hotspot (ne me vprašat kako to gre, ne razumem tehnologije) in potem ustvarijo signal npr. na neki točki na ulici. Če stanuješ v bližini, ti za manjše plačilo pridejo vtipkat geslo in voila…internet za nekaj ur! (ali pa tudi ne, odvisno od sreče).
6. In pa malo drugačen, moj najljubši – Fenomen potepuških psov
Pse imam neskončno rada, a včasih se ob potepuških počutim rahlo neprijetno – ko se skupina prestradanih velikih psov zaganja vate, laja in kaže zobe, mi instinkt pač pravi, naj jih ne grem čohljat. Na Kubi pa je zgodba popolnoma drugačna. Ja, še vedno so malce bolj suhljati kot domači in po njih skačejo bolhe, to pa je tudi edina razlika med njimi. Brezskrbno ležijo na trgih in ko se v bližini usedeš, se prav lenobno pretegnejo in te pridejo pogledat. V kolikor jih ogovoriš, jim rep zamaha kot ventilator, tako da zraven poskakuje še celotna zadnjica in veselo se počijo na tla ob tvoje noge ter lenarijo dalje. V primeru da kaj zobaš, vljudno počakajo ob strani, če bi morda podelil svojo malico z njimi – če pa ne, pa tudi nič narobe. Morda bi se celo najin Nano lahko naučil kaj od njih. Oh, če bi le lahko, bi vse napakirala in jih po pošti poslala domov. 😊
Komentar leta 2020 po potovanju: ne le Kuba, potepuški psi latinske Amerike so vsi neverjetni in v 10 mesecih sva jih prečohljala nešteto! 😀
Ste tudi vi že bili na Kubi in morda opazili kaj podobnega ali še bolj zanimivega? Zapišite v komentar!
Zgoraj omenjene zanimivosti so seveda le plod mojega opazovanja in morda se popolnoma motim. 😊
