11. oz. 12.oktobra sva bila zadnji dan v službi. Prvi let sva si naplanirala za 3. november, da bova res imela dovolj časa, da urediva vse potrebno, preden odpujsava na najin lajftrip.
KAOS PRED ODHODOM
Ali ste vedeli, da čas res leti, če si doma? 😊 Tako sva imela občutek, da cele dneve nekaj urejava in hitiva, pa se nama je spisek obveznosti, ki bi jih morala urediti pred odhodom še kar daljšal. Poleg vsega se nisem mogla odločiti, s katerim fotoaparatom bi zamenjala starega, izgubljala sem se v kupu drobnega tiska bank in zavarovalnic in avto, ki bi moral že zdavnaj najti novega srečkota, ki ga bo vozil, je še vedno stal na dvorišču. Odlašanje mi gre prav super od rok, o čemer sem govorila že tukaj. 😊 Tako sva seveda zdravstveno zavarovanje uredila tik pred zdajci, avto sem prodala dan pred odhodom in zadnje dva dni sem obupano sedela pred nahrbtnikom, ker stvari niti približno nisem mogla stlačiti vanj.
Sem si pa vzela čas že nekaj dni pred odhodom in vestno poskenirala vse dokumente in celo račune bolj vrednih stvari – sem bila precej ponosna nase, da sem se to spomnila. Pa mi reče Bojan večer pred odhodom – »Si skenirala vizo za Kubo?«. »Ne, zakaj pa?«. »Ja kaj vem, samo za vsak slučaj, če jo izgubiš tam, tebi se take stvari pogosto dogajajo. Daj mi jo, bom jaz.« Ok, mu dam vizo za skenirat in grem dalje tlačit stvari v nahrbtnik. Sva bila res vestna in sva pred spanjem prebrala in obkljukala ves seznam.
PA SVA ŠLA..
Za par uric spat in hop, budilka zazvoni. Jaaaa, kar ne moreva verjet, začelo se je, zdaj pa zares greva! 😊 Do Ljubljane so naju zapeljali Bojanovi starši, lupček sem, objemček tja in že sva se fino zasidrala v GoOpti kombiju, via Milano. Lepo zakinkam, ko se čez nekaj časa (beri: po dobrih dveh urah in pol) na pol v dremežu spomnim, kako sem nekaj dni nazaj sanjala, da sva stala na check-in okencu in sem ugotovila, da sem pozabila cel nahrbtnik z dokumenti in opremo. En spomin je zapeljal do drugega, dokler me čez nekaj sekund ni vrglo pokonci in vse kar sem uspela blekniti je bilo: »Kje je moja viza??«. Trajalo je le trenutek ali dva, pa se mi je zdelo, da vidim cel spekter izrazov na Bojanovem obrazu – najprej presenečenje, ker sem ga zbudila, ki je prešlo v zmedenost, ko je brskal po spominu, in nazadnje šok, ko je sestavil lego kocke skupaj. »Oooo, šit.«
Oja, pravi »o š**«. Ker je viza ostala neskenirana. V skenerju. Tri ure in pol vožnje stran v nasprotno smer, midva pa na poti na letališče. Po še nekaj sočnih besedah, ki verjetno niso primerne za širšo okolico, je sledila tišina. Nekaj nje, da sem normalno zadihala in se vprašala »Kaj pa zdaj?«. Možgančki so mi začeli kalkulirali variante, in vsa matematika je šla v to smer, da nimava ne časa ne možnosti, da se vrneva ponjo. Niti da jo kdo za nama pripelje v Milano. V naslednjih trenutkih že tipkava po pametnih telefončkih vprašanje tipa »A-je-to« – »How to go to Cuba without visa?«. No, ne da se. Vsaj tehnično ne. Da povzamem, po nekaj preguglanih straneh in opravljenih klicih sva izluščila tri opcije:
- Najboljša: na letališču s pomočjo fotografije vize na telefonu prepričava uslužbence, da naju spustijo na letalo brez nje in da jo bova kupila na letališču v Havani, ker stric google pravi, da je to teoretično mogoče. Če potisneva srečo še dlje, poskušava v Havani priti čez le s fotografijo. Verjetnost za uspeh: zmerno do pretežno nizka.
- Druga najboljša: vizo kupiva na letališču, včasih je menda to mogoče, pravi sopotnica v kombiju. Google sicer dvomi v to opcijo, ampak to bi bil še sprejemljivi strošek.
- Tretja najboljša (ok, najslabša): ne spustijo naju na letalo. Pri tem imava možnost, da greva nekako nazaj domov, vzameva vizo, kupiva novo karto za Kubo za naslednji dan in tako ne izgubiva naslednjega leta za Mehiko ali pa preprosto kupiva najcenejšo karto na voljo nekam v tisto smer. V obeh primerih je strošek težko prežvečljiv – slabih 1000€. Ker zavarovalnica ti pač ne povrne stroškov, če si po neumnem pustil dokumente v skenerju.
VEČ SREČE KOT PAMETI
Torej, nekaj sva se odločila – v vsakem primeru bova odpujsala, samo nisva (več) vedela kam in koliko naju bo stalo😊 V glavnem, Kuba, Argentina ali pa mogoče kar Bali…nekam bova pač šla, sem si rekla, navila Despacito na najvišjo jakost in zadremala nazaj.
Uganete kaj? AirItaly je na letališču prodajal vize in za nekoliko zasoljeno ceno sem dobila zadnjo, ki so jo imeli na okencu. Greva na Kubo! 😊
