Uff, kje začeti? 🙂 Morda pri tem, kako sem v svojih zelo rosnih letih navdušeno pakirala svoj kovček, da sem odšla k sosedi na počitnice – zametki mojih potepanj so se pričeli že tam. Nekje proti koncu srednje šole sem šla s taborniki morda na tisto prvo pravo popotovanje – nekaj tednov po Španiji in Portugalski – ki je prebudilo dolgo spečo željo po spoznavanju novega. Ko pa sem med študijem imela možnost preživeti 2 meseca v Peruju, kjer sva s prijateljico opravljali prakso v lekarni ter predvsem raziskovali to neverjetno državo, mi je postalo jasno, da želim videti svet. Videti, spoznavati, vonjati, okušati – z vsem dobrim in slabim vred – in se hkrati z veseljem vračati v našo zeleno kokoško.
Od ta velikih glav na Velikonočnih otokih, nacionalnih parkov severne Amerike, kitajskega zidu, pa “Tomb Raider” templja v Kambodži, do transibirske železnice, trekinga v Anapurni, ta sočnega argentinskega steaka in potapljanja med tropskimi ribicami – moj “bucket list” se neprestano daljša, tako da sem glede na povprečno življenjsko dobo prebivalca naše frnikole že kar v stiski s časom. 🙂
Pa sem si rekla, korak za korakom, karkoli in kolikor te naše zemljice mi uspe spoznati, bo fantastično. Seveda, če bi me vprašal, kaj je moja želja, bi ti zadnjih 10+ let odgovorila, da prepotovati svet. 🙂 Ampak priznam, za kakšne daljše podvige se sama nisem opogumila (čeprav občudujem ženske, ki se same odpravijo okoli sveta!), da bi pa v naši dragi deželici ravno mrgolelo name-čakajočih-boljših-polovic s podobnimi idejami, pa tudi nisem ravno pričakovala.
No, potem pa se zgodi – zadanem na lotu. Ne tistem evrskem, tam mi ne gre tako fino, ampak na tistem ta drugem, boljšem, če mene vprašaš. Še vedno se spomnim nekega deževnega popoldneva, ko sva “čorila” na kavču in razpredala o svojih željah, pa je Bojan v nekem trenutku rekel, da moje sploh niso tako slaba ideja. Saaay whaaat?! 😀
Vseeno je ostalo le pri ideji, želji, sanjarjenju, skratka neki možnosti nekje v prihodnosti, ki bi se lahko realizirala ali pa tudi ne. Potem pa bum, leto 2018. Začelo se je obetavno – z dvema letalskima vozovnicama za mojo okroglo (25+n) obletnico (London in Pariz), pa še ta tretjo (Wales) sva stisnila čez. Potem pa sem bila na najino obletnico aprila (ja nooo, saj je “pocukrano”, samo je vseeno romantično 😛 ) presenečena z enosmerno vozovnico malo drugačne sorte. Take srebrne, svetleče, ki se da na prst. 😀 Nikoli nisem preveč razmišljala o poroki in sem si predstavljala, da se bova kaj takega pogovarjala morda nekje čez 5+ let. 😉 Ampak je pa res, da ko srečaš pravo osebo in te ideja o tem, da boš z njo preživel preostanek življenja ne požene v »Forrest Gump mode«, se enosmernih kart nekako ne ustrašiš in kar naenkrat komaj čakaš, da jih unovčiš. 🙂
V bistvu je pomembnejše vprašanje sledilo šele za tem – KAJ PA SEDAJ? Bo poroka letos, drugo leto? Bova kupila hišo, vzela kredit in odkljukala še eno alinejo v vrsti šola-služba-poroka-hiša-otroci? Ne me narobe razumeti, to vse je čisto super – seveda, če je to tvoja želja. Ampak midva sva malo posebna, pravijo. Zato nisva potrebovala prav dosti časa, da sva si rekla – kdaj, če ne zdaj? 🙂
In kar tako, na lepem, se uresničujejo sanje. Še vedno težko verjamem, da imava od prejšnjega tedna v žepu čisto pravo letalsko karto, tako ki pelje v eno smer – tole leto je res super! 🙂
……………………………………….
Kdaj greva? V začetku novembra (še kakšna dva meseca prej, pa pride na vrsto tisti »dvakrat JA« 😉 )
Kam greva? Oba sva se strinjala, da bi Azijo dala malo na »pavzo«, tako da je v drugem planu, a morda vseeno pride na vrsto. V nasprotno smer torej, kjer sonce zahaja 🙂
