Iz Havane sva pot nadaljevala proti Viñalesu, majhni vasici na jugovzhodnem delu Kube, ki je znana po nasadih tobaka in apnenčastih monolitih, ki so pod zaščito UNESCA (za prijatelje plezalce: tukaj je kar raj za vas 😉).
Ker vsi vodiči pišejo o tem, kako je super odkrivati te doline na konjih (konj=caballo), sva kakopak zadevo morala preizkusiti tudi sama. Tako naju je zjutraj pred najino caso pobral voznik s konjsko vprego, da naju odpelje na kraj, kjer se začne tura. Na Kubi so vozički s konji nekaj popolnoma vsakdanjega, kot tudi ceste z luknjami. Kombinacija obojega pa kaj hitro pričara tisti pristni občutek, kako se je morala počutiti gospoda pred 200 leti, ko so se iz kraja v kraj po cestah vrhunske kvalitete prevažali v kočijah. Nič kaj jim ne zavidam. 😊
K sreči vožnja ni bila predolga in kaj hitro smo bili na začetni točki ture. Najprej so nam “podturili” še eno predstavitev izdelovanja cigar (in jih na koncu seveda poskusili prodati po res zasoljenih cenah), nato pa smo se odpravili do konjev. Ronchero in Palomo sta se imenovala najina prevozna sredstva za tisto dopoldne. Naj omenim, da sama nisem jezdila že 20+ let, Bojan pa je bil na konju drugič. Seveda tega nihče ne vpraša in ti lepo vtaknejo uzde v roko in lopnejo konja po riti. In odpeketaš. Bojan je imel kar srečo, saj je bil njegov Palomito bolj lene sorte in se je le enkrat prignal na čelo čredice, sicer pa se je bolj z muko premikal in je bil neznansko bolj zainteresiran za žvečenje listja ob poti kot pa za to, da bi Bojana pripeljal od točke A do Ž. Je bil pa zato Ronchero bolj naspidiran in ga je izredno živciralo, ko se se drugi konji izrinili predenj, vsak pospešek njegovih ostalih kolegov pa je vzel kot signal, da se mora sam zagnati še bolj. V sedlu me je večino časa torej prav fino razmetavalo in srčno upam, da me kdo ni posnel. Glede na to, da so določene stezice kar precej strme in luknjaste, sem bila na koncu kar vesela, da sem se sploh obdržala na hrbtu. 😊
Celoten izlet naj bi sicer trajal kakšne 4 ure, ampak smo se vmes ustavili in imeli predstavite lokalne flore, pridelave kave ter ruma. To je bilo sicer nepričakovano, saj sva mislila, da bomo dejansko 4 ure jezdili, ampak je bila moja zadnjica na koncu neznansko hvaležna.😊
