“HEJ CABALLOS!” - BlueMarble Vagabonds
Switch to English
Kdo sva potepuha?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano. Več o nas lahko prebereš tukaj.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”, sva se lani jeseni odpravila na skoraj enoletno poročno potovanje okrog frnikole. Pravkar sva se vrnila in še en kup stvari imava za povedat o tem, na zeljniku pa pridno poganjajo ideje za nova potepanja.

 

Kar pošnofaj okrog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Zasleduj naju preko več socialnih kanalčkov!
A view from above
Kuba

“HEJ CABALLOS!”

By
on
25 novembra, 2018
This post may contain affiliate links, which means that if you choose to click trough and make a purchase, we will receive a small comission (we’re literally talking pennies here folks!) at absolutely no extra cost to you. This allows us to keep creating awesome travel tips for free and… Ah, who are we kidding here, we’re gonna spend bucks by buying yet another flashy toy for our dog which His Highness will promptly ignore.

Iz Havane sva pot nadaljevala proti Viñalesu, majhni vasici na jugovzhodnem delu Kube, ki je znana po nasadih tobaka in apnenčastih monolitih, ki so pod zaščito UNESCA (za prijatelje plezalce: tukaj je kar raj za vas 😉).

Ker vsi vodiči pišejo o tem, kako je super odkrivati te doline na konjih (konj=caballo), sva kakopak zadevo morala preizkusiti tudi sama. Tako naju je zjutraj pred najino caso pobral voznik s konjsko vprego, da naju odpelje na kraj, kjer se začne tura. Na Kubi so vozički s konji nekaj popolnoma vsakdanjega, kot tudi ceste z luknjami. Kombinacija obojega pa kaj hitro pričara tisti pristni občutek, kako se je morala počutiti gospoda pred 200 leti, ko so se iz kraja v kraj po cestah vrhunske kvalitete prevažali v kočijah. Nič kaj jim ne zavidam. 😊

K sreči vožnja ni bila predolga in kaj hitro smo bili na začetni točki ture. Najprej so nam “podturili” še eno predstavitev izdelovanja cigar (in jih na koncu seveda poskusili prodati po res zasoljenih cenah), nato pa smo se odpravili do konjev. Ronchero in Palomo sta se imenovala najina prevozna sredstva za tisto dopoldne. Naj omenim, da sama nisem jezdila že 20+ let, Bojan pa je bil na konju drugič. Seveda tega nihče ne vpraša in ti lepo vtaknejo uzde v roko in lopnejo konja po riti. In odpeketaš. Bojan je imel kar srečo, saj je bil njegov Palomito bolj lene sorte in se je le enkrat prignal na čelo čredice, sicer pa se je bolj z muko premikal in je bil neznansko bolj zainteresiran za žvečenje listja ob poti kot pa za to, da bi Bojana pripeljal od točke A do Ž. Je bil pa zato Ronchero bolj naspidiran in ga je izredno živciralo, ko se se drugi konji izrinili predenj, vsak pospešek njegovih ostalih kolegov pa je vzel kot signal, da se mora sam zagnati še bolj. V sedlu me je večino časa torej prav fino razmetavalo in srčno upam, da me kdo ni posnel. Glede na to, da so določene stezice kar precej strme in luknjaste, sem bila na koncu kar vesela, da sem se sploh obdržala na hrbtu. 😊

Celoten izlet naj bi sicer trajal kakšne 4 ure, ampak smo se vmes ustavili in imeli predstavite lokalne flore, pridelave kave ter ruma. To je bilo sicer nepričakovano, saj sva mislila, da bomo dejansko 4 ure jezdili, ampak je bila moja zadnjica na koncu neznansko hvaležna.😊

 

TAGS
RELATED POSTS