Po tem, ko sva odpirala usta v stilu “oh” in “ah” med občudovanjem severne Argentine in ujela najina prijatelja, smo se skupaj podali proti novi meji. Nova meja, nove dogodivščine, pravijo 😉 Torej, prvi vtisi Bolivije.
ČEZ MEJO…IN NAZAJ
No ja, prečkanje čilsko – bolivijske meje se je izkazalo še za kar preprosto zadevo. Če izključiva premikanje uradnikov v počasnem posnetku, njihove pomenljive poglede drug drugemu, ko so videli, da tujca peljeta čilski avto čez mejo, ter pošiljanje iz enega okenca na drugega, je vse potekalo gladko. Ko je sva dobila svoji kvazi turistični vizi (natisnjen listek) ter potreben dokument za avto, sva se odpravila v mesto ter počakala, da mejo prečkata še prijatelja. Ker sta Američana (in oni so edini, ki morajo v potni list dobiti pravo vizo in zanjo mastno plačati), se je seveda zakompliciralo in zadeva je trajala do poznega popoldneva.
Utrujeni se odpravimo 20km iz mesta in najdemo divji kamp. Pogovor nanese na uradnike na meji in kako lahko imaš težave, če se pri kakšnih podatkih zmotijo. Kar naenkrat v glavi zazvoni alarm. A sva preverila vse, kar so natisnili ???
Sranje.
Itak, da so se zmotili. Na vseh dokumentih so kot številko potnih listov navedli najine EMŠO (kar me sicer sploh ne čudi, ker nihče ne najde številk na slovenskem potnem listu). Kaj sedaj? Ja, nazaj ne mejo seveda. V temi.
Se pripeljeva do začetka mostu, kjer se nahaja okence z nazivom “Imigracije Bolivija”. Grem v pisarno in gospe razložim situacijo. Seveda mi dovoli, da greva čez most v Argentino popraviti dokumente, a avto naj pustiva na bolivijski strani mostu.
Kje pa? Tu, mi pomaha z roko. A tule, pred to pisarno? Ja, ja. Na kateri strani ceste?? Ni pomembno, kjer je prostor.
Uredu. Se odpraviva čez most in rahlo osramočeni uradniki uredijo papirje v pičlih 20 minutah. Ko pa se vračava nazaj, pri avtu opazim nasršenega policaja. Ja kaj pa zdaj ta hoče?
Čez dvajset sekund sva tretirana kot največja kriminalca in samo čakam, kdaj bo začel kriliti s svojo avtomatsko puško. V najhitrejši španščini, ki jo premore, vpije in našteva vse zakone, ki sva jih prekršila s tem, ko sva parkirala na tistem mestu, grozi z blaznimi sankcijami in najmanj zaporom. Niti slučajno mi ne pusti do besede in presliši vse moje poskuse razlag, da nama je njegova sodelavka pokazala, kje naj parkirava in da se iskreno opravičujeva. Ko vpije na Bojana, naj mu pokaže, če delajo luči, katero vso opremo za prvo pomoč imava v avtu in mu maha z vozniško, češ da je neuporabna, mi takoj posveti meglenka v glavi – tale nekaj hoče.
Takoj preklopim ploščo in mu zagotovim, da ima prav, da sva kriva vsega, kar naju obtožuje. Seveda morava z njim v pisarno (ki je poleg mize, kjer sedi prej omenjena gospa) in zapreti vrata. Še vsaj trikrat besno scitira vse prekršene zakone, mi jih kaže v svoji knjižici in zahteva, da jih prevedem Bojanu od besede do besede.
Potem pa, ko nekaj časa pridno igrava njegovo igro, neizogibno prispemo do točke, ko se slab policaj prevesi v dobrega. 🙂
Kar naenkrat je pripravljen popustiti pri številu zakonov, ki jih kršiva in so le še trije namesto sedem, nato pa pokroviteljsko razloži, da naju noče prijaviti “tranzitni pisarni”, da bomo s tem vsi imeli ogromno dela, midva pa toliko problemov in da se kazni običajno dajejo le za Bolivijce, za naju bo pa samo še nek daljši in bolj zakompliciran postopek…
Komaj zadržujeva smeh, čeprav sva besna. Vseeno uspem navreči nekaj pohval na njegovo delo in korektnost, pri čemer uporabim vse španske presežnike, ki se jih spomnim.
Ponižno počakava trenutek, ko pove znesek, mu zvesto obljubiva, da bo to naša skrivnost in bova o tem molčala do groba. Plačava 50 bolivijanov ter se odpeljeva dalje.
A koliko je 50 bolivijanov? 6,5€.
Če bi bil znesek visok, bi sedela na stolu in zahtevala prijavo v to »tranzitno pisarno«. Pa se nama ni dalo ubadati s tem ob 9h zvečer, poleg tega pa sva sumila, da nihče ne bi verjel najini zgodbi. Kaj veš, morda sta si teh 6,5€ s tisto gospo celo razdelila. Če je temu tako, upam, da se jima kje zataknejo. 😊
PO CESTI ČEZ REKO
Ceste v Bolivijo so. Ali pa jih ni. Ali pa jih gradijo. Nekje se na 4000 m nadmorske višine vije nova široka asfaltna cesta, drugje pa je cesta bolj podobna najslabšemu kolovozu, kar ga premore Slovenija. Lahko pa se tudi zgodi, da cesto gradijo in potem uredijo obvoz po kakšni drugi makadamski /peščeni poti, ki jo tu in tam prečka potoček, potok ali pa reka. Odvisno od sreče.
Ena izmed takih cest je tudi edina pot, ki vodi proti iz juga Bolivije proti Uyuni-ju. Ko zagledam reko, ki jo mora Pisco prevoziti, me zajame rahla panika. Bojan opazuje pot avtomobila pred njim in pritisne na gas. Ojej.
Brum brum, greva, se premikava, že sva na drugi polovici in….tišina.
Taka oglušujoča.
Bojan zavpije nekaj, kar ni za v tale prispevek in v trenutku mi postane jasno, da imava štalo. Stojiva sredi reke in avto NE vžge. 😀
A bo deževalo?? A bo reka narasla?? A lahko avto odnese???
Po nekaj sekundah panike greva v akcijo. Jaz se prevalim nazaj, obujem japonke in čmok v reko. Skoraj do kolen mi sega in tok je močan. Bojan preverja motor. Pokličeva Amy in Sama (ki imata mimogrede enake vrste kombi), ki sta še v mestu, naj prideta do naju oz. preverita, če je še kakšna druga pot. Kmalu mi potrdita (tako onadva kot tetka v pisani obleki, ki ob reki plete kapo), da je to edina cesta v Uyuni.
Super, to ni slabo. Nekdo bo prišel slej ko prej mimo.
Odločno se postavim na sredino reke in čakam na prvo žrtev. Že čez pet minut pride prvi Land Cruiser s turisti. Voznik se sicer vztrajno umika očesnemu stiku, a mojemu kriljenju in vpitju pač ne more uiti. Znam biti prepričljiva, če je treba 😊
En “štrik”, 5 minut in nekaj potiskanja kasneje, je Pisco na drugi strani reke. Juheeej! Se spomniš tiste steklenice vina, ki sva jo kupila na vinski degustaciji in je nisva uspela spiti? No, tu je odgovor – dobil jo je voznik jeepa. 😛
Še pol ure kasneje in po malce šraufanja je Pisco normalno vžgal, Sam in Amy pa sta prav tako prečkala reko s svojim Furgonitom. Namreč – izkazalo se je, da je bil tale skoraj dogodek bolj naključje in ne zalogaj, prevelik za Piscota. Namreč, malce preveč na hitro sva zapeljala v reko, nato butnila ob nek kamen in voda je špricnila ter zalila elektroniko, kar je povzročilo, da je mašina ugasnila.
In ne, to ni le hipoteza – smo zadevo potrdili, ko smo z obema avtoma prečkali še nekaj širših in prav tako globokih rek tisti dan. 😊
Ko se potepaš, lahko gre narobe marsikaj – očitno 🙂 Zato vedno poskrbi, da se v tujino ne odpraviš brez zavarovanja. Midva ti priporočava WIZ tujina (ali Wiz Tujina Plus, za še bolj brezskrbna potepanja).
NEKAJ ME ZVIJA, A TEBE TUD?
Kakec številka 3. Itak. Po mesecih Argentine in Čila človek pozabi, da Bolivija morda nima čisto enakega higienskega standarda. Ali pa, da je čez dan vroče in ne smeš pozabit vklopit hladilnika. Saj nič hujšega, ampak malo bolj pogosto greš…pa malo bolj mehko je 😛
Trije od štirih konstantno brskamo po potovalni lekarni. Bomo za vsak slučaj kupili še liter ruma. 😉
Prvi vtisi Bolivije? Veliko kakcev! 😉