Veš tisto, ko si nekaj želiš videti ali doživeti že odkar pomniš? Še preden sva se odpravila na potovanje, sva vedela, je Salar de Uyuni oz. slana puščava v Boliviji vsekakor nekaj, kar si želiva videti, ne glede na to, v kateri smeri in kako bova potovala po latinski Ameriki. Ko pa sva se odločila, da bova južno Ameriko raziskovala s kombijem, pa je najino navdušenje še malce bolj zraslo – spanje v slani puščavi pod milijoni zvezd? O ja, vsekakor nekaj za v najin bucket list.
Ker je to vseeno ena ogromna puščava in kot preventiva za morebitne problemčke, smo se na Salar de Uyuni odpravili skupaj z Amy in Samom (par, s katerim občasno potujemo skupaj). V Uyuni (ki je mimogrede, precej umazana in turistična – ter temu primerno draga – vas) smo se lepo »nastekali« z vsem potrebnim, napolnili Piscota in Furgonita do fula ter v konvoju odpujsali proti eni izmed vstopnih točk.
TURISTIČNA MEKA
Cesta do tja je bila zopet vrhunska (beri: razmetava te kot kanto) in prvi pogled, ko se približuješ po prašni poti, še ne razkrije neke bajne veličine. Ko pa zapustiš belo-rjavo brozgo in pod sabo začutiš bolj trdna tla, pa pred seboj vidiš le še…belino. Sneeeeeg! 😀 Na eni strani na videz neskončna zaplata beline, na drugi strani pa v daljavi vidiš blede obrise gora, ki obdajajo puščavo. Morda bi bilo še lepše, če bi se belo morje razprostiralo v neskončnost na vse strani, a je res, da bi se človek hitro počutil precej izgubljenega 😉 Mimogrede, po puščavi se je dosti lažje peljat kot po marsikateri bolivijski cesti, sploh tisti od zadnjič, ki ima reko čez.
Prva točko smo videli že iz daljave, saj je bilo tam toliko pikic, da je bilo sredi belega polja kar malo črno. Ko se približaš, se pikice spremenijo v neštete Land Roverje (malo pretiravam, ampak vsaj 50 jih je bilo), ki so parkirani okrog otočka z zastavami ter kipa, ki so ga postavili na čast dirki za Dakar (em, ja no, kakorkoli 😀 ). Sredi dneva se tam namreč za kosilo zberejo vse ture, tako da si zopet lahko priča bejbam s petkami in ruskim tetkam v krznenih plaščih – tudi svojevrsten razgled 😊 Je pa res, da človek bi tisti krzneni plašč (če bi le bil umeten) skorajda razumel, glede na to, da je mrzlo »kt ps«, čeprav sije sonce! Za trenutek se ob vsej gneči, lesketajočih se očalih in pripekajočem soncu na beli podlagi počutiš kot na enem izmed avstrijskih smučišč.
Še majcen reality check: v vsakem od 50 avtov je 6 turistov. Povprečna cena tridnevne ture je 100-200$/osebo, kar pomeni, da se tukaj dnevno obrne vsaj 30.000$. Bencin je za bolivijce zelo poceni (okrog 0,5€/l), za nastanitve in hrano se ne porabi veliko denarja, vozniki/turistični vodiči pa niso prav dobro plačani. Tudi če bi zelo velikodušno ocenila, da je dobiček le 50% (pa sva prepričana, da je več), se resnično vprašaš, kam gre ves ta denar, sploh če pomisliš na stanje vasice Uyuni….V žepe posameznikov, vsaj tako zgleda 🙁 Ne tako svetla plat turizma, na žalost.
Po obvezni fotki ali dveh smo se napokali nazaj v kombije in se odpeljali »globlje« v puščavo. En velik ovinek smo naredili okrog velikega otoka s kupom kaktusov in še več popotnikov ter raje poiskali čisto svoj otoček. Kjer ni bilo popolnoma nikogar. Saj veš, da se lahko skoplje luknja.. ko je treba it 😉
VTISI?
Salar de Uyuni je prekrasen.
Dva dni nismo počeli praktično ničesar, sploh če odštejem vse (ne)posrečene poizkuse ustvarjanja fotk iz perspektive, ki vključujejo vse mogoče poze ležanja na tleh in vpitja ostalim »premakni se malo levo« ter »ne, zdaj pa malo desno« in pa »dvigni roko bolj tja v tisto diagonalo«. Predvsem smo poskušali vase vsrkati vse, kar se je razprostiralo okrog nas. Nekdo je bral knjigo, drugi je štrikal (resno mislim 😛 ), tretji risal, četrti vneto pregledoval velike kristale, ki se formirajo pod podlago. Igra »kdo vrže več kamnov v slano luknjo« je bila vrhunec popoldneva. »Back to basics«, v bistvu.
Salar de Uyuni sicer ni najprijaznejša pokrajina na svetu. Še preden sonce zaide, se mraz dobesedno zareže v kosti in vase navlečeš vse, kar je pri roki, spiš pa zavit v spalki in nekaj odejami čez glavo, objemajoč termofor. Čez dan je svetloba tako močna, da brez očal težko obdržiš oči odprte, žgoče sonce pa pripeka kot da bi kdo prižgal vžigalico čisto blizu tebe – a le dokler se ne postaviš v senco, takrat te v trenutku zmrazi.
A vendar – predstavljaj si tole:
Bleščeče belo morje in samota.
Oglušujoča tišina, ki jo le tu in tam zmoti tiho bobnenje dirjajočega jeepa tam nekje v daljavi.
Zvok lomečih se kristalov soli, ki spominja na hojo po zaledenelem jezeru. Pa svoj lasten »koralni« otoček s kupom kaktusov.
In lonček dišečega kuhanega vina zvečer v kombiju, da se pogreješ.
Ter ne navsezadnje, mlečna cesta, ki sega od enega od drugega horizonta.
Vse to in še več je bil Salar de Uyuni.
Nepozabno.
Naslednjič pa nekaj potepuških nasvetov za obisk Salar de Uyuni…Se beremo! 😊
