NAJINO (SKORAJ) ENOLETNO POROČNO POTOVANJE – KJE SVA BILA, KAJ SVA POČELA IN KOLIKO SVA ZAPRAVILA - BlueMarble Vagabonds
Switch to English
Kdo sva potepuha?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano. Več o nas lahko prebereš tukaj.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”, sva se lani jeseni odpravila na skoraj enoletno poročno potovanje okrog frnikole. Pravkar sva se vrnila in še en kup stvari imava za povedat o tem, na zeljniku pa pridno poganjajo ideje za nova potepanja.

 

Kar pošnofaj okrog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Zasleduj naju preko več socialnih kanalčkov!
Najino enoletno poročno potovanje naslovna fotka
Zgodbe in navdih

NAJINO (SKORAJ) ENOLETNO POROČNO POTOVANJE – KJE SVA BILA, KAJ SVA POČELA IN KOLIKO SVA ZAPRAVILA

By
on
17 januarja, 2020
This post may contain affiliate links, which means that if you choose to click trough and make a purchase, we will receive a small comission (we’re literally talking pennies here folks!) at absolutely no extra cost to you. This allows us to keep creating awesome travel tips for free and… Ah, who are we kidding here, we’re gonna spend bucks by buying yet another flashy toy for our dog which His Highness will promptly ignore.

LAST UPDATED ON:

Skoraj enoletno poročno potovanje. Skoraj.

Ampak v bistvu je trajalo 328 dni, kar je (spet skoraj) 11 mesecev.

Kar pa tudi ni slabo, kajne?  Ampak ker se ful boljše sliši, bova pa kar o enoletnem poročnem potovanju govorila. 😁

Res je, da sva se domov vrnila že konec septembra, ampak zadnje mesece v 2019 sva kampirala v zgornjem nadstropju hiše pri Bojanovih domačih (res imava srečo, da se vedno najde postelja za najine ritke) in se še kar malce potepala okrog.

Tako sva jo skoraj takoj po prihodu domov popihala na krajši roadtrip po Italiji (v družbi Nanota, seveda), potem pa je prišel božični čas (yessss!) in tokrat sva obiskala rekordno število božičnih sejmov v Avstriji, na Hrvaškem in v Švici (ter seveda v Ljubljani).

In pravzaprav nisva zares razpakirala. Najine stvari  iz prejšnjega stanovanja so bile še vedno v škatlah in bila sva le »daj mi 5 minut, da spakiram« stran, da mogoče kupiva še eno enosmerno letalsko karto in zadevo ponoviva.

Ampak….

Sva ugotovila, da je pujs pa nesramno shujšal. Toliko, da že rebrca kaže shujšal.

Mislim, kaj kdo ve zakaj privarčevani evri običajno kopnijo hitreje kot sneg zadnja leta v Sloveniji?

Torej, ni druge kot plan B. Zaslužit nekaj denarčkov, da se nahrani pujsa ter začasna štalca.

Tako sva se med novoletnimi prazniki preselila nazaj v bližino Ljubljane in končno razpakirala.

In šele to pravzaprav (vsaj zame) pomeni nek »zaresen« konec najbolj norega leta v življenju (na debelo smrkam v rokav). Ampak vseeno! Ena izmed stvari, ki sva se jo (končno!) naučila, je, da zna biti planiranje vnaprej tudi dobra stvar.

Zato imava za prihajajoče leto že kar precej potepuških planov, takšnih manjših in večjih (a ne več mesecev trajajočih, žal) – a ker bo precej odvisno od tega, kako dobro se bo pujs redil (in ker verjameva, da vse »zajinxaš«, če na veliko in naglas razlagaš vse plane vnaprej), bova zaenkrat še modro molčala.

Pustite se (skupaj z nama😃) presenetiti. Eno pa je zagotovo – vsekakor pujs Melhijad potrebuje mlajšega bratca Pipija, da bo pridno papcal evrčke za kombi v prihodnosti, ker brez tega pa res ne bo šlo. Še zdaj pogrešava Piscota.😪 (Ne veš kdo je Pisco? Beri dalje 🙂 )

 

Midva s šparovčki za potovanja

Ojej! Po letu dni potepanja so prazni! :S

 

Torej, kje smo ostali? Ah ja, enoletno poročno potovanje, ki se je uradno zaključilo. Smrk.

In da se bova še čez leta spomnila, kak fino je bilo (ali pa da dava komu idejo, da zadevo ponovi!) – en lušten pregled: en kup spominov in nekaj številk.

Pipravljen(a)? Super. Predlagam, da si skuhaš kavico ali pa naliješ kozarček vina, ker tole bi znalo trajat 😉

 

NEKAJ HITRE STATISTIKE ZA OBSEDENCE S ŠTEVILKAMI

 

Dnevi na poti: 328

Kontinenti: 3 (Centralna/Južna Amerika, Oceanija, Azija)

Države, v katerih sva bila (vključno s tranzitnimi): 16 (Kuba, Mehika, Belize, Gvatemala, Salvador, Honduras, Nikaragva, Costa Rica, Čile, Argentina, Bolivija, Peru, Avstralija, Nova Zelandija, Indonezija, Malezija)

Države, ki sva jih raziskovala: 13

Kraji, ki sva jih obiskala: točno okoli 136

Največ dni v posamezni državi: 105 (Čile)

Število držav, kjer imava nove prijatelje in kavč za prespat: 6 (Jeeej! Za izkoristit čimprej.)

Načini transporta: 8 (najet avto, avtobusi, letala, »chicken busi«, minibusi/kombiji, kamioni, motor, lasten kombi)

Število letov: 11 (Super nizka številka, ker ne maram letenja. Saj ne, da bi se tako bala umret, samo nočem biti zraven, ko se zgodi. 😉)

Vrste prenočišč: 6 (casas particulares, Airbnb, hostli, hoteli, koče, kombi)

Mejo sva po kopnem prečkala: 18x (meja Čile-Argentina je absolutna zmagovalka z 9-kratnim prečkanjem)

Noči, ki sva jih prespala v kombiju:  80-90 (čisto premalo! Zaradi mrzlega in deževnega vremena v Patagoniji ter ne tako varnih velikih mest v Boliviji in Peruju)

Neprijetni dogodki: 3 (ampak nič resnega in nič ropov, juhej!)

Število podkupnin, ki sva jih plačala: 1

Obiski pri mehaniku: 6 (vključno z rednim pregledom pred nakupom in prodajo kombija)

Bolna sva bila (pri tem ne upoštevava običajnega, pretirano-mehke-strukture kakca v Boliviji in  Peruju):

Bojan: najmanj 6x prehlad, 2x blažja zastrupitev

Sandra: ena huda zastrupitev, 2 blažji in 2x prehlad

Povprečno število tuširanj na teden med kombilajfom: 2

Število razvalin, ki sva jih obiskala: Vsaj ena preveč.

Potapljala sva se: 9x (Čisto premalo! Ampak sva pa naredila 2 potopa na Baliju na eni izmed najbolj znanih razbitin na svetu, kar šteje trojno, sem se odločila 😊)

Prekrasna jezera, ki sva jih videla: Nehala sva šteti pri 36.

Količina makaronov, ki sva jo pojedla: Se bojiva sploh pomisliti na to. Verjetno dovolj za kakšno medaljo.

Potepuški psi, ki sva jih čohljala, ker sva pogrešala Nanota: Na stotine. Nešteti. Omemba, da ima nastanitev domačega psa, je bila običajno ključni odločitveni faktor.

 

Živomodro jezero v Čilu, v ozadju gore (NAJINO (SKORAJ) ENOLETNO POROČNO POTOVANJE)

Preveč, da bi jih preštel!

 

KAJ SVA SPLOH POČELA?

No ja, sva sva te (bolj ali manj redno) obveščala na najinem Instagramu in Facebooku in objavila kar nekaj spisov na blog in s tabo delila potepuške nasvete ter plane potovanj za posamezne države.

Pravzaprav sva se na začetku trudila še z angleško različico, pa sva hitro ugotovila, da bova v tem primeru videla bolj malo od frnikole in predvsem notranjost kavarn…kar pa ni več zabavno. 😊 Pa sva to (do nedavnega) odrinila na stran in raje posnela še kakšen vlog.

Mimogrede, kdo je spremljal najine (neuspešne?😋) poskuse vloganja? Če še nisi, lahko zdaj vse naenkrat tule pogledaš.

(Daj prosim, poglej kaj! Bojan bo blazno vesel in ko je Bojan vesel, pusti Sandri, da kupuje letalske karte…tako da poglej kaj, lepo prosim! 😆 )

 

 

Zdaj pa zares…

POROČNO POTOVANJE: EN “KRATEK” POVZETEK

 

Vse se je začelo z enosmernimi kartami. Najprej s tisto poročno, potem pa je kmalu sledila še druga.

Že od začetka sva vedela, da si v prvi vrsti želiva raziskovati latinsko Ameriko, zato sva pač naredila tisto, kar običajno počno popotniki, ki potujejo poceni – čakala sva na najcenejšo letalsko karto nekam v tisto smer!

In sva jo našla, iz Milana na Kubo. Za slabih 250€ (!)

Greeeeemo! 

No, dejstvo, da prvi dan najinega »lajftripa« skoraj nisva prišla na Kubo, je pa že čisto druga zgodba…

 

ENOLETNO POROČNO POTOVANJE, DEJANJE 1/4:

Z nahrbtniki na pot

Zmotno sva mislila, da je KUBA idealna za prvo postojanko saj je nekje sredi Karibov in kot taka idealna za poročno potovanje.

Em, sva se malce uštela.

Na koncu sva v Varaderu (letovišče z velikimi modernimi hoteli) preživela dva dni, pa še to se nama je zdelo več kot preveč, saj je tako drugačen od preostale Kube. Namesto tega so se nama precej bolj vtisnili v srce kolonialna Havana, počasni dnevi v Vinalesu, učenje salse v  Trininadu in posedanje v gugalnikih na terasah hišk domačinov, ko sva z njimi na dolgo in široko razpredala o življenju na tem edinstvenem otoku. Ravno zaradi njih sva se v Kubo kar malce zaljubila.

Na Kubi sva opazila precej nenavadnih stvari,  vsekakor pa se ni izkazala za tako drago, kot so naju vsi svarili (na Kubi sva zapravila manj kot drugje v centralni Ameriki!), zato sva zanjo imela splanirana le dva tedna ter kupljeno karto za Mehiko.

 

 

Barvita ulica v Trinidadu, Kuba (NAJINO (SKORAJ) ENOLETNO POROČNO POTOVANJE)

Samo da se pleše!

 

Viva el MEXICO!

Poleg tega da sva videla veliko (preveč?) razvalin in spoznala da je slovenski tacos čisto drugačen od mehiškega (za začetek, v slovenskih ni črev, oči in možganov), sva odkrila slasten mezcal (Tekila, lahko se skriješ, nimaš za burek!), se v Puerto Esondido učila surfat ter na otoku Cozumel opravila potapljaški tečaj!

Medtem ko sta nama kolonialna Oaxaca in San Cristobal prirastla k srcu in sva na Jukatanu skočila v neštete cenote (na pol odprte jame s sladko vodo), se nama ogromne hotelske verige, glasni klubi in pozirajoče zvezde Instagrama (Hihi, ne morem verjet da je smoothie le 15€, je rekla) niso najbolj dopadli.

Tik pred novim letom sva zapustila Mehiko in jo preko Belizeja (na »nepozabnem« enodnevnem popotovanju) mahnila v Gvatemalo, državo v katero bi se še z veseljem vrnila. Tropski gozdovi (in še več razvalin), pa magično jezero Atitlan in luštna Antigva, v kateri bi lahko ostala tedne in tedne. Pa še en top dogodek se je tukaj zgodil – prvič sva videla bruhajočo lavo. Noro!

Mislim, da sem bila bolj navdušena kot Nano, ko dobi priboljšek in igračo HKRATI. Še sreča, da se nisem polulala od navdušenja.

 

Vulcan Pacaya z lavo, midva srečna

Ja ja, vem da tole fotko objavljam že 26-ič. Ampak če je pa moja najljubša!

 

V SALVADORJU sva preživela le en teden, bolj zato, da sva se odločila kam in kako dalje ter da sva spila vse smoothije v El Tuncu. V tem trenutku sva bila že prepričana, da si želiva južno Ameriko raziskati s kombijem, zato sva se vrgla v planiranje in »raziskavo tržišča«.

Bolje pozno kot nikoli.. Ja? 😄

Ker je tako fajn imeti svobodo pri premikanju, sva NIKARAGVO raziskala z najetim avtom, ki je izgledal kot majhna fluorescentno zelena buba. Poimenovala sva ga Fernando in se z njim odpravila iz (pre)vročega Leona (kjer sva se sankala iz aktivnega vulkana!) do vulkana Masaya, kjer sva zrla v vrata pekla. Uro trajajoča vožnja do otoka Ometepe sredi največjega jezera v Nikaragvi se je zdela kot neskončnost, ko se je Fernando na kvazi-trajetku (malo večja ladjica s palubo) stiskal med dvema tovornjakoma, ki sta se ob vsakem nagibu ladje nevarno nagnila nadenj. V mislih sva računala, če bo po plačilu računa za nov avto ostalo dovolj za letalsko karto za domov. 😊 K sreči jo je Fernando odnesel brez prask!

Po nekajdnvenem postanku v glavnem mestu KOSTARIKE sva odletela daleč, daleč na jug…

 

Vulkan Masaya, Nikaragva (NAJINO (SKORAJ) ENOLETNO POROČNO POTOVANJE)

Ja, tja da daleč na jug

 

ENOLETNO POROČNO POTOVANJE, DEJANJE 2/4:

Kombilajf

Pristala sva v Santiagu, prestolnici ČILA, kjer sva preživela dober mesec. Najprej čakajoč na kombi, ki je bil še na poti iz Patagonije navzgor ter nato, da sva ga kupila ter pripravila na pot. Poimenovala sva ga Pisco.

En, dva, tri  in Pisco je bil pripravljen na štart!

Čeprav je bila že sredina marca in se je jesen (na južni polobli!) že fino plazila izza ovinka, naju to ni oviralo, da si ne bi zadala cilja: jug kontinenta.

Prvo noč v Piscu sva preživela v nacionalnem parku »7 skodelic« ter nato raziskovala regijo jezer v Čilu. Kmalu po prvem uspešnem prečkanju meje z ARGENTINO sva se ponovno zaljubila, a ne drug v drugega😉 Za ljubezen na prvi pogled je poskrbel Bariloche, kraj, kamor se zagotovo še vrneva – ker sva tu ostala premalo časa in ker imajo tukaj najboljši steak na svetu!

Malce se nama je mudilo, zato sva se prek hipijevskega Bolsona odpravila dalje proti jugu po noro odštekani/dolgočasni/lepi/edinstveni Ruti 40 (tule lahko vidiš, kako dolga je), in nato preko države do Atlantskega ocena, kjer sva se občudovala mogočne klife ter se družila z pingvinčki. Tukaj sva tudi srečala par iz ZDA, ki je v naslednjih mesecih nekako postal najin potepuški kompanjon.

 

Ruta 40, Argentina

Tale cesta naju je peljala navzdol…

 

Na začetku aprila sva prispela na konec sveta, v Ushuaio (punce, rek »zate bi šel na konec sveta« se očitno da preveriti! 😉). Kakšen lušten kraj je to in koliko stvari lahko tam počneš! Vse je enkrat prvič in tukaj naju je na trekingu prvič ujel snežni vihar. Ni bilo tak fajn, kot se zdaj sliši.

V Ushuaii smo tudi prvikrat prespali na toplem ob kaminu, medtem ko je Pisco potrpežljivo čakal pred vrati. Em, kombinacijo koča-kamin-dobra družba smo kasneje kar nekajkrat ponovili, da smo fino posušili cunjice in pogreli rahlo pokajoče kosti. Se pozna, ko si čez trideset.

Zdaj pa nazaj proti severu!

Počez in povprek sva prevozila čilsko Ognjeno zemljo, kjer dominirajo  močan patagonski veter, pingvini ter mesta duhov (tale Instagram objava razloži, kaj mislim s slednjim). V Punti Arenas pa nisva mogla verjeti, da ima vsaka druga ulica hrvaško ime!

Imela sva malce pomislekov o obisku izjemno znane pohodniške destinacije, Torres del Paine, ampak se je izkazalo, da te za gužvo jeseni ni potrebno skrbeti! In čeprav greva raje iz hriba navzdol po dveh kolesih, naju je ta nacionalni park kar navdušil.

No, vse dokler nisva prišla do Argentine. Ob pogledu na tamkajšnji Perito Moreno ledenik se ti jezik odrola do tal kot v risankah, El Chalten, pohodniška prestolnica Argentine pa je morda še bolj luštna kot Torres del Paine (ehm, morda zato, ker je bilo tu še manj ljudi).

 

El Chalten v Argentini, pogled na vasico in gorsko verigo za njo

V El Chaltenu nikjer nikogar..vrhunsko 🙂

 

Potem je bil pa čas za nor roadtrip po Carreteri Austral – cesti, ki se vije na več kot 1000 km čilske Patagonije. Čudovita, surova narava – fjordi, gozdovi, kristalna jezera, gore, stepe, tropski gozdovi….in veliko dežja, »družabnih 😉« večerov v kombiju ter ena resna zastrupitev. Razen tega tedna na stranišču, je bilo nepozabno fajn!

Do Santiaga sva se vrnila preko Valdivije (pivska prestolnica Čila, jej!) in dolge peščene plaže Pacifika so naju spomnile, kako naj bi izgledal idealen kombilajf – da bi na sončkast dan sedela na stolu ob oceanu in počela popolnoma nič. [ ja, Sandra in Bojan, drugič pač planirajta prav letni čas pa to]

Ampak v planu je bila že naslednja bucket list zadevica! Malce južno od Santiaga sva poskušala Carmenere in nato odletela proti bucket list destinaciji. 6 dni sva preživela na prelepem Velikonočnem otoku, kjer sem točila solzice sreče.

Zatem sva ponovno prečkala Ande in v Argentini spila ves Malbec, ki je postal najino novo najljubše vino. Roadtrip preko severa države je bil poln ah-ov in oh-ov, ker je pokrajina neverjetna! Veš, kako izgleda Gran Canyon v ZDA? Nekaj takega, ali pa še boljše 😊 Če k temu dodaš še več 100km dolgo vinsko cesto, fosile dinozavrov, prikupno mesto Salta, steak v vsakem kraju in mavrične gore tik pred mejo, potem hitro razumeš zakaj je ta del južne Amerike morda ravno najin naljubši.

 

Mavrična gora v Argentini

Mavrična gora je res mavrična. Pa moj outfit tudi očitno.

 

Prvi dnevi BOLIVIJE so postregli s policajem, ki naju je hotel zapreti, trebušnimi težavami in Piscotom sredi reke. Bolivija je hitro pokazala, da je punca, s katero se ne »zaj***« okoli. Ampak, po tem toplem začetnem pozdravu (eh, kaj toplem, minus je bil ponoči), je hitro pokazala svoj lepši obraz. Najlepša mlečna cesta, ki se razteza čez celotno nebo, neskončna belina slane puščave in na stotine puhastih alpak ter lam. Jaaa, za to sva prišla sem!

In kljub zelo-posebni-enkrat-je-bilo-več-kot-dovolj dogodivščini v rudnikih srebra v Potosiju in nenehnemu žvečenju kokinih listov (ker Bolivija ti s svojimi 3000+ metri nadmorske višine jemlje sapo – ves čas in dobesedno) je bilo potepanje po Bolivijskem Altiplanu enkratna dogodivščina!

Poceni hrana, bele (in končno tople) ulice Sucreja, navdušenje ob drvenju s kolesi po cesti smrti in dve (!!!) Harry Potter kavarni v La Pazu so poskrbeli, da sva skoraj pozabila, da nama primanjkuje sape. Skoraj. K sreči ima La Paz najbolj odštekan javni prevoz na svetu – kup gondol, ki se vozijo sem ter tja nad ogromno kotlino z milijoni stavb. Čiliranje na Copacabani pa je super zaokrožilo mesec v Boliviji in potrdilo, da ima ta država za ponuditi precej več, kot izgleda na prvi pogled.

 

Kombiji v slani buščavi

Dnevi na Salar de Uyuni so bili eni najlepših

 

A ker sva imela že počasi dovolj premraženih prstov in ker sva že nekaj časa vedela, da se najin začetni izjemno-pre-optimistični plan priti do Kolumbije in nazaj vsekakor ne bo uresničil, sva se odločila, da realizirava prvotno idejo – greva okrog frnikole!

Prečkala sva mejo s PERUJEM, se za nekaj dni ustavila v kraju Puno ob jezeru Titikaka in obiskala plavajoče otočke. Prvič sem bila tam leta 2009 in od takrat so se precej modernizirali. Otoček iz slame z modernim straniščem in satelitsko anteno, recimo 😉

Ker je ura tiktakala, sva zapustila visoko nadmorsko višino in liste koke za seboj in se spustila do obale. Vzdolž nje sva se vozila preko severnega Čila v smeri Santiaga, uživala v počasnem kombilajfu in vsako noč spala na še-lepši-kot-včeraj peščeni plaži z razgledom za milijon dolarjev.

Nisva imela te sreče, da bi obiskala enega izmed znanih observatorijev, ki se nahajajo v tem delu Čila, saj so bile nekaj noči zapovrstjo ture odpovedane (Namig za Bojana: nazaj morava še 1x!), je bil pa zato zadnji postanek pred Santiagom v prav posebnem kraju z imenom Pisco Elqui.

Pisco je prišel v Pisco!

Nazdravila sva s kozarčkom Pisca (kaj pa drugega), kot se za zaključek te vrhunske avanture spodobi in se odpeljala v Santiago.

Tam je Pisco dobil nove lastnike in pri predaji ključev luštnemu japonskemu paru sploh nisem jokala. (ja, itak)

 

Sončni zahod ob obali Pacifika, midva in Pisco

Zadnji večeri s Piscom. Smrk.

 

ENOLETNO POROČNO POTOVANJE, DEJANJE 3/4 :

Okrog frnikole

Po dobrih 9-ih mesecih potovanja sva menjala kontinent.

Najprej sva imela namen, da greva direkt v Azijo, a sva hitro ugotovila, da imajo vsi leti postanek v Avstraliji ali Novi Zelandiji. In ker je slednja na najinem bucket listu (gorsko-kolesarski raj!), sva si rekla »YOLO, pujs bo nekako preživel« in se odločila, da tokrat raziščeva vsaj severni otok.

V Aucklandu se nama je pridružil moj brat in skupaj smo se odpravili na  12-dnevni »road trip« po severnem otoku. Ker sem se v tem letu končno vsaj malce (poudarek na malce) naučila načrtovati, smo v tem času videli res precej – veliko slapov, nekaj mest, svetleče črve, gejzirje, pa belega kivija…Bili smo v deželi Hobitov, vinčkali, čajčkali in še kaj.

Za prve lušte? Super. Naslednjič pa bolj športno obarvan obisk 😉

 

Avtorja bloga v Hobittonu - poustvarjen prizor iz filma

“We are going on an adventure!” Je komu znan ta prizor? 🙂

 

ENOLETNO POROČNO POTOVANJE, DEJANJE 4/4 :

Pravo poročno potovanje

Čakaj, šla sta na enoletno poročno potovanje in zdaj praviš, da skoraj do konca sploh nista bila na njem?

No, recimo. Nekako.

Seveda da so bili vse pravi »medeni meseci«. Ampak – s težkimi nahrbtniki, spanjem v hostlih, na bencinskih črpalkah in med grmovjem, pa z malce gledanja na budžet (če ne bi prehitro prišla nazaj) in z veliko makaroni.

To, kar bojda šteje pod »ta prave« medene tedne, sva torej »prišparala za konec«.

 

Večer v hiški na Baliju

Takole nekako si predstavljaš poročno potovanje, ane?  Ok ok, saj ni tako slabo 😉

 

Na Baliju sem bila pred 6-imi leti in že takrat sem se vanj dodobra zatreskala. Ko mnogi ostali. Ne v glasno Kuto in ne v »pocukrane« plaže Sanurja, ampak v Ubud, v kulturo in v riževa polja in hrano. In takrat sem si rekla (ter razložila vsem naokoli), da če se kdaj poročim, se želim vrniti na Gili Meno na medene tedne (Gili Meno je majcen otoček iz družinice Gilijev nedaleč od Balija). Mimogrede, Bojana sem spoznala šele nekaj let za tem.

No ja, si nisem mislila, da se bo zadeva res in tako kmalu realizirala. 😀

Zadnji mesec sva torej preživela, kot se za poročno potovanje spodobi. Plavala sva v bazenu najine mini vile med riževimi polji, pojedla enormne količine indonezijske hrane, spila še več kav v hipsterskih kavarnah, raziskovala znane in manj znane kotičke Balija s skuterjem, se potapljala v Ahmedu in počela, kar pač turist na Baliju običajno počne. Še celo prvo obletnico poroke sva praznovala tam! 😉

Gili Meno se je sicer izkazal za rahlo razočaranje, saj je zaradi potresa leta 2018 skoraj zapuščen in kar malce strašljiv, je pa zato njegov malce večji bratec Gili Air postal moj novi najljubši Gili.

Zadnje dni na Baliju sem se tudi precej cmerila (Kaj, na poročnem potovanju si jokala??). Ker je bilo treba proti domu, zato!

Ampak, obljubila sva si, da se vrneva do Nanotovega naslednjega rojstnega dne. Zato sva Baliju rekla »se vidimo kmalu« in se za nekaj dni odpravila še v Kualo Lumpur. Zato, ker nama je bila že prvič všeč, zato da bi malce pozabila na rajski Bali (kot da je to mogoče) in zato, ker je bil let domov preko Malezije cenejši kot direktno iz Balija! Se pa ja vendar spomniš, da potujeva poceni? 😉

Po 328-ih dneh sva obkrožila frnikolo in pristala na Dunaju.

 

Sončni vzhod na Gili, obala in ocean

Evo, “fotka za sladkorno fasat” iz Gilijev

 

A si še tu? Ok, samo preverjam… Zdaj si pa že skoraj zaslužiš še eno kavico ali nov deci 😉

 

KOLIKO NAJU JE STALO ENOLETNO POROČNO POTOVANJE?

 

Bam.

Direkt nazaj v realnost. Na koncu se vrti okrog denarja, ali kako že gre ta rek…

Takole je…

Ni bilo tako drago, prav poceni pa tudi ne.

Pred odhodom na poročno potovanje sva SI organizirala še poroko, zato sva res izdatno pitala pujsa (in sebe malce manj😉). Saj sva imela v planu čisto preprosto poroko, ampak vsak dober žur tudi nekaj stane.  Zato sem večino popoldnevov (namesto načrtovanja potovanja) rezala, pisala, risala in žagala (dobro dobro, žagal je Bojan) in velik del poroke je bil po DIY sistemu. Svati pa so bili tako super, da so namesto novega kompleta porcelanastih krožnikov (ki ti brez stanovanja ITAK ne pridejo kaj dosti prav) prispevali za dolgo poročno potovanje 😊 (Hvala vsem še enkrat!)

Pred odhodom sva pregledala, kako rejen je najin pujs, prodala en avto in naračunala, koliko mora ostati ob prihodu nazaj za vsaj kakšne pol leta udobnega življenja.

A kako se je to izšlo?

Ugibaj 😀

Seveda, zapravila sva malce več kot sva planirala.

Ampak, vmes sva kupila kombi. Nekaj letalskih kart je bilo nesramno dragih. Pa nisva mogla izpustiti Nove Zelandije. Ali pa smučanja v Andih.

Na koncu štejejo spomini več kot evri, sva se prepričala, in pač malce bolj izstradala pujsa. Zaj****a pa sva tako ali tako že v štartu, ko sva si za latinsko Ameriko postavila enak budžet kot bi si ga za jugovzhodno Azijo. Mhm. Sanja svinja kukuruz.

Torej… z vsemi zavarovanji, letalskimi kartami, rednimi stroški (npr. KLIK, obvezno zdravstveno zavarovanje, itd) in stroški na potovanju sva v slabem letu zapravila malce manj kot 32.000€.

Je to malo? Veliko?

Pravzaprav najbrž celo malce manj, kot bi običajno zapravila v enem letu življenja doma z občasnimi krajšimi potepanji. A vseeno kakšnih 5000€ več od načrtovanih. (Mimogrede, stroške po posameznih državah sva zapisovala tule, če potrebuješ info za planiranje budžeta za neko državo).

A če nama je kaj žal?

Česa, zapravljenih evrov? Ne, tega niti pod razno 😊

Žal nama je le, da nisva kje ostala malce dlje časa in spotoma kaj zaslužila – možnosti za priložnostno delo je res veliko. Ampak, v tem primeru bi skoraj zagotovo še vedno ležala nekje pod palmo in zamudila Nanotov rojstni dan….. tako da vse je za nekaj dobro 😉

 

Veselje 😁🤩 #rahlosemzmedenkužatrenutno

Objavil/a BlueMarble Vagabonds / Potepuha na frnikoli dne Sobota, 28. september 2019

Nisva zamudila njegovega rojstnega dne 😉

 

Pa da ne zaključim tega ne-morem-verjet-kako-je-dolg prispevka s številkami, še tole…

 

NAJINIH TOP 5 DOŽIVETIJ

 

Sandra:

Ker je Bali eden izmed mojih najljubših kotičkov na svetu, pač ne morem mimo njega. Jej, moli, ljubi. Jej, masiraj se, ljubi, je moto, po katerem zlahka živim. Ne obstaja takšna stvar, kot je ena masaža preveč. In ne morem se naveličati živobarvnih Nemotov ter zelenih riževih polj.

Ostale 4…to je pa že težje!

Bila sva na toliko koncih, videla toliko stvari, doživela še več odštekanih in srečala toliko neverjetnih ljudi. Poleg tega pa odločanje ni moja močna točka. (Vprašaj Bojana, kaj se zgodi, ko me vpraša Kaj bi danes jedla?…)

Ampak recimo, za namen tegale prispevka, še 4:

Vulkan Pacaya v Gvatemali, kjer sva videla izbruh lave od blizu in v nekaj tednov stari lavi pekla penice.

Velikonočni otok in njegovo vzdušje

Umetnost početja ničesar na Salar de Uyuni, v Boliviji.

Prvi pogled na mante med potapljanjem na Cozumelu v Mehiki.

 

Gledam iz riževega polja na Baliju (NAJINO (SKORAJ) ENOLETNO POROČNO POTOVANJE)

My happy place 😉

Bojan:

Bojan nima težav z odločanjem.

Kaj bi rad danes jedel? Pico.

Kam bi rad šel jutri? Na sosednji hrib s kolesom.

Kaj je tvojih top 5 doživetij?

  1. Gorsko kolesarjenje v Oaxaci, Mehika
  2. Rudnik srebra v Boliviji
  3. Salar de Uyuni, Bolivija
  4. Spust s kolesi po cesti smrti v Boliviji
  5. Argentinski steak

 

Bojan s kolesom na cesti smrti (NAJINO (SKORAJ) ENOLETNO POROČNO POTOVANJE)

Na cesti smrti. Pa ni strašna sploh. Razen prepadov. 🙂

 

Čestitam ti, če si še vedno tukaj! In upam, da ti je bila tale blazno dolga kača od prispevka vsaj toliko všeč kot meni, ko sem sproti podoživela to neverjetno leto in da…no, da te je morda navdušilo, da tudi ti raziščeš kakšen kotiček frnikole. 🙂

Če pa tudi tebe mika enoletno poročno potovanje, pa ti svetujem, da čisto po slučaju pustiš tale prispevek odprt na zaslonu računalnika. Tvoja boljša polovica ga ne bo mogla zgrešiti, ko bo šla mimo. 😉

Ali pa med gledanjem filma zvečer na kavču mimogrede omeni »Veš, sem bral/a en prispevek od  dveh modelov, ki sta šla na poročno potovanje za celo leto. Odpiljeno, a ni?« #čistomimogrede

Kaj veš, mogoče boš pa čez kakšno leto, dve – čisto slučajno – tudi ti poročen/a, z enosmerno letalsko karto v žepu….

Verjemi, strategija deluje.

Preverjeno. 😛

 

Na skuterju, Bali (NAJINO (SKORAJ) ENOLETNO POROČNO POTOVANJE)

Prijetna potepanja ti želiva!

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.