BlueMarble Vagabonds - potovanja, avanture in vanlife

Latest posts:

Stuff You Love:

Chichen Itza - cover photo for One Month Mexico Itinerary
Intineraries
Sandra

ONE MONTH MEXICO ITINERARY

Mexico is a vast country that covers a land area of almost 2,000,000 square kilometers. So let’s be real –  unless you are planning to

Read More »
Hiking in Ushuiai cover photo - the river, muddy meadow and snowy mountains in the distance
Argentina
Sandra

HIKING IN USHUAIA – DOs & definite DON’Ts

Hiking at the end of the world? C’mon, admit it, there’s a super cool edge to it.

And besides, we Slovenians are known to be a “hiking nation”, so when our new friends from the USA invited us to go hiking in Ushuaia together, saying “nope” was not an option. No matter the circumstances.

And that’s perhaps where things started to go wrong.

This is a story about our hilarious hiking in Ushuaia and all the DOs and DON’Ts you should(not) repeat.

Read More »
Traditional houses in Prekmurje region, Slovenia
Slovenia
Sandra

YOUR GUIDE TO PREKMURJE REGION, SLOVENIA

A river that winds lazily across wide plains. White storks nesting on chimneys. Picturesque churches and unique architecture. Lush green hills, lined with vineyards and mighty castles sitting among them. Thermal waters for relaxation and the juiciest Slovenian dessert. Welcome to Prekmurje region in Slovenia!

Read More »

S FERNANDOM PO NIKARAGVI 2/2: OMETEPE

Otok Ometepe z vulkančkom št. 1 in št. 2 (s Fernandom po Nikaragvi)

This post may contain affiliate links, meaning we will receive a tiny commission if you choose to click through and make a purchase. But don’t worry, clicking on them won’t cost you a penny more – it just means we can keep creating free content for you – and that our furry companions can keep living their best life with all their fancy toys.  

Nadaljevanje sage “S Fernandom po Nikaragvi 1/2” 😉

Iz Granade naju je Fernando (najin zeleni avtek, če še kdo ne ve) popeljal dalje. Proti velikemu otoku Ometepe, ki leži na jezeru Nikaragva. Pa to ni kakšno majhno jezerce, da ne bo kdo mislil – s kopnega do otoka je kar 17 km!

KAKO Z AVTOM DO TJA

Ker je situacija z javnimi prevozi na otoku bolj tako tako, sva se odločila, da gre Fernando pač z nama – na trajekt. Naj opozorim, v pristanišču je kar precej zmede, tako da pridi pripravljen in ignoriraj vse tiste dobro angleško govoreče ljudi, ki ti hočejo »pomagati«.

Kupiti moraš pa naslednje:

  • vstopnico v nacionalni park Ometepe,
  • vozovnice za trajekt (zate in za avto)
  • in še neko dodatno takso.

Ker bi bilo prelahko (in čisto nelogično), da bi to prodajali na enem okencu, kot en znesek z več postavkami, pač moraš na tri različne točke po tri različne listke.

Ko si opremljen z vsem, pomahaš varnostnikom na prvih vratih, da odprejo ograjo. Pri tem jim pokažeš vse dokumente. Se odpelješ dalje, kjer te ustavi še en gospod, ki ti pomoli list, kamor moraš zapisati svoje ime, št. potnega lista in državljanstvo. Nato se pripelješ do trajekta, kjer gospod št. 3 vzame vozovnico za avto. Ne vrzi stran svoje vozovnice, ker jo bo nekje na sredini vožnje na trajektu pogledal gospod št. 4! 😀

Ko smo že pri trajektu…to je malo večja barka, ki sprejme tam nekje do 5 avtomobilov. V našem primeru pa so nanjo naložili ogromen kamion s sodi nafte, motor in najinega Fernanda. Potem pa so kamion začeli privezovati. Alarm v glavi! Zakaj bodo kamion in motor privezali??? Zelo hitro po odhodu mi je postalo jasno. Ladjo je namreč premetavalo kot peresce, in kamion se je (pol metra stran od avta) ves čas nevarno pozibaval sem in tja, nas pa je premetavalo na klopeh. Lahko rečem samo, da je bila to moja druga najhujša vožnja z ladjo v življenju (hitri gliser iz Gilijev na Bali še vedno nima primerjave). Tistih 45 min se je vleklo v neskončnost in v glavi sem ves čas preračunavala, koliko stane nova Kia Picanto in če bova potrebovala kredit za to. A po nekem čudežu smo prispeli do otoka Ometepe celi in Fernando jo je odnesel brez ene praske! Uhh, kako sva si pa oddahnila.

Mimogrede, pot nazaj ni bila pol toliko grozna, ker je bil trajekt nekoliko večji in težji. Še sreča. 😀

Trajekt nazaj
Trajekt za nazaj je bil večji in zato bolj stabilen…a kdo najde Fernanda? 🙂

 

PRI DILANY DOMA

Prenočišče sva imela že rezervirano. In je bilo kar malo presenečenje. 😀 Namesto hostla (kot sva sprva mislila) sva v bistvu rezervirala leseno hiško na kolih, ki je v lasti ene družine. V bistvu sva bila nastanjena v lokalni skupnosti – skoraj nekakšni komuni – kjer živi okrog 20 družin domačinov (večina jih ni v sorodu 😊). Tako se nekako vsi med seboj poznajo, si pomagajo in drug drugemu pazijo otroke. Nekaj družin pa se tudi ukvarja z oddajanjem sob/hišk, poleg tega pa imajo ob obali jezera še center s kajaki, visečimi mrežami in barčkom (ki je sicer večino časa zaprt 😉).

Mirno pa je tukaj (s Fernandom po Nikaragvi)
Mirno pa je tukaj 🙂

Ko sva prežvečila to začetno presenečenje, sva se kar udomačila. No, ni pa morda to kraj za tiste ki ne marajo živali (najbolj). Ker stropa ni, stene niso čisto do strehe, hiška pa je pokrita s pločevino – tako da je precej odprta 😉 Komarji tu so na primer izredno persistentni (drugi dan sem porabila celo uro, da sem zašila vse najmanjše luknjice v zaščitni mreži pa jih to ni ustavilo, da se ne bi obesili na mrežo in potrpežljivo čakali, da pritisnem tja golo roko). Poleg tega pa se lahko zgodi, da vas obišče “geko” ali dva (majhni kuščarji), tropi mušic oblegajo svetilko, bogomolka pa zvedavo strmi vate iz kota sobe. 😀 Živalski vrt pa ne bi bil popoln, če ne bi dva vaška psa celo noč tekmovala, kdo lahko laja glasneje, ob 6h zjutraj pa se na desetine papig odloči plesati step po pločevinasti strehi, in si za takt glasno žvižga 😛

Ampak v bistvu naju je vse skupaj precej zabavalo 😀 Ker se je že kot tolikokrat poprej izkazalo, da je prenočevanje pri domačinih res tisto »ta pravo« doživetje. Mimogrede, povezava do njihove nastanitve je tule.

Booking.com

Po vrhu vsega pa je mama izredno rada čebljala. Ko je prinesla zajtrk, se je sama prav tako usedla za mizo in se v pričakovanju zastrmela v naju. Pogovarjala bi se, seveda. Pa smo debatirali. Jaz kot direktni sogovornik in kot prevajalec med Bojanom in familijo.

»Saj jaz mam ful za vprašat, samo ne vem kako povedat!«, nemočno razloži mami za mizo. V slovenščini. Ona zgleda vse razume, ker mu pokima. K sreči sinova govorita angleško. No, približno tako dobro kot jaz špansko. Ampak dovolj, da se vse zmenimo. Okrog nas pa teka Dilany, 4-letna vnukinja (pa pustimo to, da ima sin le 22 let 😉 ), ki sramežljivo cuka za rokav zdaj mene, zdaj Bojana.

 

RESNE TEME OB SUPER VEČERJI

Ker se imamo res fajn, se takoj zmeniva, da bi tudi večerjala kar »doma«. Ob večerji se nam je pridružil še mož, ki sicer čez dan vozi turiste v  svojem bleščeče rdečem Nissanu. Kot sem pričakovala, je Bojan želel vedeti več o trenutni politični situaciji. Sem se bala, da bo to občutljiva tema, ampak sta tako mama kot mož sproščeno govorila o tem.

Namreč od trenutka, ko sva prispela v Nikaragvo, se nama je zazdelo, da je nekako.. prazna. Izpraznjena, če sem bolj natančna. Hostli niso polni, restavracije (tiste, ki so sploh ostale odprte) pa bolj kot ne samevajo. Na ulicah ni veliko turistov. Tu in tam se najde kakšna majhna skupina študentov, ki na križišču vzklika slogane proti vladi – pa takoj od nekod pridirja policija in se v naglici razkropijo. Želela sva slišati iz ust domačinov, kaj se je v bistvu zgodilo.

2018 – leto, ko so se stvari zapletle

Da ne bom dolgovezila, na kratko: Vlada ni več želela (v celoti ?) plačati pokojnin, pa so šli upokojenci na mirne proteste. Policija jih je začela napadati, kar je razbesnelo študente, ki so odšli na ulice in nasilje s strani policije je naraslo. Vlada je hitro klonila in razveljavila poprej sprejeti zakon. A bilo je prepozno – nekaj študentov je obležalo mrtvih, kar je še bolj razjezilo množice. Po besedah domačinov je bilo v naslednjih 6 mesecih ubitih kar 500 ljudi (predvsem mladih) 🙁 Sedaj je situacija sicer umirjena, a vlada je poostrila svoj nadzor – po ulicah se sedaj sprehajajo do zob oboroženi policisti (nama se je sicer to zdelo popolnoma normalno, ker je to prizor v vseh ostalih držav, a v Nikaragvi menda tega prej ni bilo), vsakršno javno nasprotovanje vladi pa je tretirano kot terorizem. Svoboda govora in tiska je torej bolj kot ne na papirju.

Posledica? Ni turistov. Kar pomeni manj denarja in posledično propad večjega števila hostlov, restavracij, itd. Mama in ata sta nama povedala, da sta imela prej ves čas polno, v drugi polovici leta 2018 pa sta pri njih prenočila dva človeka. V pol leta! Decembra se je številka povzpela na 4, prav tako januarja in zato sta sedaj optimistična, da se bo situacija počasi popravila.

Pa o bruhajočih vulkanih

Pri sladici smo prešli na bolj zabavne teme – na izbruhe vulkana, ki se dviga nad vasico 😀 Pravijo, da so navajeni, da vsako pomlad malo bobni in puhne in da je leta 2015 tudi malo lave brizgnil. Pa ne preveč – veliko je ni bilo že od leta 1950. Je pa res, da je takrat na otoku Ometepe živelo le 5000 ljudi, sedaj je ta številka že 45000 in bi ob morebitnem izbruhu to lahko pomenilo katastrofo. A če jih je kaj strah? Mama se nasmeje, da niti slučajno. Da so navajeni življenja ob vulkanu in da kdaj malo potrese. 😊

Res sva bila vesela, da sva večerjala doma – za 5$ sva dobila veliko več, kot le obrok (čeprav je bil tudi ta zelo okusen! 😊).

KAJ PA LAHKO POČNEŠ NA OTOKU OMETEPE?

Na omenjeni vulkan, tj. vulkan Concepcion (ali pa na sosednjega Maderas) se lahko tudi povzpneš. Je precej strm in za vzpon ter spust boš potreboval nekje 6-8 ur. Vzpon brez vodiča ni dovoljen.

Sicer pa lahko na otoku obiščeš tudi naravni rezervat Charco Verde (5$) s farmo metuljev, se povzpneš do slapu San Ramon (najin Fernando ni zmogel poti do vznožja :P), se naplavaš v naravnih vrelcih Ojo de Agua (5$) ali pa si privoščiš pivo ali dva v viseči mreži na plaži, medtem ko vate bolšči potepuška kravica. Lepota otoka je, da je neizmerno mirno. No, razen kadar ne lajata vaška psa. In kljub psom, komarjem ter ostalim žužkom, ti toplo priporočam, da tudi ti obiščeš Dilany in njeno družino 😊

V naravnih toplicah (s Fernandom po Nikaragvi)
V naravnih toplicah

Naju je sicer nato pot iz Ometepe vodila še do obmorskega kraja San Juan del Sur, še ene surferske meke. Sva jih samo opazovala. Surferje in valove mislim 🙂 Potem pa sva morala Fernandu pomahati v slovo, in smo šli vsak svojo pot, smrk. Potovati z avtom je res fajn! 🙂

Pogled na San Juan del Sur
Pogled na San Juan del Sur

 

Pa sva ujela še en sončni zahod
Pa sva ujela še en sončni zahod in pomahala Nikaragvi v slovo!
Sharing is caring:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Related Posts

KNJIGE O POTOVANJIH IN ODKRIVANJU SAMEGA SEBE

KNJIGE O POTOVANJIH IN ODKRIVANJU SAMEGA SEBE

Veš kaj te lahko na drug konec sveta odpelje še hitreje kot letalo?

Knjiga, seveda.
Odpreš jo, prebereš nekaj vrstic in zgodi se čarovnija. Knjige imajo tako posebno moč. Ne le, da nas lahko odpeljejo tja nekam daleč – pravzaprav nas lahko spremenijo tako kot potovanje samo. Spremenijo naše razmišljanje, naše želje, naš pogled na svet.

Dvojna čarovnija torej.

Ker sem vedno iščem nove ideje za bralne urice, sem tokrat za pomoč prosila popotniške blogerje iz vsega sveta. Kaj smo iskali? Njihove najljubše knjige o potovanjih in odkrivanju samega sebe.

Read More »