S FERNANDOM PO NIKARAGVI 1/2 : LAGUNA DE APOYO IN VULKAN MASAYA - BlueMarble Vagabonds
Z avtom po Nikaragvi
Nikaragva

S FERNANDOM PO NIKARAGVI 1/2 : LAGUNA DE APOYO IN VULKAN MASAYA

on
februar 10, 2019

Že ko sva se potepala po Mehiki, sva ugotovila, da je z avtom neprimerno boljše potovati. Greš kamorkoli želiš (no, to je seveda odvisno od tipa avtomobila 😊) in predvsem, kadarkoli želiš. Poleg tega ti ni treba ves čas razmišljati, kako se boš prestavil iz enega kraja v drugega ter porabljati časa za obisk avtobusnih postaj ali agencij, ki ponujajo prevoze. Svoboda, res. 😊 In po tem ko sva ugotovila, da bi bil za Salvador res potreben avto, nisva želela ponoviti napake in sva ob odhodu iz Leona (ker sva se med drugim sankala iz vulkana Cerro Negro) odpravila s Fernandom po Nikaragvi. Ja, tako sva poimenovala najin najeti avtek – Fernando 🙂

Tokrat sva malo bolj »riskirala« in nisva plačala polnega zavarovanja – sicer ga nihče ne, ampak auč, lahko te zelo udari po denarnici, če se kaj zgodi. Pa sva zato ekstra pazila (in spala v nastanitvah, ki so imele privat parkirišča) in k sreči avto teden kasneje vrnila brez prask.

Fernando, zelena strela

Fernando, zelena strela

Ampak vožnja po Nikaragvi ni od muh! 😀 Na cestah najdeš vse – od konjskih vpreg, pešcev, prašičev, kokoši, občasno pa avtocesto mirno prečka pastir s čredo suhljatega goveda. V mestu na ulicah je precej kaotično in potrebuješ nekaj časa da “pogruntaš, kdo ima kje prednost. Lahko pa si kot domačin, in preprosto potrobiš za vsak slučaj, ko prideš v križišče. Bojan se je v bistvu kar udomačil in je spretno vijugal med vsemi ovirami, medtem ko sem jaz mižala na eno uč 😀 Kljub temu, da so glavne ceste široke in lepo urejene, so stranske ceste že precej ožje in tlakovane, zelo hitro pa niti teh ni več in znajdeš na zbiti zemlji ali makadamu. Na področjih, kjer so vulkani, pa bi človek že res potreboval 4×4, ker je na cestah polno lukenj in ostrega kamenja. Tem cestam najin Fernando res ni bil kos 😉

Ker sva imela živo zelen, nov avto (in brez bunk in vdrtin! 😀 ) sva bila sploh center pozornosti, kamorkoli sva se pripeljala. Ampak ni problema, domačinu se nasmehneš, kravici namigneš naj se umakne, psu pa pomahaš – in gre.😊

GRANADA

Prva postojanka po Leonu je bila Granada. Ampak ker sva imela avto, je nekako brezveze, da greš tja naravnost. Pa sva naredila ovinek, tak dolg. Do obale in po spodnji strani nazaj proti Granadi. Večino poti se je blazno prašilo okoli naju, tako da so naju kakšna kravica ali dve prav postrani pogledale. Ker koga drugega tako ali tako ni bilo na spregled. 😊  Želela sva obiskati  nacionalni park Reserva Ecologica La Maquina in se potunkati v tolmune, ampak ko sva se pripeljala tja, je bila tam mrtvina. Nikjer nikogar, razen groteskne lutke, ki je pred vhodnimi vrati visela z drevesa in se nemo pozibavala v vetrcu. Lutka je bila sicer mišljena kot reklama za “zip line” , ampak je zadeva izpadla nekoliko drugače 😀 No, kasneje sva ugotovila, da je park zaprt ob ponedeljkih. In midva sva seveda prišla v ponedeljek. Brez da bi prej preverila, kot ponavadi. 😀

Ovinek do obale

Ovinek do obale

Nič zato, sva se pa malo peljala ane! 😛 K sreči sva se vozila tako dolgo, da sva ravno ob pravem času prispela do Catarine, razgledne točke, iz katere lahko vidiš Laguno Apoyo in vulkan Masaya. Sonček je počasi zahajal, domačini so sedeli stopnicah in veselo čebljali med seboj, med njimi pa so krožili otroci in upokojenci, ki so prodajali sladkarije in kavico. Catarina je zgleda taka priljubljena točka med domačini, tako za tiste ki so na prvem zmenku kot družine z otroci ali pa starejše pare. Ampak saj razumem zakaj – razgled je res božanski! Pa sva se še midva usedla in uživala v trenutku. Ahhh, skoraj že pocukrano, tako romantično 😉

Pogled na laguno Apoyo (s Fernandom po Nikaragvi)

Pogled na laguno Apoyo

 

Granada (s Fernandom po Nikaragvi)

Granada

Laguna Apoyo

Obe točki, ki sva ju občudovala ob sončnem zahodu, sta bili naslednji dan najin cilj. Tako sva se najprej spustila proti Laguni Apoyo (in nekajkrat pristala na  poljskih cestah, ker naju je aplikacija tako fajn usmerila 😛 ), saj bi naj bile plaže ob laguni vrhunske. Ne vem sicer, v kakšnem smislu vrhunske, ker sva na dnu našla nekaj mini zalivčkov, plaža pa je bila kakšna dva metra širok pas črnega vulkanskega peska, po kateri so se sprehajale kokoši in vneto brskale za črvički. Sva pa vseeno naletela na nekaj skupin domačinov, ki so si ob vodo prinesli plastične stole, kup pečenih pišk (ne vem a tiste, ki so se poprej še sprehajale 😉 ), navili radio do konca (ker v teh koncih sveta kakšna druga jakost niti slučajno ne pride v poštev) in glasno debatirali.

“Ja, ampak če sva že tu, bi pa res lahko skočila v vodo, ane?” predlagam Bojanu. Da se malo osveživa.

No, ta osvežitev je bila precej hipotetična. Ker je voda v laguni mlačna, če ne že kar rahlo topla. Ampak sva se pa vsaj zmočila😊

Vulkan Masaya

 

Proti večeru sva se napotila proti vulkanu Masaya, katerega imenujejo tudi vrata v pekel. V bistvu sva hotela v nacionalni park že popoldan, da bi se malo sprehodila in naredila kakšno fotko.

Gospa na vhodu oddrdra: »Lahko gresta zdaj notri in plačata 3$ ali pa prideta pred sončnim zahodom in plačata 10$ na osebo” (lava se namreč vidi le ponoči).

»Saj ni problema, bova plačala pa 13$ po osebi, šla notri sedaj, se te dve uri sprehajala in počakala sončni zahod«, ji razložim.

»Ne to pa ne gre. Se ne da. Morata dati še drugim prostor.«

Drugim prostor? Ne govorimo o deset kvadratov veliki sobi ampak o nacionalnem parku, ki se razprostira na več kvadratnih kilometrih. Pa se ni dala. 😊 Tako sva se odpeljala nazaj v mesto Masaya , malo pošnofala po lokalni tržnici z ročnimi izdelki in se čez uro in pol vrnila na vhod. Tokrat nama je gospa veselo mahala že od daleč in povedala, da sedaj je pa pravi čas, da greva noter. No ja, človek res včasih težko razume te njihove marketinške pristope. 😊

Spotoma sva ob vhodu pobrala še dva Francoza – namreč večerna vstopnina ne vključuje prevoza do vrha hriba, tako da moraš plačati še taksi (če greš peš, pa seveda zamudiš sončni zahod). Včasih sem res vesela, da mi gre španščina še kar od rok – tako sem gospoda pri rampi št. 2 kak kilometer dlje kaj hitro prepričala, da nas tisti muzej, kamor nas je hotel poriniti, res ne zanima in da gremo gledat sončni zahod.

Nacionalni park Mombacho (s Fernandom po Nikaragvi)

Nacionalni park Masaya

Razgled v pekel 😀

Na vrhu pa…wow! Parkirišče se nahaja dobesedno ob kraterju (kar sicer precej uniči naravno idilo) in ko stopiš iz avta, v nos butne ostri vonj po žveplu. Ni premočan, ampak vseeno se na vrhu ne smeš zadržati ravno cel večer. Gost dim se vali iz gromozanske luknje in ob zahajajoče soncu se obarva v vse odtenke rožnate in rdeče, tako da imaš občutek, kot da si v nekem izven-zemeljskem svetu. 😊 Ob jasnem dnevu se vidi daleč naokrog, vse čez veliko jezero do drugih vulkanov – super kotiček za kakšen »foto sešn« 😉

Valeči se dim (s Fernandom po Nikaragvi)

Nekaj se kuha…

Ko je sonce zašlo, smo bili tam skoraj edini. Postavili smo se ob ograjo in pokukali navzdol. Ok, zdaj pa razumem izraz vrata v pekel! Na dnu se je nahajala grozeča luknja, v kateri je glasno brbotala vrela lava, nad njo pa se je v spiralah vrtel gost dim. Če to ni prizor iz pekla, potem pa ne vem kaj je 😀 Če si dobro pogledal, si lahko prav jasno videl kako se lava pretaka in vrtinči. Resnično smo ostali brez besed in le nemo strmeli navzdol v oranžno rdeče jezero, ki je grozilo, da se bo zdaj zdaj dvignilo in butnilo skozi krater. Ok, pretiravam, malo me je zaneslo! 😛 Nič ni kazalo na to, da bi lava imela kakršenkoli namen povišati svoj nivo gladine – ampak domišljija dela svoje 😉

Vrata v pekel (s Fernandom po Nikaragvi)

Vrata v pekel 🙂

Saj smo naredili kar nekaj fotografij, pa še snemala sva – ampak prizora v živo se niti približno ne da primerjati s tistim na kameri. In ko pomisliš na uničujočo moč bruhajočih vulkanov, se kaj hitro zaveš svoje majhnosti in minljivosti. Naša modra frnikola je strašna in mogočna, pa hkrati tako lepa in neverjetna. In kljub temu, da sem vedno navdušena nad kakšno arhitekturno mojstrovino, ki so jo zgradili Maji, Azteki ali kdo tretji, so takšne stvari tiste, ki zares za vedno ostanejo v spominu.

 

Pssstt…v kratkem sledi še drugi del prispevka s Fernandom po Nikaragvi 😉

 

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Jezikava še drugače
Kdo sva in kam sva šla?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”,  pa sva jeseni spakirala nahrbtnike ter se odpravila na dolgo poročno potovanje. S tabo deliva najine dogodivščine, potepuške nasvete ter predloge za tvoja bodoča potepanja.

Pokukaj na blog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Social LikeBox & Feed plugin Powered By Weblizar

Najine dogodivščine na ostalih socialnih kanalčkih
POMEMBNA ZADEVA
Skleni zavarovanje
Na dolgi poti vse prav pride :)

Kava sploh. Pivo še bolj 😉 Če želiš, lahko s klikom na spodnji gumb častiš eno ali drugo, tako bova imela še več energije za nove dogodivščine, ki jih bova delila s tabo 🙂

Trenutna lokacija na frnikoli