Izgleda, da je letošnje leto eno tistih, kjer se velikokrat zgodi »prvič«. 😊 In če sva v Puerto Escondido prvič poskusila surfat, je bil skrajni čas, da prvič poskusiva še aktivnost, ki se je na mojem bucket listu znašla že zdavnaj – potapljanje.
Roko na srce – Bojan nikoli ni bil pretirano navdušen nad to idejo, jaz pa sem res navijala, da bi na tem najinem popotovanju na frnikoli končno skočila tudi globlje pod vodo. Zato sem se že pred potovanjem strateško dogovorila za poskusni potop z najinima kolegoma, ki se ukvarjata s potapljanjem. 😛 Tako smo se enkrat sredi oktobra za vikend odpravili v Rabac, ker pa vreme ni bilo ravno vrhunsko in je bilo bolj malo sončka, smo se potapljali le en dopoldan (no, jaz se sploh nisem :D). Vtisi: »Ja, saj je ok. Ne bom pa ravno opreme nabavil in se s tem ukvarjal.« Uredu, moj cilj je bil dosežen😊
Ker je nato že minilo nekaj časa, je Bojan spet začel »cincati« in ko mi je razlagal, na kaj vse moraš biti pozoren pod vodo, sem v nekem trenutku že začela dvomiti, da je potapljanje zame. Ampak na koncu je prevladalo dejstvo, da sem si res dolgo želela poskusiti in sem vedela, da mi bo žal, če ne bom. Zato sem za čas božiča rezervirala nekaj dni več na otoku Cozumel, ki je znan po najlepših koralnih grebenih v Mehiki. No, zadeva se je izkazala za dobro idejo, saj plaže na Cozumelu niso ravno najlepše na svetu (so peščene, ampak nimajo »wow učinka« azijskih) in poleg potapljanja tukaj ni kaj dosti za početi – tako da Bojan ni imel dosti izbire 😀
Mimogrede, zanimivo dejstvo: Cozumel je sicer ena največjih postojank med križarjenjem po zahodnih Karibih in ga v enem letu obišče več kot 3 milijone turistov (ogromne križarke so ves čas parkirane v zalivu). Kaj počnejo na Cozumelu? Ko se sprehodijo iz ladje skozi pomol v šoping center, jih nato na izhodu pričaka na stotine stojnic s spominki in restavracije z nesramno visokimi cenami. Torej – zapravljajo. 😊
Pa da se vrnem k potapljanju.. Obiskala sva kar nekaj potapljaških centrov (menda jih je na otoku več kot 100) in cene so se gibale nekje okrog 350-400€ za tečaj. Na koncu pa sva se po priporočilu hostla kontaktirala Benjamina, Nemca, ki na otoku živi že dve leti in poučuje potapljanje (pred tem je več let učil na Playi del Carmen v Mehiki in na Utili v Hondurasu). Benji nama je kar prek WhatsAppa pojasnil kako poteka tečaj in ker se nama je zdel zanimiv tip, pa še cena je bila le dobrih 300€ (kar je super če si po duši škrt kot midva), zato sva se odločila zanj. 😊
KAKO JE POTEKAL TEČAJ POTAPLJANJA?
Benji nama je v hostlu pustil knjigo za tečaj PADI Open Water Diver in prvi dan sva kar sama morala prebrati nekaj poglavij. Knjigo sestavlja 5 poglavij in žal vam nekoliko teorije pri tečaju pač ne uide 😊
Naslednji dan sva Benjija končno spoznala, ko smo se dobili v enem izmed potapljških centrov, s katerimi sodeluje. Sva imela prav – skuliran tip, ki vsekakor ne ustreza predstavi, ki jo imamo ponavadi o Nemcih. Se najbrž pozna, da že precej let živi v centralni ameriki 😛 Ampak naj vas to ne zavede – kljub temu, da je Benji blazno zabaven model, je njegov pristop izjemno profesionalen in vas ne bo spustil iz rok, dokler vsega ne obvladate v nulo.
Nabrali smo so potrebno potapljaško opremo in jo zložili v t.i. »scuba taco« (ker v Mehiki je pač vse v zvezi s tacosi 😊), nato pa smo se s taksijem odpravili do enega izmed centrov na plaži. Najprej smo predelali dve poglavji teorije in nato že pričeli s preverjanem in sestavljanjem opreme. Ko sva se uspela stlačiti vsak v svoj neopren in naložiti teh 15kg opreme na hrbet, pa smo že odtacali proti vodi na prvi potop iz plaže.
Benji vedno vnaprej razloži, kaj se bo počelo med potopom (vključno s kretnjami rok, da nisi potem pod vodo totalno zmeden, ko ti nekaj maha :D) in tudi pod vodo najprej določeno stvar pokaže sam, nato pa sva morala oba ponoviti za njim, dokler ni pokazal znaka za »OK« 😀 Kljub kupu novih informacij je bil že prvi potop relativno uspešen in videla sva ogromnega eagle raya (podoben manti, s srčkanimi pikicami 😊)
Aja, sem omenila, da sva v bistvu imela privat učitelja? Kar se mene tiče, neprimerno boljše kot pa nekatere skupine, kjer sem videla po 6 in več nadobudnih potapljačev.
Tretji dan tečaja smo se ponovno odpravili do plaže, kjer smo predelali še ostala 3 poglavja teorije in jih »spravili v prakso« v sklopu dveh potopov. Predvsem ta del zajema veliko primerov tipa »kaj pa če«. Torej, kaj če gre nekaj ali več stvari narobe – če ostaneš brez maske, se ti ne napihne jopič, če ti ne dela regulator ali če ostaneš brez zraka (in po neumnem preveč stran od potapljaškega »buddy-a« :/)…
Zadnji dan tečaja pa sta na vrsti še dva potopa iz ladje. Medtem ko sem jaz bolj teoretični tip, gre Bojanu praksa precej bolje od rok. Tako je bil vidno sproščen in komaj čakal, da skoči v vodo, medtem ko sem jaz tiho sedela na ladji in opazovala ostale potapljače, ki so se mi vsi zdeli totalni profesionalci. »A si živčna, ane? Vidim, ker si tiho in bleda kot stena.« Ja, hvala, to je spodbuda, ki sem jo potrebovala 😀 Benji razloži, kje se bomo potapljali in kako bo izgledal potop in pristavi: »Don’t worry, it’s gonna be aaa-mazing«. No, imel je popolnoma prav. Ko sem premagala strah in naredila tisti nerodni »korak naprej« z barke v vodo (s pomočjo mornarja na barki, ki me je nežno potisnil v vodo, ko sem malo preveč mencala na palubi :D), je bilo od tistega trenutka dalje vse super.
Regulator v usta, iztisneš zrak iz jopiča in se potopiš pod gladino. S prvim »joga vdihom« (ves čas potopa je pomembno, da dihaš počasi in globoko – kot pri jogi 😊) te obda neverjetna mirnost in vse poteka v nekakšnem počasnem posnetku. Koralni grebeni so res neverjetni in tvorijo strukture, ki so morda same še bolj zanimive kot živalice, ki tam živijo. Vseeno je precej super, ko vidiš želve, ki veselo prežvekujejo svoje kosilo in skate, za katere se zdi, da po vodi letijo kot ptice v zraku (v počasnem posnetku seveda 😊). Žal ni bilo tokrat nobenega »kužka« na spregled, ampak morda pa naslednjič 😛
Zdi se, da čas pod vodo teče drugače in slaba ura mine (kot se je nama zdelo) v 20min. 😊 Ko je v cilindru le še ¼ zraka, se je pač treba počasi vrniti na površje. Oba potopa sta bila res super in ko smo se peljali nazaj proti obali je Bojan izjavil: »Tole je pa res fajn, to vse spodaj. Hvala, da si me prepričala v tečaj.« 😀 (saj sem vedela, da bo tako, ampak vseeno – mini zmaga zame :P).
Na koncu tečaja je sledil še test, ki ga moraš izpolniti, da pridobiš certifikat. S slednjim se lahko do globine 18m potapljaš kjerkoli na svetu, Benji pa nama je predstavil še naslednjo stopnjo tečaja, kjer v sklopu tečaja opraviš potop do 30m, lahko pa izbiraš tudi med specifičnimi potopi – kot so potop ponoči, potop v razbitinah ladje ipd. Pogledam Bojana, in vidim kako se mu zasvetijo oči. Evo ga, si mislim, še ena prodana duša. 😊
Nepričakovano (ali pač? 😊) sva tako našla nov hobi in verjetno je le vprašanje časa, kdaj bo Bojan prišel na dan z idejo, da kupiva potapljaško opremo (njegova delavnica se namreč šibi pod količino opreme za vse mogoče športe).
Benji, hvala za vse, bilo je aaa-mazing! 😊
Če se torej odpravljate v Mehiko na dopust (leti v Cancun so izjemno ugodni, do Cozumela pa lahko nato letite ali pa se odpeljete z avtobusom v bližnjo Playa del Carmen, kjer skočite na trajekt do Cozumela) in razmišljate o potapljanju (tečaj ali kar tako) – z Benjiem se boste imeli ful fajn 😀 (najdete ga lahko na FB ali Instagramu)
[booking_product_helper shortname=”bluebanner_slo”]
