PUERTO ESCONDIDO: PRVIČ NA SURF - BlueMarble Vagabonds
Mehika

PUERTO ESCONDIDO: PRVIČ NA SURF

on
december 19, 2018

»Hej, greva malo pogledat pacifiški ocean? Kraj se imenuje Puerto Escondido in menda je ena izmed top surferskih destinacij na svetu.«

»Ampak saj midva ne surfava?«

»Ja super prilika za probat!«

»Prav«, skomignem z rameni in grem poiskat kraj, kjer prodajajo vozovnice za kombije, saj menda bus pelje okrog riti v žep. No, namesto okrog riti v žep sva se tako 8 ur peljala po cesti, podobni tisti na Vršič. Jaz sem vzela tableto proti slabosti in odkinkala več kot polovico poti, medtem ko je Bojan imel možnost ves čas opazovati divjanje po ovinkasti cesti.

Kakorkoli, že po prvih nekaj minutah v hostlu Bonobo Surf House sva vedela, da sva zadela terno. Hostel vodi odštekana Nemka Alicia, ki že 8 let živi v Mehiki, popotniško družino pa poleg prostovoljcev sestavljajo tudi 3 čohljivi kužki. V hostlu vlada noro sproščeno vzdušje, in ob ležernem srkanju piva v družbi popotnikov približno enake starosti kot midva (za spremembo), se ti zazdi, da res nimaš prav nobene skrbi na svetu. 😊

Seveda, prav dobro sva se zavedala, da občutek ne bo trajal večno – ampak ker sva imela v Puerto Escondido namen preživeti nekaj dni, sva se odločila, da bova po najinih najboljših močeh počela – nič. 😊 No, in preizkusila surfanje. Če sva že tukaj, ane.

Učitelja surfanja nama je priskrbel kar hostel (cene se gibljejo okoli 20-25€/2 uri) in odpravili smo se do bližnje plaže Carrizalillo. Najbolj znana plaža za surfanje v Puerto Escondido je sicer Zicatela s točko Punta Zicatela za začetnike, ampak tisti valovi so se mi zdeli občutno preogromni tudi za ne-začetnike 😀

Kako je potekala ura surfanja?

Torej, najprej se malo raztegneš. Glava sem in tja, počep ali tri (sproti ugotoviva, da sva fino zategnjena). Nato sledi razlaga teorije, s pomočjo risanja v pesek. »Tukaj plavaš nazaj«, »tam ne plavaš, ker so skale«, »daj roke nad glavo, da te ne udari druga deska«,… in že nama kaže skok na desko.

»Dobro, izgleda kot poza bojevnika pri jogi, tole bi mogoče šlo,« si mislim.

Poskusiva enkrat, dvakrat,… in že naju nažene v vodo. »Žeee?« No, pa gremo. Naredim nekaj zamahov in zadeva kar šiba. Ko se ozrem nazaj, ravno vidim Bojana, ki se prekopicne v vodo. Učitelj (nisem se mogla zapomniti imena) se odloči, da ga bo malo pustil pri miru in se posveti najprej meni.

»Ok, bova sedaj poskusila najprej brez valov. Jaz bom pridržal desko, in ko ti rečem se pripravi in skoči v položaj.« Precej skeptična ga ubogam in skočim. Okeeej, »bojevnik 1« položaj.

»A si ti resna?«, mi reče. Čukasto ga gledam, ko nadaljuje: »Nisem še videl koga, ki bi v prvo naredil perfektno in še obdržal ravnotežje.« Kaaajjj? Je rekel PERFEKTNO?? 😀

Napaka, ne bi smel tega reči – medtem, ko sem se skoraj razpočila od ponosa kot kokoš, ki je pravkar znesla jajce, sem seveda izgubila ravnotežje in čofnila v vodo kot sem dolga in široka. Nato se nam je pridružil še en učitelj, in odpravili smo se proti točki, kjer se lomijo valovi (in kjer potrpežljivo čaka na valove še ostalih 20 surferjev).

Najprej zaslišim »Prihaja val, imaš še veliko časa«, nato pa čez sekundo: »Zdaj bo! Nogo v pozicijo! Poglej naprej! In ena, dva, tri! Skoooči!!« in me potisne z valovom naprej. Izgleda, da sem odreagirala preden so možgani sešteli 2+2 in skočila v položaj.

Čakaj, kaj? A surfam?! Pa ne morem verjet, PELJEM SE! 😀 Po nekaj trenutkih mi seveda noge zaplešejo in ponovno zletim iz deske. Ko priplavam na površje in se obrnem nazaj, da bi videla, če je Bojan opazil ta moj zmagoviti podvig, pa namesto surferjev zagledam mogočen val, ki se mi bliskovito približuje. Ojej. Ko se pred tabo dvigne stena vode, v paniki seveda pozabiš, da moraš desko odriniti in se samo potopiti pod val. In potem te fino razmeče. Ter spiješ precej vode. In skoraj dobiš sosednjo desko v glavo. Lahko samo rečem, da se verjetno nikoli več ne bom pozabila potopiti, ko zagledam val. 😊

Če povzamem… 🙂

Ugotovila sva, da je surfanje vse prej kot mačji kašelj. Čakaš na pravi val, nato moraš vanj »zaveslati« in v pravem trenutku skočiti. Pelješ se nekaj deset metrov, nato čofneš v vodo in veslaš nazaj. Ter ponoviš vajo. V nedogled. Midva sva imela sicer precej veliko olajševalno okoliščino – učitelja, ki te v val potisne in ti zavpije, ko moraš skočiti, tako da sva do konca ure oba kar nekajkrat »zasurfala«. Ampak vseeno sva bila na koncu precej izmučena. In čeprav je surfanje precej zabavno, je potrebno kar nekaj dela za tistih deset sekund užitka. 😀 Zato bova morda vseeno ostala pri windsurfingu (jadranju na deski) oz. kajtanju – tam se namreč zabava začne v trenutku ko stopiš na desko. 😛

 

Booking.com
TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Jezikava še drugače
Kdo sva in kam sva šla?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”,  pa sva jeseni spakirala nahrbtnike ter se odpravila na dolgo poročno potovanje. S tabo deliva najine dogodivščine, potepuške nasvete ter predloge za tvoja bodoča potepanja.

Pokukaj na blog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Social LikeBox & Feed plugin Powered By Weblizar

Najine dogodivščine na ostalih socialnih kanalčkih
POMEMBNA ZADEVA
Skleni zavarovanje
Na dolgi poti vse prav pride :)

Kava sploh. Pivo še bolj 😉 Če želiš, lahko s klikom na spodnji gumb častiš eno ali drugo, tako bova imela še več energije za nove dogodivščine, ki jih bova delila s tabo 🙂

Trenutna lokacija na frnikoli