POTEPUŠKI NASVETI za ČILE - BlueMarble Vagabonds
Torres del Paine
Čile Nasveti

POTEPUŠKI NASVETI za ČILE

on
oktober 6, 2019

Čile, najožja in najdaljša država v južni Ameriki, ki jo na eni strani omejuje morje, na drugi pa mogočni Andi. Država fjordov, zelenih gozdov, jezer na eni strani in prostranih puščav ter vinogradov na drugi. Pa tistega tropskega koščka raja tam daleč na oceanu. Država, v kateri sva med svojim potepanjem po frnikoli preživela skoraj 4 mesece in nama je zato na poseben način prirasla k srcu. Celo nekoliko “doma” sva se počutila, vsakič ko sva prečkala mejo. Da bo lažje in bolj “domače” tudi zate, pa so tukaj še najini potepuški nasveti za Čile:


Potepuške nasvete za ostale države centralne in južne Amerike lahko najdeš na tejle povezavi: Nasveti


 

Potepuški nasveti za Čile: KDAJ SE ODPRAVITI TJA?

Od severa do juga Čila je več kot 4000 km, kar pomeni, da se razteza preko več podnebnih pasov. V čilskem delu Patagonije in na skrajnem jugu (prokrajina Antarctica Chilena) je nekje med sredino maja/junijem-septembrom prava zima, s temperaturami ponoči tudi precej pod ničlo (ne pozabi da so v Čilu letni časi obrnjeni). Konec aprila sva na primer (v kombiju) v Caleti Tortel tako spala pri -1 stopinji, zjutraj pa je kombi zaradi vlage izgledal kot hladilnik, ki ga po pomoti izklopiš iz elektrike 😀 Glavna sezona v tem delu Čila je zato med decembrom in februarjem, ko se v Patagonijo odpravijo (dobesedno) trume pohodnikov/popotnikov. A računaj na močan Patagonski veter! 😉 Iz lastnih izkušenj lahko poveva, da je obisk svetovno znanega Torres del Paine nacionalnega parka izredno lep lahko tudi jeseni.

Province med Santiagom in Puerto Monttom (pričetek Patagonije) so primerne za obisk tako poleti kot spomladi/ali jeseni, vinogradniško območje bo najlepše ravno v marcu, ko se listje obarva.

Severni del Čila je v veliki meri sicer bolj sušen (puščava, puščava, puščava), a po drugi strani v poletnem času (torej naša zima) ponekod močno dežuje, lahko odnese ceste, pogoste so poplave ali pa se sprožijo zemeljski plazovi. Ta del je zato boljši za obisk v zimskem času (maj-oktober).

 

Potepuški nasveti za Čile: KAKO DO TJA?

Z vseh bližnjih letališč je mogoče poleteti v glavno mesto Santiago de Chile. Glede na raziskovanje sva ugotovila, da so povratne letalske karte običajno najcenejše prav iz Benetk, cene se običajno gibljejo od 450€-600€, pa tudi kakšna akcija se najde vmes.

Viza za slovenske državljane ni potrebna. Ob prihodu prejmeš listek, ki je poštempljan s strani PDI (La Policia de Investigaciones de Chile). Ta listek nujno obdrži, saj ga je potrebno predložiti ob odhodu iz države.

V Čilu lahko brez vize ostaneš 90 dni, a mejo z Argentino lahko poljubno prečkaš n-krat in ob vrnitvi v Čile ponovno dobiš PDI z veljavnostjo 90 dni. Zaenkrat nihče nič ne komplicira, sva slišala da celo študente na izmenjavi univerza včasih pred iztekom treh mesecev pošlje na izlet v Argentino, ker je to enostavnejši proces kot pridobitev/podaljševanje vize 😉

 

Potepuški nasveti za Čile: KAKO PA SE NAJ PREMIKAM PO DRŽAVI?

Z AVTOBUSOM – največkrat popotniki v Čilu potujejo prav z avtobusom. Avtobusi so udobni, ugodni in varni (prevoznik, ki ga lahko priporočava je Pullman). Bojan je z izleta do Valparaisa (3 ure iz Santiaga) prišel popolnoma navdušen nad “ogromnim prostorom za dolge noge” ter panoramskim razgledom iz prve vrste zgornjega nadstropja avtobusa. Cena povratne vozovnice je bila okrog 12€.

Podobno kot drugje v južni Ameriki so na voljo tudi avtobusi, kjer se naslonjalo zniža skoraj do 90 stopinj (predstavljaj si “business class” na letalu 🙂 ). Primer: cena 8 urne vožnje iz Santiaga v La Sereno s takšnim avtobusom znaša cca. 14€.

Z AVTOM – ves Čile sva prepotovala z avtom (no s kombijem 😉 ) in vsekakor je to najboljši način, ki ponuja največ svobode. Vožnja v Čilu ni zahtevna (sploh v primerjavi z Bolivijo ali centralno Ameriko), le v velikih mestih je pač gneča in nekoliko izsiljevanja. Predstavljaj si prometno konico v Ljubljani x 5, pa bo 😉

Dve stvari, ki se jih moraš malo privaditi, sta:

  • ogromno je enosmernih ulic in potem se voziš kot lolek v krogu, ker za polovico teh ulic mobilne aplikacije ne vedo, da so enosmerne 😉
  • križišča znajo biti zabavna, sploh pri zavijanju v levo – ko imaš zeleno luč, ponekod namreč zaviješ le v sredino križišča in potem med avti, ki drvijo mimo počakaš na naslednjo zeleno luč (ki je postavljena drugje), da greš dalje. Malo vaje, pa gre 😉

Avtoceste so široke in moderne, ob njih je veliko število počivališč in bencinskih črpalk, kjer lahko tudi prespiš, se brezplačno stuširaš, ipd. Cestnine so pogoste in se ponavadi gibljejo okrog 3€. V Santiagu je načeloma obvezen “tag” – to je nekaj takega, ko so pri nas imeli tovornjaki, a pridobitev tega taga je rahlo komplicirana (še zdaj ne veva, kje ga prodajajo), zato sva tvegala, da prejmeva kazen in jo poravnava ob prodaji avti. Nikjer naju niso slikali, sva imela srečo 😛 Če avto najameš, bi pa najbrž tako ali tako morebitni znesek moral naknadno poravnati (lahko pa se pri ponudnikih pozanimaš, ali ima avto že tag, kar je čisto mogoče, če ga najameš v Santiagu).

Obstranske ceste, ceste v Patagoniji ali manjših vasicah so seveda slabše. Zelo hitro postanejo makadamske z luknjami, če smo natančni 😉 V turističnem uradu v Santiagu lahko dobiš karte za vse province v državi (naju so opremili z vsaj desetimi), kjer je označena tudi vrsta ceste, da si približno predstavljaš koliko minut/ur dodati tistemu času, ki ga aplikacija maps.me izračuna za prevoz neke razdalje 😉

Na Rentalcars.com (ali pa na kakšnih drugi spletni strani za najem avtomobilov) si lahko pogledaš približne cene najema – če se v Čile odpravljaš za več kot dva meseca, pa se ti že bolj splača avto kar kupiti (natančen proces nakupa avta najdeš opisan tukaj).

Z LETALOM – ker je Čile ogromen, se v primeru krajšega dopusta zagotovo splača kupiti kakšen notranji let. Letališč je v Čilu res veliko, tako da to ne bo težava.

Leti so lahko smešno poceni – iz Santiaga lahko skoraj na skrajni sever Čila in nazaj včasih poletiš že za neverjetnih 20€, enosmerni let iz skoraj skrajnega juga (Punta Arenas) pa se tudi v visoki sezoni (december) dobi že za 30€. Ceneje in hitreje kot avtobus, noro!

Z LADJO – ja, tudi z ladjo se da 😛 Oz. natančneje s trajektom. Tako bo trajekt nujen, če želiš prevoziti celotno Carretero Austral, saj cesto vmes prekine morje. Ampak je nekajurna vožnja med prelepimi fjordi že sama po sebi doživetje! Trajekt vozi tudi do otoka Chiloe, lahko pa se odpraviš na večdnevno vožnjo med fjordi (za kar pa boš moral seči globlje v denarnico).

S PALCEM NAVZGOR – štopanje? Ja, štopanje! Ne ravno po vsem Čilu, a Carretera Austral je znana po popotnikih, ki na vsakem drugem ovinku držijo palec navzgor. V bistvu je to najbolj priljubljen način potovanja teh 1000+ km po čilskem delu Patagonije. Štopanje tukaj je varno (velikokrat ti bodo praktično ustavili drugi popotniki s kombiji/avti), vseeno pa običajna previdnost ni odveč.

 

Potepuški nasveti za Čile: KJE NAJ SPIM?

“Kje” vsekakor ni glavno vprašanje, saj je prenočišč več kot dovolj, bolj se je dobro vprašati “koliko lahko plačam”. Čile je ena izmed najdražjih držav v južni Ameriki in prenočišča niso najbolj poceni. Tako boš v Santiagu za hostel za dve osebi običajno plačal 30€ in več (manj v primeru skupinske spalnice), kar je že toliko kot nočitev v stanovanjih (npr. na Airbnb).

Tudi v hotelih se nočitve bolj kot ne pričnejo pri takih cenah. V Patagoniji so podobno kot v Argentini priljubljene kočice, ki so resnično luštne, sploh ko je zunaj mrzlo in v kaminu prasketa ogenj 😉 Cene se običajno gibljejo od 40-60€ na noč (v nižji sezoni lahko tudi precej manj).

Kampov je po državi res veliko in mnogi so lepo urejeni, se pa cene na noč običajno pričnejo tam pri 12-15€. Z lastnim prevoznim sredstvom lahko brezplačno prenočiš na postajališčih in bencinskih črpalkah, v resnici pa je v Čilu dovoljeno spati kjerkoli (t.i. divje kampiranje). Če bo policija potrkala na vrata, bo skoraj zagotovo zato, da ti svetuje boljši/bolj varen prostor za spanje. Seveda poskrbi, da prostor zapustiš v enakem stanju, kot si ga našel!

 

Potepuški nasveti za Čile: KAKO JE S HRANO?

Takole je – v restavracijah nisva veliko jedla, zato o njih ne bom preveč pametovala! 😀 A zakaj ne? Ker bi se v primeru pogostih obiskov restavracij v Čilu po hitrem postopku vrnila domov. Ja, kar drago je 🙂

Nekaj pa zagotovo drži za Čile – morska hrana je izjemno izjemno okusna! Obvezno poskusi ceviche (za katerega se poleg žganja Pisco s Perujem ne morejo zmeniti, čigav je) in suši. Pa ostale morske sadeže. Na več načinov (kolikor pač denarnica dopušča). Dobra novica – suši je pa res poceni! Z dostavo lahko 50 kosov naročiš že za cca. 12€ 🙂

Če imaš raje kakšno drugo vrsto mesa, ti bo všeč sendvič “lomito” – to je sendvič z izjemno tankimi in mehkimi rezinami svinjine, ki se kar stopi v ustih (ne maram svinjine, pa mi je bil vseeno všeč) ali pa “churrasco” (ta je s tankim steakom, še boljši). Ko greš iz žura domov, pa namesto bureka naročiš znameniti “completo” – to je hotdog, ki poleg hrenovke in prelivov (majoneza, ketchup) vsebuje še avokado,sir in kislo zelje. O ja, dobro je! 😉

Za hiter prigrizek pa (podobno kot v Argentini) pograbi empanado ali dve. Čeprav v Čilu prevladujejo “mesojedci”, je tudi takih brez mesa veliko. Bojan pravi, da bi že samo zaradi njih šel nazaj v Čile, tako da nekaj bo na tem 😉

V vseh (večjih) mestih so nakupovalni centri s široko izbiro živil. V Patagoniji in v ostalih bolj odmaknjenih krajih pa kraljujejo mini priročne trgovinice (kot so bile včasih pri nas), mesnica ali pekarna pa je včasih kar pri komu doma. Pozvoniš in prosiš za pol kilograma mletega mesa. Mogoče bo, če ne danes pa naslednji ponedeljek zagotovo 😉

 

Potepuški nasveti za Čile: A SEM LAHKO V STIKU S SVETOM?

Načeloma! 😛

Dostopnost interneta v Čilu nama je morda povzročila kakšen odvečen siv las in kakšen blog prispevek (ali šest) manj, kot sva sprva nameravala. Namreč nekaj km ven iz mesta se pogosto zgodi, da signal – kot bi odrezal – izgine. Ne le da ni 4/3G signala, še poklicati ne moreš nikamor, kar v tako razviti državi vsekakor nisva pričakovala.

Prvi ponudnik, ki sva ga izbrala je bil WOM (po priporočilu domačina), ki pa včasih ni deloval že sredi Santiaga, v Patagoniji pa je njegova pokritost skoraj nična, tako da ga morda ne bi priporočala.

Drugi poskus je bil ponudnik Claro, ki je bil nekoliko boljši.

Na Velikonočnem otoku pa ima najboljšo pokritost Entel. Tega sva sicer kupila šele tik pred koncem, zaradi popusta na smučarsko karto.

V poslovalnicah ponudnikov ti kartico aktivirajo, račun pa moraš napolniti – pazi zdaj to – v lekarni! Nekaj popolnoma nerazumljivega in prvič sem se počutila skrajno neumno, ko sem prišla za pult in namesto lekadola prosila za polnjenje računa za mobi 🙂

Vsak izmed ponudnikov ima različno številko (ti povedo ob nakupu), ki jo vtipkaš, da dobiš vpogled v izbiro paketov (različne količine podatkov, internet+pogovori, itd), stanje na računu ter preostalo.

WiFi je sicer na voljo v večini nastanitev (a Patagonija je spet problem, ker ni nujno, da bo delal) ter v mnogih restavracijah in kavarnah.

PAZI! Če v Čilu ostaneš več kot 30 dni, pa se pojavi manjša težava – tvoj evropski telefon se zablokira. Potrebna je online registracija telefona (dobiš sms nekaj dni pred iztekom), ki zahteva kup skenirah dokumentov (vključno z računom za tvoj telefon in potnim listom) in še nekaj dodatnih sivih las.

Dve osebi na stolčkih ob avtu, zazrti v morje. - nasveti za Čile

Kako že pravijo – pojdi, kjer je WIFI šibek in povezanost bo zagotovljena? 😉

Potepuški nasveti za Čile: KAKO JE PA Z DENARJEM?

Koliko kaj stane, najine stroške potovanja ter kakšna je situacija z bankomati, si lahko prebereš v prispevku Stroški potovanja za Čile.

Potepuški nasveti za Čile: KAJ LAHKO POČNEM V ČILU?

Čile je takooo ogromen! Z lahkoto ga lahko raziskuješ več mesecev (preverjeno), a ker veva, da vsi nimate toliko časa, naj naštejeva 10 največjih atrakcij (po najinem mnenju):

Torres del Paine – ena izmed najbolj znanih treking destinacij na svetu

Carretera Austral – ultimativna roadtrip izkušnja

Otok Chiloe – mešanica tropskih otočij in Irske (midva sva ga izpustila, a tako sta ga opisala prijatelja iz ZDA!)

Območje jezer (vključno z ljubko vasico Frutillar) – narava, trekingi, adrenalinski športi ter nemški šarm

Valdivia – prestolnica piva v Čilu 😉

Vinske pokušine (zahodno in južno od Santiaga)

Santiago – utrip prestolnice

La Serena in okolica – najboljši kraj za opazovanje zvezd (s teleskopom!)

San Pedro de Atacama – puščava, gejzirji in “pokrajina iz lune”

Velikonočni otok – najbolj “skrivnosti kipi” na frnikoli

 

Potepuški nasveti za Čile: KAKO JE PA Z VARNOSTJO IN ZDRAVJEM?

Čile je skoraj brez izjeme varna država. Skoraj pravim zato, ker se v nekaterih večjih mestih (predvsem Santiago, Valparaiso in Calama) kot vsepovsod po svetu nahajajo predeli, kjer morda ponoči ni najboljše hoditi oz. puščati avtomobilov.

Še najbolj nenavadno je morda pristaniško mesto Valparaiso, ki zaradi svoje ulične umetnosti (beri: ogromni grafiti vsepovsod) že samo po sebi deluje kot ena velika Metelkova, na pol slečeni prebivalci z dreadi, ki ob 12h dopoldan v nedeljo z vpitjem preganjajo mačka (ali pa se maček morda sploh še ni pričel 😉 ), pa dodatno pripomorejo k takšnemu vtisu. To je tudi edino mesto v Čilu, ki ima del, ki nekoliko spominja na brazilske favele in edini kraj v celi državi, kjer te domačini sredi dneva prosijo, da pospraviš svoj fotoaparat. In če tako pravijo domačini, se tega res držiš.

Če v Santiagu odhajaš domov sredi noči, namesto Uberja (ki je podnevi čisto ok) raje izberi Cabify. Prijateljica iz Čila pravi, da so ti bolj zanesljivi, sploh če si punca in greš domov sama.

Voda je načeloma pitna v Patagoniji – a po svojem enotedenskem življenju na stranišču sama v to rahlo dvomim 😉 Lifestraw je morda bolj preverjena izbira.

Lekarne so dobro založene, cene pa so podobne kot pri nas. Si pa svojo potovalno lekarno le spakiraj za s seboj, da je takoj pri roki. Bolnišnice se najdejo tako v velikih mestih kot v nekaterih manjših krajih v oddaljeni Patagoniji, a vendar so tiste precej bolj preproste. Ko sem sredi noči zaradi dehidracije in blodenj pristala na urgenci (podobna našim v manjših krajih) sem sicer takoj dobila oskrbo, a kri bi mi lahko vzeli šele v ponedeljek, rezultate pa bi prejela najprej v torek. Hočem reči, da bi za kakšno večjo/resnejšo poškodbo ali ogrožajoče stanje bil najbrž potreben (helikopterski) prevoz v enega izmed velikih mest. Zato ne pozabi na na zavarovanje za tujino, najbolje z zavarovalno vsoto do 100.000€ (ker stroški takega prevoza so tudi v nebo segajoči). Midva sva tako svoje WizTujina zavarovanje k sreči “koristila” le enkrat v celem letu 😉

 

To so ti osnovni potepuški nasveti za Čile! Če te zanima še kaj bolj specifično, nama lahko pa kar pišeš 🙂

Prijetno planiranje tvojega naslednjega potepanja ti želiva!

 

 

 

 

TAGS
RELATED POSTS

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Switch to English
Kdo sva potepuha?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano. Več o nas lahko prebereš tukaj.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”, sva se lani jeseni odpravila na skoraj enoletno poročno potovanje okrog frnikole. Pravkar sva se vrnila in še en kup stvari imava za povedat o tem, na zeljniku pa pridno poganjajo ideje za nova potepanja.

 

Kar pošnofaj okrog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Social LikeBox & Feed plugin Powered By Weblizar

Najine dogodivščine na ostalih socialnih kanalčkih
Trenutna lokacija na frnikoli