Hobbiton. Šajerska (ne, ne Štajerska). Dežela hobitov. Ja, zares obstaja! A jo lahko obiščeš? Ja, seveda jo lahko! 😀 Kako pa to izgleda? Nekako takole…
Če te zanimajo le bolj praktične informacije iz dežele Hobitov… lahko na hitro podrsaš proti koncu prispevka 🙂
Turistični štart
Avtobus spelje. Na sosednjih sedežih (no, v bistvu na vseh sedežih okrog tebe) veselo čeblja kopica japonskih turistov, s pripravljenimi fotoaparati kot atleti v nizkem štartu preden zabobni strel iz pištole.
Ne zabobni strel, ampak iz ekrana na začetku avtobusa se zasliši vsaj tako globok glas, ki pripada kuštravi glavi Petra Jacksona. Glavnega režiserja, če kdo ne ve. Veselo pozdravi pred seboj zbrane turiste, ki kot prvošolčki (ki z entuziazmom zrejo v učiteljico pred seboj) v zboru navdušeno odzravij(m)o.
Jackson iz ekrana pove malce zgodovine in razloži, kako so v zadnjih letih prejšnjega tisočletja odkrili ta zeleni hribčkasti raj. In že vse povprek pritiskamo nosove na šipe avtobusa, saj smo že med dotičnimi hribčki.
Živo zelena puhasta travica, ki spominja na tisto pri telebajskih in na stotine ovčk, ki se pasejo brez pretiranega zanimanja za mimo vozeči se avtobus. Jackson iz televizije zavpije: »Na levo, na levo poglejte! Tule je bila posneta tista slavna scena, ko se Gandalf na vozu pripelje na Šajersko in reče Frodotu, ki mu očita zamujanje.. Kaj mu že reče?!« [če ne poznaš zgodb…pač, ups 😀 ]
Moj brat glasno vskoči, preden Jackson uspe dokončati stavek: »A wizard is never late nor early. He arrives precisely when he means to.« (Čarovnik nikoli ne zamuja ali pride prezgodaj. Prispe točno takrat, ko namerava.)
Kul, nisem največji fan tukaj. Sem samo v glavi zdrdrala citat. 😛
Še ovinek ali dva in avtobus se ustavi. Po klasičnem samogovoru vodičke (ne zamujajte, držite se skupine, ne pozabit da imam jaz dežnik kodrlajsaste barve, lahko sem vaš fotograf v sto in eni pozi če želite, ampak imamo na voljo omejen čas, lalalala) se izvozimo iz avtobusa. Direktno pred znak HOBBITON (Šajerska).
Pri Hobitih doma
Utopično si je predstavljati, da boš prehitel zgoraj omenjene prebivalce države s sušijem, saj so fotoaparati že v akciji.
Ampak ni panike, počakaš, da se poslikajo in ubogljivo sledijo dežniku, ti pa (spet bom to rekla, ups) kot pravi balkanec kršiš pravila in se pred bliskavico postaviš, ko so ostali že odpeketali.
Sploh je na repu skupine prav fino, ker ni nevarnosti, da bi tvoja glava srečala kakšen večkilogramski kanon, ki ga kdo v navdušenju nad potencialno dobro fotko vihti okoli sebe ali pa, da bi se spotaknil ob vlečko plesne obleke hihitajočih se instagramerk.
Rahlo presenečenje (morda s kančkom razočaranja) je dejstvo, da Šajerska ni ogromna. Sploh ne v primerjavi z WarnerBros studiem v Londonu, kjer so snemali Harry Potterja. Pravzaprav glavni del predstavlja 44 hobit domekov, ki se nahajajo na pobočju enega izmed hribčkov.
In še eno »presenečenje«… za vrati 43 hobit hišk se ne nahaja ničesar! No, v bistvu se vrat sploh ne da odpreti 😛 Prizori v notranjosti hobit hišk so bili namreč snemani drugje in le v eno samo se lahko vrata zares odpro in stopiš v prazen prostor. Ne glede na to si hiške od zunaj tako luštne in s toliko detajli – od štruc kruha na mizi do orodja za kovača in majhnih poštnih nabiralnikov – da skoraj pozabiš, da se za vrati čarovnija konča.
Hišk je pa tudi toliko, da brez težav najdeš svojo za slikanje – najboljše, da pri prvih nekaj hobit »luknjah« malo počakaš, da ostale fotografska in pozerska vnema mine in lahko pri naslednjih po mili volji posnemaš vse znane in manj znane prizore iz filmov 😉
Kar manjka notranjosti hišk je vsekakor nadomeščeno z zunanjostjo, tako da očke na peclje – miniaturne hobit obleke, ki se sušijo na vetru, stolčki in mizice, leseni vozovi in kažipoti – kot v pravi vasici.
Nad Frodotovo hiško pa se bohoti drevo, za katerega ne bi rekel, da je… umetno. Nanj je nanizanih 200.000 umetnih listkov, ki so ročno pobarvani in nanizani na drevo. Menda je Jackson (tisti tip iz ekrana) prišel do drevesa nekaj dni pred snemanjem in komentiral: »Zelena barva listov ni v pravem odtenku«. Predvidevam, da so bili umetniki takrat v približno takšnem stresu kot jaz, ko pred check-in okencem ne najdem potnega lista – sploh glede na to, da so imeli nekaj dni časa, da popravijo sad enomesečnega dela 😉
Žur plac, na katerem je v prvem filmu potekala veselica, slavni most in ter mlin so še vedno tam. Pa gostilna pri Zelenem zmaju, brez te pa ne gre! 😉 Pravzaprav je v vstopnico vključena tudi pijača in glede na to, koliko let šteješ, ti pripadajo različne vrste – jabolčni cider, ingverjevo ali pa ta pravo pivo.
»Pint« žametnega stouta z razgledom na Frodotovo domovanje je vsekakor lepo zaokrožil sicer (za naš okus) rahlo preveč turistično izkušnjo.
A ti zaupava še nekaj sočnih iz dežele Hobitov?
Kljub temu, da je izdelava Šajerske zahtevala mesece in mesece dela, je snemanje tukaj potekalo le kakšen mesec (Gospodar prstanov) oz. nekaj dni (Hobit)
Med snemanjem je na bližnjem travniku živelo več kot 400 ljudi (kot en mini glasbeni festival, saj je treba poskrbeti za vse od hrane, WCjev pa do zabave)
Prvotne scene so bile zgrajene iz preprostih materialov (kot je stiropor), a ko so oboževalci pričeli prihajati v ta konec sveta je padla odločitev, da se zgradi »pravo Šajersko«, ki bo bolj »obstojna« 😉
Posestvo, na katerem se nahajajo studii, je še danes v zasebni lasti družine s priimkom Alexander. Za Jacksona niso nikoli slišali, dokler jim ni potrkal na vrata in predlagal, da bi na njihovi farmi snemali filmsko različico svetovno znane knjige Gospodar prstanov. Verjamem, da je to dan, ko so zadeli na loteriji. Dobesedno 😉
Čeprav ne oglašujejo na veliko, če si res super navdušen nad hobiti, lahko dobiš kostume in se vanje oblečeš ter poslikaš 😊
Pluski in minusi obiska Hobbitona:
+ okolica je res prekrasna
+ za vse ljubitelje knjig in filmov Gospodar prstanov ter Hobit je to vsekakor enkratno doživetje, saj se počutiš, kot da si zares stopil v Šajersko
+ otroci (tudi tisti ta veliki 😉) bodo zagotovo uživali, ne glede na to, ali poznajo zgodbo ali ne
– Hobbiton lahko obiščeš le v sklopu ture (saj se nahaja na privat zemljišču). Ni mogoče kupiti vstopnice in se nato sprehajati okrog in raziskovati v lastnem tempu.
– Vstopnina za odrasle ni najcenejša – 50€ za 2 urni obisk (v te dve uri je vključen tudi kratek prevoz z avtobusom in pijača na koncu – v primerjavi s Harry Potter studii, kjer si lahko tudi cel dan, je to precej drago). Za otroke do 8. leta je obisk brezplačen, od 9.-16. leta pa stane 28€.
Pa še nekaj uporabnih informacij:
Vstopnice je priporočljivo rezervirati vsaj nekaj dni vnaprej, saj so predvsem ob vikendih lahko ture precej zasedene.
Tura je na voljo skoraj vsake pol ure (tako dan kot uro izbereš na spletni strani).
Poleg klasične ture obstaja tudi tura z večerjo, ki za odrasle stane 117€ in traja okoli 4 ure. Občasno so tudi posebni dogodki (npr. festival piva,..), tako da preveri, če se v času tvojega obiska dogaja kaj posebnega 😊
Vstopnico kupi na njihovi uradni spletni strani in si najdi prevoz do ene izmed točk, kjer te pobere avtobus. Tura npr. iz Aucklanda bo po nepotrebnem stala mnogo več (zaradi organiziranega prevoza).
Na eni izmed zbirnih točk (kjer se nahaja parkirišče, trgovina s spominki, kavarna) bodi vsaj 15 min pred uro ogleda.
Na Novi Zelandiji so občasni nalivi ali pršenje pogosti – ampak ni panike, v tem primeru razdelijo dežnike, tako da tura ne odpade (če pa lije kot sodni dan, pa najboljše, da zaprosiš za menjavo dneva/ure).
Kako do Hobbitona?
Hobbiton se nahaja v bližini vasice Matamata na severnem otoku Nove Zelandije. V kolikor si na roadtripu z avtom, se lahko pripelješ direktno do »Shire rest-a« (ena izmed zbirnih točk), ki je poleg posestva, kjer se nahaja Hobbiton.
V primeru, da potuješ z avtobusom, pa se pripelji do vasi Matamata, kjer se prav tako nahaja pisarna Hobbiton tur in kjer pobira avtobus.
Se še vedno odločaš, ali je obisk dežele Hobitov primeren zate?
Takole je: meni in mojemu bratu je bil tako ali tako všeč (z izjemo premikanja v formi sardel), ker sva fena pravljičnih svetov in ga ne bi ob obisku Nove Zelandije izpustila za nič na svetu.
Bojana pa so detajli in travnati grički tako navdušili, da je na Baliju precej večerov preživel pred ekranom računalnika, ki je bobnel »You shall not pass!«, z občasno domačo melodijo iz Šajerske.
Na sporedu je bil namreč maraton vseh šestih filmov. 🙂
