Pravijo, da je začeti najtežje, pa karkoli že začenjaš – morda z novo kariero, selitvijo v drugo okolje ali pa samo tisto dieto, ki pride na vrsto naslednji ponedeljek in se pri meni vedno znova slavnostno zaključi s čokolado po malici. 1. januar zna biti pa sploh izziv. Še dan pred tem zagnano listamo vse tiste novoletne zaobljube , ki jih imamo naslednje leto pa res namen uresničiti.
CILJI ZA LETO 2017
No, nekako tako sem se 31. decembra 2016 (ja, 2016) odločila, da v prihodnjem letu naredim naslednje:
- več dni preživim na kolesu
- grem vsaj enkrat na teden na jogo
- si pozdravim želodček (v tistem obdobju je bil Pantoprazol moj najboljši prijatelj)
- grem na delavnico fotografije
- 1x na dva tedna preizkusim recept za sladico brez sladkorja (sladica brez sladkorja? itak, že na začetku obsojeno na propad) in
- končno začnem pisati popotniški blog
Seveda je seznam po hitrem postopku pristal pozabljen nekje v skritem kotu mojega vedno prepolnega podstrešja in sem se (z izjemo zaobljube št. 5) nanj spomnila tam nekje konec novembra, ko sem presenečena ugotovila, da mi je po nekem naključju celo (delno) uspelo realizirati moje cilje. Medtem, ko sem pri št. 5 pogorela na celi črti (kaj češ, Milka je le ena in ni take brez »cukra«), sem bila pri kolesu in jogi bolj ali manj uspešna, odvisno od letnega časa, zdravja ter intenzitete glasu lenivca v meni. Številka 3 in 4 pa sta si zaslužili celo debelo kljukico. Jeej.
REALNOST
Pa vendar, vse te stvari sem nekako naredila, brez da bi se res zavedala, da sem jih menda nekoč splanirala, edina stvar, ki pa se je dejansko vsake toliko časa prikradla v moje misli in proti koncu leta začela že precej nemirno povzdigati glas, če ne kar renčati, je moja ideja o blogu.
»Naslednji mesec bi pa morda lahko.«
»Julija gremo kolesarit v Francijo, idealen čas da začnem.«
»Začnem po poletju, ko se vrneva iz Malezije.«
»Zdaj bi bil pa že čas.«
»Spet odlašaš, kot zadnje tri leta.«
»Ok, zdaj pa res dovolj, jutri ti rečem, JUTRI!!«
Ko sem bila decembra na TEDX Ljubljana, sem slišala, da se temu menda reče »procrastination monster« (Pošast odlašanja?). Sem vedela, da morajo biti še drugi, ki jih napada. Samo menda ta pošast povzroči, da potem v smešno kratkem času tik pred rokom iztisneš iz sebe vse kar je mogoče, in se nekako v eni noči naučiš celo knjigo s 300 stranmi oz. 2 min pred polnočjo oddaš seminarsko ali pa tisto napoved za dohodnino. Ne bi vedela. Sem očitno tista izjema, ki jo pošast paralizira, tako da sem po spisku padla vse izpite, kjer sem zadnji večer ugotovila, da še polovico ne znam. Pošast je vpila samo slednje, jaz sem zmrznila in sem raje šla spat, da je »ta občutek čimprej minil«. Rezultat je bil torej statistično pričakovan.
Glede na to, da se danes piše 19. januar 2018 (!) je verjetno jasno, da ni bilo z blogom popolnoma nič drugače. 29. decembra sem se optimistično lotila branja člankov o domenah, spletnem gostovanju in ostalih podobnih meni vesoljsko zvenečih temah. Nekje do sredine popoldneva se me je že začela lotevati panika, pri tematikah kot so wordpress, widget, multilingual plugin-s in zametkih programiranja pa sem že začela zmrzovati in odpirati so se začeli vodni kanali nekje za trepalnicami. Morda nekomu enostavno kot abeceda, meni pa predstavlja zalogaj večji od kitajskega zid. Priznam, sem računalniški analfabet.
BOLJE POZNO KOT NIKOLI
K sreči imam bolj praktično usmerjeno polovico, ki me konstantno rešuje iz zagat tipa »zakaj to ne dela, ko pritisnem ta gumb« (in občasno tudi zamenja žarnico 🙂 ). Tako da nekaj tednov, en prehlad in dva izleta kasneje je postavljena tehnična osnova, jaz pa se končno lahko posvetim temu, kar počnem najraje – razmišljanju.
Včasih o rožnatih samorogih, ki kakajo mavrice, predvsem pa o tem kje smo bili, kaj je bilo tisto, kar bi nas spet vleklo nazaj in kaj vse bi še radi prevohljali, po dveh ali štirih tačkah. No, in o vandranju seveda. Po okoliških hribčkih, skritih stezicah, zaprašenih muzejih, med palmami, pod vodo, nad (in pogosto tudi med) oblaki,..po naši modri frnikoli, v družbi mojih dveh najljubših fantov (več o nas si lahko prebereš tukaj).
V bistvu smo se ravnokar vrnili iz potepanja po Londonu. Če bi sledila prvotnemu planu, bi zdajle pisala objavo o slednjem in ne bi razglabljala o tem, kako sem (spet) zamudila namišljeni rok. Bolje pozno kot nikoli, pravijo. Morda pa bi morala moja letošnja zaobljuba biti ta, da neham odlašati. Ali pa vsaj ta, da si planiram čas realistično in se na ta način izognem kepi v želodcu, ki se pojavi ob dveh popoldan v petek, ko ugotovim da do večera ne bom spisala 4-ih planiranih prispevkov (ker se za vikend spet potepava), v nedeljo zvečer pa »preteče moj namišljeni rok«.
Toliko o novoletnih zaobljubah. Aja, smo že sredi januarja. No, pa drugo leto. 🙂
