Zima prihaja. Taka prava patagonska, verjetno podobna tisti iz Igre prestolov. 🙂 Ko se v Patagoniji prične zima, so mnoge poti nedostopne, kampi in nacionalni parki pa so ali zaprti ali pa je na treking potrebno iti z vodičem. Pa še v kombiju ti rit zmrzne, če smo odkriti. Zato sva pot (s pomočjo zvestih Lonely Planetov, turističnih zloženk in Suzi Santiaga) načrtovala tako (tokrat sva se tega malo bolj resno lotila 😉), da se preko Argentine čim hitreje odpraviva na jug in se nato počasi, nekje do konca maja, preko Čila vrneva do Santiaga. Seveda ne brez vmesnih postankov na poti navzdol, je pa od prelepega Bariloche pa do Ushuaie le več kot 2000 km 😀
Ustavila sva se v El Bolsonu, da si ogledava »Izrezljani gozd«, nato pa špura navzdol in vodoravno čez Argentino do Atlantika (ki sva ga dosegla pri še enem dolgočasnem pristaniškem mestu Comodoro Rivadavia). Nekje na sredini Argentine, blizu kraja Sarmiento, sva hotela zaviti še do »Okamenelega gozda« (če je izrezljani, naj bo pa še okameneli 😊). V jurskih časih je namreč drevesa prekril vulkanski prah in sedaj izgledajo kot kamenje – po pričevanju »bivših lastnikov« najinega Piscota res zanimiva zadevica.
A nekje sredi ničesar nama je počila guma.
No, v bistvu je izgleda popustila “flika, ki je bila na šlaufu v gumi« (ja, take gume ima Piskič) in vse ostalo je šlo v franže.. Pa še vijak, ki drži rezervno gumo pod avtom, se je spotoma zlomil in spet sva porabila skoraj dva dni, da sva vse »poštimala« in dobila nov vijak ter zračnico. Ah ja, se zgodi. 😊 Zato sva pohitela navzdol. A vseeno ne brez dveh (brezplačnih) postankov.
CURCUITO COSTERO – TAM KJER MORSKI LEVI LENARIJO
Kakšnih 30km severno od mesteca Puerto San Julian makedamska cestica zavije proti obali in ob njej pelje čisto do mesta. Curcuito Costero se imenuje po špansko (t.j. nekaj takega kot Obalni krog). Razgledi so spet tisti tipa »oh in ah in brez besed sem« – bi se jih lahko do sedaj že navadila, pa sva še vedno odprtih ust in težko verjameva, da je tako lepo. Sploh, če ob sončnem zahodu nad teboj sveti cela mavrica, potem je pa že rahlo kičasto. 🙂
Takoj, ko cesta doseže obalo, lahko zaviješ navzdol na plažo, kjer te pred vetrom varuje visoka stena. Sem sva se po prevoženi Circuito Costero vrnila prenočit, ker mavrica ni bila dovolj kičasta in so šele nešteti zvezdni utrinki in bleščeča bela mlečna cesta ob mladi luni dali tisto piko na i 😛 No, pa še kakaš z razgledom, ane.
Kakorkoli 😉 Če pred plažo zaviješ desno in nadaljuješ po poti kakšnih 500 m, še manjša cestica vodi na rob klifa.
In tam so, tam so, vam pravim! Pogled navzdol razkrije veliko kolonijo morskih levov, ki se lenobno nastavljajo soncu in poležavajo na plažah. Bilo jih je vsaj 100, menda jih je včasih tudi do 500. Večje število samičk se stiska ob mogočnem samcu ali dveh (ti sploh izgledajo ultra leni), ki tu in tam zagodrnja. Dve samički se na sosednji skali užaljeno prepirata (babe! Je komentiral Bojan), eden se namaka v naravnem jacuziju, medtem ko tretji nerodno pleza ven. Dva ali trije pa tacajo okrog nedaleč od kolonije in se držijo sami zase. Prizor je precej komičen, približno tako, kot če bi gledal razširjeno sicilijansko familijo, ko po pikniku počiva za hišo. 😊
Kaj dosti se za obiskovalce niti ne zmenijo, le malce nezaupljivo so tu in tam poškilili navzgor in spustili kakšen zvok. Morda so v resnici oni opazovali naju, in ne obratno.
Nivo luštkanosti: 4/5 (4, ker se nesramno derejo 😛 )
PARQUE NACIONAL MONTE LEON – DOM TISOČERIH PINGVINČKOV
Če je obala nad San Julianom najboljši kraj za brezplačno opazovanje morskih levov, pa je nacionalni park Monte Leon kot zadetek na loteriji, če želiš videti Magellanove pingvine. Nekje od septembra do aprila jih tukaj ni le nekaj sto, ampak nekaj deset tisoč. Ni jih težko opaziti. V bistvu jih je težko zgrešiti 😊
Od parkirišča se po peš potki (ki je ne smeš zapustiti) odpraviš proti obali (kakšnih 15 min hoje) in ko se približaš območju, kjer domujejo, se ob poti nahaja nekaj tabel z informacijami o njih, in – na moje presenečenje – tudi v angleščini. Kar dobra zadeva, če se predhodno ne pozanimaš o teh lepih živalicah.
Samo na kratko, kaj so nama table povedale:
Najprej septembra prispe mož, naredi gnezdo in nato nekaj dni za njim prispe še ženkica. Oktobra nato ležejo jajčka in novembra se odrasli izmenjujejo – eni pazijo na mladičke, medtem ko drugi lovijo. Do februarja so mladički bojda že tako lačni, da morata v morje po hrano kar oba, do aprila pa se ločijo od svojih staršev. Torej ne tako kot Slovenci, mi običajno potegnemo dlje 😉
In potem jih zagledaš! Tam v travi en parček, pod grmom drug, nekaj metrov naprej še eden.. ne, ne eden, deset! In nato vidiš, da so posejani po vsem travniku, vse dol do obale, kjer so skupine ob morju razporejene kot kakšne vojaške četice. Ne moreš zadržati smeha, ko hitro stopicljajo »po pingvinsko« in izgledajo prav prikupni, ko se razhudijo, če se jim preveč približaš. Kakšen meter je njihova ideja »privat prostora«, ki je seveda nisva imela namena prestopiti. Nisva se podila za njimi, da se razume, ampak so sami prišli čisto do potke, se postavili za steber in izza ovinka preučevali, ali sva njim nevarna sorta 😊
Čisto majhnih pingvinčkov nisva videla, saj sva zato nekaj mesecev prepozna, a mlade se da hitro ločiti od tistih starejših po ostankih perja, ki štrli od njih in izgledajo razmršeni, kot da bi jih pravkar nekdo potegnil iz sušilca.
Na žalost imajo pingvini precej naravnih sovražnikov – tako v morju, kjer jih lovijo orke in morski levi (človek pa s pretiranim ribarjenjem vpliva na količino hrane, ki jo imajo na voljo), kot na kopnem, kjer so lahko plen lisic ali pum. Tudi to sva žal videla – ne le okostij, ampak tudi sveže razmesarjena trupelca. Res ne prav prijeten pogled… ampak takšni so pač zakoni narave. 🙁
Ne glede na slednje pa se nama je obisk parka res vtisnil v spomin – v dobrem smislu seveda! Poleg pingvinov se okrog sprehajajo lisičke, skačejo (res ogromni) zajci, gvanakov je za izvažat (gvanako je lami/alpaki podobna žival), kormorani preletavajo skale in na jasen dan (ter ob pravem času) lahko vidiš tudi kite in delfine v daljavi. Zastonj safari torej 🙂
Nivo luštkanosti: 5/5 😉
Pa še nekaj uporabnih informacij glede nacionalnega parka Monte Leon:
PRED OBISKOM
Kakšnih 6 km pred vhodom v park (v smeri iz severa proti jugu) je informacijski center z mini muzejem (na območju parka je bila predhodno ovčja farma) in prijazen ranger, ki razloži, kaj vse lahko v parku vidiš (pa še z brošurami te založi).
Tukaj se je pred obiskom parka potrebno registrirati (dvomim, da je obvezno, saj nihče ne preverja, a je zaželjeno), prav tako pa izveš, ali je park sploh odprt! Namreč že nekaj časa naj bi urejali pot v parku (pa nimam pojma katero), zato je lahko med tednom zaprt. Midva sva prišla v soboto popoldan in izvedela, da bo odprt šele v nedeljo, ko dela ne potekajo. Lahko se tudi zgodi, da je zaprt ob slabem vremenu (neprehodne poti).
Vstopnine ni!!
V PARKU
Cesta v park je označena le z majhno tablo, zato jo zlahka zgrešiš. Dobro glej😊 V samem parku so poti do posameznih točk dobro označene.
WC je na razgledni točki pri pingvinih ter v »kampu« pri plaži. Upoštevaj to😉 In kot v vsakem parku – smeti odnesi s seboj.
»Sam po parku se sprehajam…(lalala)« – ne, ne počni tega. Zakaj? Piše na tabli. 😊
Za najine prijatelje po svetu pa je nastal še vlog:
