Bali diši.
Diši po sveže opranem dnevu, ki ga zajameš s polnimi pljuči. Diši po omamni sladkobi tropskega sadja in kadila iz templja na dvorišču. Pa po slani koži in kokosovi sončni kremi. Bali diši skrivnostno. Diši po poletni romanci, za katero si želiš, da se ne bi nikoli končala. Diši eksotično, pa vseeno nekako domače.
Diši po svobodi.
Zavedaš se, da poletne romance ne trajajo tja globoko v jesen – ne glede na to, kako močno mižiš in poskušaš tok časa obrniti v drugo smer. Običajno trajajo nekje do trenutka, ko veter prinese vonj prvega pečenega kostanja. Mižiš, cepetaš in trmasto potočiš solzico ali tri. Nočeš, da se konča!
Potem pa se prepustiš.
Uživaš v trenutku. In takrat se zgodi najlepše. Občutki so še intenzivnejši, sončni zahod še lepši, mango še bolj sočen in kadilo ima še za odtenek bolj sladkasti vonj. Še kikirikanje petelinov in oglašanje geckotov nad posteljo ob tretji uri zjutraj se zdi (skoraj) prijetno. 😉
Na Baliju sem že bila. Pred petimi leti. Zdi se kot včeraj, pa vseeno kot neskončno daleč nazaj. In že takrat se mi je priskutila Kuta (ha, tole pa gre skupaj!), ker si tropskega raja nikoli nisem predstavljala kot peščeno različico Zrč. Niso me prepričali niti moderni kompleksi hotelov v Sanurju, kljub golf vozičkom, urejeni travici in vrstam ličnih ležalnikov ob plaži.
Sem se pa zato na prvi pogled zaljubila v ostali del Balija. Tisti, takrat še skorajda potisnjen nekam v ozadje. V živo zelena riževa polja, ki izgledajo, kot bi meje med njimi nekdo začrtal z ravnilom in v domačine, ki ti, sključeni v svojem vsakodnevnem opravilu, mahajo iz njih. »Where you from? I hope you have nice time on Bali!«, znajo povedati tudi starejši strički. Zaljubila sem se v gozdnate zaplate palm, na katerih se šibijo kokosi in v obrise vulkanov v ozadju. V široke nasmeške otrok, ki se namesto z ipadom igrajo s frnikolami in s kotičkom očk opazujejo vsaj tvoj korak. Navdušile so me njihove vasice in hišice. Glasba, ki odmeva iz palače in tisoče detajlov na vhodnih vratih.
Prebivalci Balija so v večini pripadniki balijskega hinduizma in njihov vsakdan močno prežema kultura. Od prižiganja kadil in daritev večkrat na dan, vestnega čiščenja hišnih templjev, do ceremonij na ulicah, ki nepredvideno ustavijo promet za nekaj minut in navsezadnje tudi do načina, kako živijo. Široki nasmeški, skromnost in beseda hvala so stvari, na katere najprej pomislim ob njih. Najlepše pa je, da se ničesar od tega ne čuti prisiljeno ali zaigrano.
Bali me je očaral in začaral, kot mnoge druge pred menoj.
Danes, pet let kasneje je Bali na prvi pogled res nekoliko drugačen. Uspešnica »Jej, moli, ljubi« je najbrž poskrbela za dobršen del ogromne številke ljudi, ki sem pridejo iskat svoj košček raja. Priznam, ko sva kupila letalsko karto, me je bilo strah, da bom razočarana. Številni zapisi ljudi o tem, kako Bali ni več Bali kot je bil nekoč, so načeli dvome.
Konec koncev, tudi ponovno srečanje s svojo bivšo poletno romanco je običajno nekoliko…nerodno. Čudno, in v najslabšem primeru skrajno neprijetno.
Res je, da je sedaj na Baliju množica ljudi. Da se ves čas odpirajo nove trendi kavarne, kjer je fotka »smoothie bowl zajtrka« preden ga poješ, malodane obvezna. Da se med riževimi terasami lahko sprehodiš po urejenih tlakovanih potkah. Da je v Ubudu trgovinic s kopalkami iz eko materialov in joga studiev skorajda več kot lokalnih restavracij. Da je na znanih krajih kopica ljudi že ob sončnem vzhodu, ki s kupom opreme in tremi različnimi oblekami lovi trenutek, ki v realnosti ne obstaja. Da celo obstajajo »Instagram ture« po otoku.
A na zadevo lahko pogledaš tudi malce drugače. Kjer je povpraševanje, tam je ponudba. Tudi pred petimi leti je bilo tukaj veliko ljudi. Tudi takrat si se lahko odpravil na turo, plačal banane, s katerimi si hranil opice ali pa kupil tisti spominek. Danes je v ponudbi pač še ostalo – fotograf, ki te spremlja ves dan in gugalnica z razgledom na riževa polja.
Ampak kaj veš, morda pa si tisti par z enournim fotografiranjem ob sončnem vzhodu služi kruh (malo verjetno, ni pa nemogoče 🙂 )? Ulice in turistične znamenitosti se zdijo bolj čiste kot poprej, kovinske in bambusove slamice pa so prevzele sceno (kar pozdravljam, da ne bo pomote). Na tisto zagorelo dekle, ki je pravkar odprlo vrata svoje trgovinice, pa lahko navsezadnje gledaš kot na nekoga, ki je morda uresničil svoje sanje. Vse je stvar perspektive. 😊
Ja, Bali je na prvi pogled drugačen.
A že prvo jutro, ko sem pred vrati zagledala dišečo daritev, sem začutila, da je za tančico novitet moja poletna romanca ostala popolnoma enaka. Takoj, ko se prestaviš iz strogega centra mesta, te pozdravijo enaka riževa polja in široki nasmeški. Glasba z bližnjega templja še vedno enako cinglja in v zraku je enak mistični pridih. Še vedno lahko tukaj najdeš najlepši slap, ob katerem si sredi dneva sam.
Bali še vedno diši.
Zato se vanj znova zaljubiš. Morda še močneje kot prvič, ker ga zdaj že poznaš. Ker znova odkrivaš že znane kotičke in ker si zanj res vzameš čas. Brez hitenja, vsak dan posebej.
Morda pa se nekatere poletne romance nikoli ne končajo. 😊