Ovce. Vsepovsod ovce.
Tam pri potoku in visoko v skalnati steni. Kot kosmi vate posejani po živo zeleni pokrajini in v trenutku navdiha so me te številne pike od daleč spominjale na to, da imajo travniki kup mozoljčkov. “A niso horde ovc bolj značilne za Irsko?” se sprašujejo moji možgančki, ko listajo po spominu na podlagi nekoč prebranega potopisa Strogo zaupno na Irskem. A so se preselile? Se namnožile? In takoj za naslednjim ovinkom še več ovc. (op. – ovac, ampak ta izraz mi ni všeč).
Dobrodošli v Wales.
Ovčja joga?
Ovce predvsem jedo. Meljejo. Prežvekujejo.
Tu in tam kakšna počiva, ali pa se mimo zapodita dva jagenjčka, ki sumljivo spominjata na Nanota, takrat ko se ta pretvarja, da je izjemno pogumen. Ko se približaš, jo ucvreta za mamimo ta zadnjo.
Iz tukaj izhaja definicija proste reje, če mene vprašaš. Neskončni zeleni hribčki in travniki, med seboj ločeni z nizkimi kamnitimi zidovi, tako da spominjajo na panje napačne barve in tukaj lahko ovčke po mili volji počnejo njim najljubše stvari – se hranijo in kakajo.
“Kakšno ovčje življenje! “….sem veselo razpredala vse do trenutka, ko sem na meniju zagledala cezarjevo solato z jagenjčkom. Medtem, ko jo je moj brat veselo pospravil, sem se tolažila z mislijo, da jaz bi pa pojedla le ovčji sir in sem že kovala načrte za ovčje zavetišče, kjer bi se ovce čohljalo ali pa bi izumila jogo z ovcami (kdo bi pospravljal kakce, pa še ne vem).
Wales, praviš? Dežnike ven!
Za te fantastične razglede belih bunkic na že skoraj oči-me-bolijo-zeleni podlagi je seveda zaslužen pogost dež. Več dežja = bolj zeleno. In tu je vsekakor dovolj dežja. Ne bom rekla da dežuje nonstop, ker je pol dneva sijalo sonce brez presledka (ob spremljavi skoraj orkanskega vetra), ampak tako za občutek, prvi dan je deževalo vsaj stokrat. Vse od pršenja do horunskih nalivov, čez dve minuti pa si že potreboval ta velika sončna očala. Pridevniki se torej stopnjujejo: pomladno – aprilsko– velško (valižansko) vreme, če bi koga zanimala uvedba novih izrazov v pogovorni besednjak.
Tako so naši blazni načrti o pohodništvu po njihovih nacionalnih parkih in morebiten vzpon na najvišjo goro Snowdon (ki je mimogrede, nižja od Gorjancev) padli v vodo. Dobesedno.
Seveda samo naši načrti. V kolikor si domačin ali pa vsaj iz Otoka, te škaf vode nekajkrat na uro pač ne vrže iz tira. Tako smo drug drugega opazovali z nejevero – mi na eni strani ceste, v dolgih hlačah (in smučarskem perilu, če si jaz), s puhovkami, šali in kapami (pa še vedno zmrznjeni, če si jaz) in angleži na drugi strani, s tankimi vetrovkami, kratkimi hlačami in natikači. Priznam, “faušija” je zmagala nad začudenjem – kaj bi dala, da bi lahko pri 6 stopinjah, dežju in vetru nonšalantno razkazovala svoje novo nalakirane nohte in dajala vtis, da je prav fino, ker ni prevroče.
Tako tisto pivo na dan ni »sedlo« tako zelo, kot bi v istem terminu na Petkovškovem nabrežju, saj sem se mogla najprej odtaliti (Bojan s tem nima težav, se razume). Ampak glede na to, da so cene Guinnessa ter vrhunskih kraft piv primerljive, če ne kar nižje kot tiste ob Ljubljanici, se takšne priložnosti pač ne izpusti. Smo pa le balkanci.
Wales – dežela prijetnih domačinov
Da prihajamo iz balkana/bivše Jugoslavije, je precej okajenemu gospodu star(ejš)ih let, ki je bil poleg nas edini gost v lokalnem »fuzbalerskem« pubu, neuspešno poskušal razložiti brat (ampak to šele potem ko beseda Slovenija ni prižgala lučke). V bistvu je pogovor potekal preko tretje osebe – barmana, ker smo očitno izgledali precej sumljiva sorta in ko tudi Jugoslavija ni pomagala, je barman gospodu razložil, da smo turisti.
Odziv je bil v močnem naglasu: “Ha? Tourists, ya say?” in potem je bolj sam sebi (ali pa morda tudi ne) glasno zagodrnjal “foc*ing tourists”. Velja omeniti, da smo se nahajali v res majhnem kraju, kjer so turisti tako redka sorta kot sonce v Walesu 🙂
Nasploh pa so se mi zdeli prebivalci Walesa blazno zabavni, saj je populacija sestavljena iz oseb nad 60 let ter občasnih šolarjev v uniformah. Primerno temu imajo unikatne prometne znake “pazi, starejši ljudje” – Na kaj moram paziti, se zdaj vprašam? 🙂 Sicer se v nasprotju z našimi upokojenci (beseda upokojenec ni mišljena slabo!) velški pred 9.uro ne pojavijo na ulicah, tako da v mestecih ob 8. zjutraj (ali po 7. uri zvečer) izgleda, kot da tam nihče ne živi in je priti do rogljička nemogoče. Pač počakaš do pol 10h, da se odpre ena izmed pekarn, ostale pa se bodo morda za kakšno uro popoldan. Ali pa tudi ne.
To pa ne pomeni, da spijo. O ne, ves čas te imajo »na uču« in če ob mimohodu hiše slučajno zasučeš z glavo proti oknu, se zavese pomenljivo zatresejo. Vsaj veš, da nisi sam. Kljub opreznosti so vljudni in prijazni, kar pa nas je še posebej navdušilo, so ljubitelji štirinožnih prijateljev. Borderski ovčarji in Jack Russell terierji so tako vsaj toliko številni kot njihovi lastniki in ni bilo nenavadno, da jih je kdo imel na povodcu tudi po 5. Psov, ne lastnikov 🙂 Res nam je bilo žal, da Nano ni bil z nami, saj so psi dobrodošli res skorajda vsepovsod (ne samo pasji priboljški, tukaj govorimo o klobasah za pse s pridnimi lastniki in pasjem pivu v lokalih).
Wales – kjer so le gradovi bolj številni kot ovce
Vsekakor pa se v Walesu ne da zgrešiti še nečesa – gradov. Mogočne ruševine štrlijo v nebo na vsakih nekaj kilometrov in če ima v Sloveniji vsaka vas vsaj eno cerkev, tukaj pravilo velja za gradove. Ni kaj, res so radi zlagali kamenje na kupčke. O tem, katerih enostavno ne smete preskočiti ob obisku Walesa, pa si preberite tukaj.
Na kratko, Wales je super!
