Pa sva šla. Po vseh mogočih kolobocijah, zamudah, dodatnih popravilih in urejanju dokumentov, je bil Pisco končno pripravljen na odhod. Kam? V nacionalni park 7 tazas.
KDO JE PISCO?
Za vse, ki še ne veste, kdo je Pisco – to je najin potujoči polžek s hiško, ki ima sicer oznako Mitsubishi L300. Je sicer že v malce bolj zrelih letih, že 10 jih šteje in ima za seboj že nekaj potepuških (in najbrž še kakšnih ostalih) dogodivščin. Ime je dobil po čilski (oz. perujski, ne morejo se zmenit, čigava je) alkoholni pijači. Šnopsu, po domače. 😉
Zakaj? Preden sva ga spoznala, sva si domišljala, da bo to tak pravi mačo, kakšen Diego ali pa Miguel. Že ob prvem stiku v živo pa se nama je zazdelo, da mu take vrste ime ne paše, povrhu vsega pa sta prejšnja lastnika povedala, da je imel žensko ime, ker sta začutila, da je bolj »she« (ona). Hmm, morda res daje vtis takšne bolj nežne, a vztrajne dušice. Nagajiv, a moder, v letih, a vseeno pobalinski.
Kako mu bo ime, le kako? Pa je odgovor prišel sam od sebe, ko sva ga po prepisu odpeljala v garažo in v njem našla darilo za dobrodošlico od prejšnjega para – recept in sestavine za pripravo koktejla pisco sour.
To je to, Pisco bo!
GREMO!
Pisco oz. ljubkovalno Piskič je bil torej v nizkem štartu. Končno smo jo mahnili iz Santiaga, proti prvi postojanki, v nacionalni park Siete tazas (7 skodelic). Nekaj ur južno od Santiaga, a še vedno dovolj, da bi se lahko vrnili, če bi Pisco iz neznanega razloga kaj protestiral.
Nekaj ur? Hm, ja, kmalu sva ugotovila, da sva se pri kalkuliranju razdalj s pomočjo “Google maps” rahlo uštela, saj povprečni čas le-ta računa glede na povprečno hitrost na neki cesti. Na avtocesti je to torej 120km/h. Koliko misliš, da zmore Pisco? No, toliko sigurno ne. 😀 Kašnih 90 km/h je kar optimum zanj, sicer prede kot lačni tiger. Če pa k nižji hitrosti prišteješ še delo na cesti, kjer se zadnjih 30 km voziš oz. skačeš po luknjasti makadamski cesti, se umikaš delavcem in tovornjakom ter nato še dve uri čakaš pred zaporo.. potem pa v kamp prispeš ob 6h zvečer namesto za kosilo. 😊
Kljub temu, da je najin namen predvsem divje kampiranje, sva za prvi večer izbrala uradni kamp (Camping Radal 7 tazas, 6€/osebo), sploh, ker sva v kombiju imela še precejšnjo zmedo in nekaj nedokončanih stvari. Kamp se je izkazal za luštno zadevo – prijazna oskrbnica, topel tuš in lokalni kuža ali dva.
Po uri ali dveh razbijanja in igranja tetrisa (oz. kako zložiti stvari v kombi) je zadišalo po kulinarični specialiteti – tortelinih v paradižnikovi omaki. 😀 Ne vem za vas, nama (in kolegu na štirih tačkah pod mizo) so se zdeli super slastni. Čeprav cesta teče mimo kampa in se je zjutraj tu in tam zaslišal kakšen tovornjak, je bilo še vedno neprimerno bolj mirno kot v mestu.
Vonj borovcev in sveže skuhane kavice za dobro jutro? Oh ja, to je kombilajf. 😊
NACIONALNI PARK 7 TAZAS
Torej, še nekaj besed o najini prvi postojanki.
Nacionalni park 7 Tazas (siete tazas oz 7 skodelic po naše) se nahaja v Čilski provinci Curicó. Ime je dobil po skodelicam podobnim tolmunčkih oz. bazenčkih, ki so povezani z manjšimi slapovi. Poleg 7 skodelic se v parku nahaja še “5 skodelic”, ki so morda še bolj fotogenične (ob pravi svetlobi seveda – midva sva bila v parku sredi dneva in sonce je sijalo tako močno, kot da se nima namena pokazati naslednjih nekaj mesecev 😉 ).
Vstopnina v park stane 5000 CLP za tujce oz. 2500 CLP, če imate RUT (čilska davčna številka, ki jo potrebuješ, če kupuješ avto). Govori se, da zgodaj zjutraj v hiški ob vhodu ni nikogar, tako da vstopnine takrat ni potrebno plačati. Sicer pa je gospod na vhodu res prijazen in je obema računal le polovično ceno (samo Bojan ima RUT).
Pri vhodu v del parka, kjer se nahajajo 7 tazas, se lahko odpraviš do razgledne točke, s katere vidiš omenjene skodelice, nato pa še do slapu La Leona (levinja), ki iz vrha izgleda precej veličastno. Lahko pa se tudi spustiš v dolino in se po presušeni strugi odpraviš do slapu. No, ali pa ob potki ob strugi, če znaš gledati smerokaze 😉
Drugi slap v nacionalnem parku (El velo de Novia – nevestina tančica) pa ima padca kar 40m! Joj, res je lepo 🙂
4km dalje od vhoda v “7 tazas” se nahaja še del parka po imenu Ingles, ki pa je izhodiščna točka za nekaj trekingov (vse od pol ure do 8 ur), prav tako pa se tam nahaja kamp. Je kar nekaj Čilencev v njem čiliralo😊
Je pa v tem času tam čez dan precej vroče in predvsem zelo suho in prašno. Ampak nič hudega, v predelu Cinco tazas (5 skodelic), sva našla dostop do vode in Bojan se je navdušeno namočil v zadnji skodelici. Če je govora o tem, da so skodelice vulkanskega izvora, pa voda vsekakor ni topli vrelec ali kaj podobnega, ampak precej bolj osvežujoče mrzla.
Prvi vtisi?
Všečkava!
P.S. Ko smo že pri všečkanju (precej se smešno sliši, ko to besedo večkrat zapored ponoviš 🙂 ) – si že všečkal najin Facebook in Instagram, da slediš dogajanju sproti? 😉
