Teh nekaj dni, ki sva jih preživela v Salvadorju, sva bila stacionirana v obalnem kraju El Tunco, kjer so največja atrakcija zagorela fit telesa s surfom pod roko, v povprečju 10 let mlajša od naju. 😛 Če jim uspe vstati od žura prejšnjo noč, zgodaj zjutraj lovijo valove in se okrog 10 ure že hladijo s sveže pripravljenim smoothijem. 😉 Ja, surferska mini vasica, s »čil-out vajbom« in pivom za 1$, kjer se lahko poleg surfanja kvečjemu namakaš v bazenčku pred hostlom in se prestavljaš iz ene viseče mreže v drugo. In točno to sva počela midva. 😛
Sicer sem se sama želela optimistično udeležiti vadbe joge, pa sva s sosedo Avstrijko ugotovili, da je inštruktorica odšla v Gvatemalo in se vrne neznano kdaj (druga joga pa je bila kar 10$/vadbo, kar skoraj ni za popotniško denarnico :D). Prav tako sva z Bojanom želela iti na vulkan Sveta Ana (z jezerom v vulkanskem kraterju!), pa je bil ta zaradi premočnega vetra zaprt. V bistvu sva imela srečo, da sva to izvedela dan pred rezervacijo – namreč obvestil o tem ni nikjer, tako da se lepo pripelješ k vznožju in ti šele tam povejo, da ne moreš na vrh. In si ob 50$ (toliko namreč stane tura iz El Tunca, če pa imaš najet avto, pa se seveda odpelješ tja in plačaš le majhno vstopnino).
Ker gre v tretje rado, nama je je vsaj uspelo obiskati slapove Tamanique v bližini kraja El Tunco.
Midva sva izletek sicer rezervirala v agenciji Tunco Life, kjer sva plačala 15$ na osebo. Oni te dejansko odpeljejo do vasice, kjer te prevzame lokalni vodič in te odpelje do slapov. Mimogrede, pešpot sicer ni noben kunšt, in do slapov se zlahka odpraviš sam, a pohajkovanje v lastni režiji v centralni Ameriki vedno pride s tistim »kaj pa če«.Vsekakor pa lahko privarčuješ nekaj dolarjev, če se do vasice odpraviš z lokalnim avtobusom in tam povprašaš za vodiča. Ali pa kar pišeš g. Melvin Salinas (njegov FB), ki je peljal do slapov naju.:)
Fantastičen striček, ti rečem. Midva sva poleg sprehoda tako imela še dve učni uri zgodovine, etnologije in geografije 😉 Melvin je znal povedati vse o civilni vojni, migracijah v Ameriko, pa tudi o tem kako žanjejo koruzo in iz katerih lupin sadežev se delajo posodice za vodo, ki jih s seboj nosijo pastirji. Ne vem sicer, kdaj je postal ekspert v kmetovanju, ker njegov zgornji del telesa pokrivajo številni zbledeli (na pol odstranjeni?) tatuji, ki pričajo morda o nekoliko drugačni “poslovni poti” najinega vodiča v mladih letih. 😉 Kakorkoli, dal nama je natančna navodila, kako si doma vzgojiti avokado! 🙂
Do slapov prispeš po kakšne pol ure hoje navzdol, pri čemer je zadnji del potrebno kar malo plezati s pomočjo vrvi, tako da ženska populacija brez natikačev prosim! Škoda res, ker so vsi slapovi nekje na takih mestih, da se najprej lepo sprehodiš navzdol, se skopaš, nato pa te čaka plezanje nazaj v hrib! Človek bi nato potreboval še bazen na vrhu. 😉 Proti koncu spusta zaslišiš žuborenje in pod sabo zagledaš ozko sotesko, po kateri se vije malo večji potoček. Ko dosežeš dno, pa se soteska odpre in pred tabo razprostre razgled na sploh-ne-tako-majhen slap in velik naravni bazenček prelepe turkizne barve! Ta je namenjen kopanju, medtem ko so majnjši tolmunčki in slapovi nad njim malo težje dostopni. Bojan je skakal okrog s fotoaparatom v roki (pa izkupiček ravno ni bil najboljši, ker je sonce tako močno sijalo 😉), jaz pa hop v vodo!
Res fantastična ideja za vroč dan, ker je voda božansko hladna, slapovi pa so res lepi. Tisti bolj pogumni lahko skočijo tudi iz bazenčka v bazenček. Kakšne 4m menda. Ampak ne hvala, to prepustim drugim.😊 Vsekakor pa je bil izlet super!
