BlueMarble Vagabonds - potovanja, avanture in vanlife

Latest posts:

Stuff You Love:

Chichen Itza - cover photo for One Month Mexico Itinerary
Intineraries
Sandra

ONE MONTH MEXICO ITINERARY

Mexico is a vast country that covers a land area of almost 2,000,000 square kilometers. So let’s be real –  unless you are planning to

Read More »
Hiking in Ushuiai cover photo - the river, muddy meadow and snowy mountains in the distance
Argentina
Sandra

HIKING IN USHUAIA – DOs & definite DON’Ts

Hiking at the end of the world? C’mon, admit it, there’s a super cool edge to it.

And besides, we Slovenians are known to be a “hiking nation”, so when our new friends from the USA invited us to go hiking in Ushuaia together, saying “nope” was not an option. No matter the circumstances.

And that’s perhaps where things started to go wrong.

This is a story about our hilarious hiking in Ushuaia and all the DOs and DON’Ts you should(not) repeat.

Read More »
Traditional houses in Prekmurje region, Slovenia
Slovenia
Sandra

YOUR GUIDE TO PREKMURJE REGION, SLOVENIA

A river that winds lazily across wide plains. White storks nesting on chimneys. Picturesque churches and unique architecture. Lush green hills, lined with vineyards and mighty castles sitting among them. Thermal waters for relaxation and the juiciest Slovenian dessert. Welcome to Prekmurje region in Slovenia!

Read More »

ZGODBE IZ VELIKONOČNEGA OTOKA – 2/2

Naslovna slika Zgodbe iz Velikonočnega otoka - 2/2. Midva pred kipi ob sončnem vzhodu.

This post may contain affiliate links, meaning we will receive a tiny commission if you choose to click through and make a purchase. But don’t worry, clicking on them won’t cost you a penny more – it just means we can keep creating free content for you – and that our furry companions can keep living their best life with all their fancy toys.  


Si si že prebral uvod ter zgodbe iz Velikonočnega otoka – 1.del? Če si spregledal prejšnje prispevke, jih najdeš tukaj in tukaj.


O NAJVEČJEM MISTERIJU OTOKA

Velikonočni otok ni prav velik. Če bi se potrudil, bi v bistvu lahko šel peš iz enega konca otoka do drugega in nazaj v enem dnevu, saj bi razdalja znašala le 35 km (malce več kot Pot ob žici recimo 😊). A predstavljaj si, da moraš več kilometrov vleči/tiščati ogromen kamnit monument, ki tehta več kot 10 ton in ga moraš nato še postaviti pokonci. In ne, nimaš na voljo tovornjaka ali granika.

Sloviti kipi Velikonočnega otoka oz. moai so bili (razen manjšega števila) vsi sklesani ob vznožju uglaslega vulkana Rano Raraku. Še danes jih tam najdeš polno – tako tistih na pol izklesanih, takih že postavljenih ali pa so se že prevrnili na glavo. Omenjeni hrib je zagotovo najbolj fascinanten kraj na otoku, sploh če se prej malce podučiš o zgodovini in kulturi ljudstva Rapanui. Tako je sprehod med moai dosti več kot le sprehod med kamenimi glavami, ampak te občudovanje mogočnih moaiev v mislih hitro zapelje v preteklost.

Le kako so jih iz tega distribucijskega centra prenesli do obal?, meljejo tvoji možgančki. Ha, v resnici obstaja več teorij. Od tega, da so jih vlekli na okroglih hlodih (a pravega gozda ni na otoku), do tega, da so jih v pokončni obliki premikali ped za pedjo (saj legenda pravi, da so moai »hodili« do svojega ahu, tj. kamnite podlage). V antropološkem muzeju v Hanga Roi so prikazane vse teorije, a v resnici se ne morejo zediniti niti o tem, na kakšen način so na moaie postavljali velike kamnite klobuke (ki so jih mimogrede, klesali na drugem koncu otoka).

Najbrž zagotovo ne bomo vedeli nikoli. A v tem je čar, kajne? 😊

Moai ob vznožju vulkana Rano Raraku
Čakajoč že stoletja, da gredo na svoje mesto na otoku

SKRIVNOST O PODVODNEM MOAI

Če tvoj dom obkroža ocean, je potapljanje najbrž le vprašanje časa. Nekaj pa vendar moraš početi na majčkenem otoku😉 V resnici so razmere za potapljanje precej dobre, saj je vidljivost odlična, pomanjkanje ribje raznolikosti pa nadomestijo mogočne korale. A midva se nisva šla potapljat zaradi njih. Ne, hotela sva videti znamenit potopljen moai. Čeprav je okrog otoka kar nekaj potapljaških »spotov« in je kraj potapljanja odvisen od vremena, sva bila odločena, da počakava na dovolj mirno morje.

Mirno je relativna beseda, saj so bili valovi še vedno ogromni, tok pa neverjetno močan. A kot običajno je moja začetna panika nad gladino počasi tonila skupaj z mano.  Pri dnu končno zares zadihaš (saj ne, hecam se – ves čas moraš dihat! 😀 ) in se ozreš naokoli.

Plavaš, gledaš, občuduješ. Mirno je.

Dno prekriva koralni greben z ogromni morski ježki, tu in tam mimo tebe mirno priplava jata ribic, iz luknje pa zvedavo pogleda živopisana morena. Dober dan gospa morena, kje pa je moai? Ni pripravljena na pogovor, seveda, saj si jo zmotil sredi sieste. Namrščeno kuka iz svoje luknje, da oceni resnost situacije.

A nedaleč stran ga zagledaš. Malce manjši kot si pričakoval, a tam je – sam, samcat na dnu oceana, prekrit z algami, ki dajejo vtis skuštrane frizure.  Poziranje za fotografijo mu je v navadi, saj je to skoraj njegova služba. Zgleda mlajši kot tisti na površini. Kar tudi je.

Dotični moai v resnici ni tako skrivnosten.  Namreč, to ni moai iz preteklosti. Na spletu krožijo govorice, da je bil v ocean vržen za namene filma. Ne kateregakoli, temveč takega, ki ga je med drugim produciral Kevin Costner. A zadeva ne drži čisto, saj je tisti moai v resnici razpadel. Omenjeni moai je na dno ocena spustil eden izmed potapljaških centrov na otoku. Velja prepričanje, da zaradi potreb turizma, a nama je domačin prišepnil, da v resnici na pobudo enega izmed potapljačev kot spomin na svojega dedka. Kar pa pravzaprav pomeni, da je njegova simbolika enaka tisti od “originalnih” moaiev, ki so bili postavljeni v spomin na prednike.

Ne glede na to, katera verzija velja, je potop do moai ena izmed dogodivščin, ki nama bodo ostale v spominu. 😊

Potopljeni moai in midva
Malce večji je bil od naju

O TEM, DA SO LETA LE ŠTEVILKA

Tale zgodbica ni direktno povezava z Velikonočnim otokom, pa vendar – tudi zaradi nje si bova otok zapomnila. Pripravljaš zajtrk, pa te dedek nasmejano pozdravi. Kuhaš večerjo, pa te dedek z zanimanjem opazuje izpod obrvi. Ob popoldanski kavici dedek spet sedi v kuhinji. Kaj storiš? Seveda, ponudiš kavico še njemu in se zapleteš v pogovor.

V naslednjih dveh dneh slišiš na desetine neverjetnih in zanimiv zgodb. Dedek je zakladnica znanja, pa naj si bo to o državljanski vojni v Ameriki, o tem, kaj se je dogajalo na Falklandskih otokih ali pa o tem, katere letalske družbe letijo iz posameznega letališča in kakšne so navade plemen na Novi Gvineji. Dedek ne ve vsega, a ve ogromno. Skoraj ne bi preživel vojaških napadov, ko je bil majhen. V življenju je bil več kot v 150 državah sveta, delal v indijanskem rezervatu, govori več jezikov in ima v načrtu še marsikaj. Recimo iz Velikonočnega otoka leti na Tahiti, nato v Avstralijo na obisk k bratu, pa na Novo Zelandijo k hčerki. Nato pa najbrž v Kambodžo in Vietnam. Rad bi se naučil ruščine, saj si želi obiskati tudi »stane« (države, ki se končajo na –stan na srednjem vzhodu). Morda pride tudi v Slovenijo, vsekakor pa ga naj obiščeva v Koloradu, nama pove, ko naju povabi na kavico v mesto. Če bo le doma.

Potuje sam, saj mu je žena že umrla. S sabo nosi kup zdravil, ki jih vsak dan potrebuje – takih za srce, diabetes, ščitnico, krvni tlak, pa še kaj bi se našlo – a pravi, da ga to ne moti. Dedek živi življenje. Star je 81 let.


…IN O RAJU NA ZEMLJI

Morda slednja zgodbica ne potrebuje prav dosti besed. A vseeno, na kratko.

Vrsta postrojenih moai-jev ob obali, ki jih pred zarjo zalijejo vsi odtenki roza-rumene, da prizor daje vtis kraja, ki obstaja le v domišljiji. Ali pa mogočne sence, ki jih mečejo na tla, ko se sonce počasi spušča za obzorje in le trenutek za tem nebo nad njimi divje zažari. Razmetani okrogli hribčki, ki so bili nekdaj delujoči vulkani, danes pa jih prekriva živozelena preproga mehke trave, med njimi pa se vijejo neštete rjave stezice vulkanske zemlje. Čreda divjih konj, ki z bobnečim zvokom galopira mimo. Neskončna polja tropskih cvetic v oranžni, rumeni in rožnati barvi. Visoke palme na eni izmed redkih peščenih obal ter mogočni klifi ob drugih. Zvezde nad nama. Tišina.

Ko sva sedela v travi na pobočju kraterja vulkana Rano Raraku in se ozirala okrog, se mi je v oči prikradla solzica. Ali pa tri. Zakaj pa jočeš? me vpraša Bojan. Nevem, posmrkam. Najbrž, ker še nikoli v življenju nisem videla kaj tako lepega.

V kraterju vulkana na Velikonočnem otoku
Raj? Raj.

P.S. Verjemam, da vsake oči drugače vidijo in bi se morda koga drugega dotaknil popolnoma drugačen razgled, pokrajina ali košček sveta. A nama je delček srca ukradel Rapa Nui.

Sharing is caring:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Related Posts

KNJIGE O POTOVANJIH IN ODKRIVANJU SAMEGA SEBE

KNJIGE O POTOVANJIH IN ODKRIVANJU SAMEGA SEBE

Veš kaj te lahko na drug konec sveta odpelje še hitreje kot letalo?

Knjiga, seveda.
Odpreš jo, prebereš nekaj vrstic in zgodi se čarovnija. Knjige imajo tako posebno moč. Ne le, da nas lahko odpeljejo tja nekam daleč – pravzaprav nas lahko spremenijo tako kot potovanje samo. Spremenijo naše razmišljanje, naše želje, naš pogled na svet.

Dvojna čarovnija torej.

Ker sem vedno iščem nove ideje za bralne urice, sem tokrat za pomoč prosila popotniške blogerje iz vsega sveta. Kaj smo iskali? Njihove najljubše knjige o potovanjih in odkrivanju samega sebe.

Read More »