BlueMarble Vagabonds - potovanja, avanture in vanlife

Latest posts:

Stuff You Love:

Chichen Itza - cover photo for One Month Mexico Itinerary
Intineraries
Sandra

ONE MONTH MEXICO ITINERARY

Mexico is a vast country that covers a land area of almost 2,000,000 square kilometers. So let’s be real –  unless you are planning to

Read More »
Hiking in Ushuiai cover photo - the river, muddy meadow and snowy mountains in the distance
Argentina
Sandra

HIKING IN USHUAIA – DOs & definite DON’Ts

Hiking at the end of the world? C’mon, admit it, there’s a super cool edge to it.

And besides, we Slovenians are known to be a “hiking nation”, so when our new friends from the USA invited us to go hiking in Ushuaia together, saying “nope” was not an option. No matter the circumstances.

And that’s perhaps where things started to go wrong.

This is a story about our hilarious hiking in Ushuaia and all the DOs and DON’Ts you should(not) repeat.

Read More »
Traditional houses in Prekmurje region, Slovenia
Slovenia
Sandra

YOUR GUIDE TO PREKMURJE REGION, SLOVENIA

A river that winds lazily across wide plains. White storks nesting on chimneys. Picturesque churches and unique architecture. Lush green hills, lined with vineyards and mighty castles sitting among them. Thermal waters for relaxation and the juiciest Slovenian dessert. Welcome to Prekmurje region in Slovenia!

Read More »

ŠTIRJE MESECI, PRAVIŠ?

Nikaragva. Že v četrtem mesecu

This post may contain affiliate links, meaning we will receive a tiny commission if you choose to click through and make a purchase. But don’t worry, clicking on them won’t cost you a penny more – it just means we can keep creating free content for you – and that our furry companions can keep living their best life with all their fancy toys.  

V ponedeljek so minili točno štirje meseci, odkar sva se odpravila na najin lajftrip. Ja, tako sva ga poimenovala. Ne vem sicer, koliko ljudi da svojemu poročnemu potovanju ime, ampak nama se je nekega soparnega poletnega večera, ko je dolenjska sapica zgleda bolj slabo pihala skozi na stežaj odprta okna, ta ideja zdela fajn.

Kako temu rečeš pravilno slovensko? Popotovanje življenja? To se sliši nekako filozofsko in za odtenek preveč dramatično. Življenjski izlet? Ne, to pa daje vtis, kot da bo vse skupaj trajalo le nekaj dni.

Pa vendar, zadnji meseci so minili skoraj tako hitro kot običajno tistih nekaj minut med petkom popoldan in nedeljo zvečer.

 

SLADKI ZAČETKI

Še vedno se spomnim trenutka, ko se je “obrnil” prvi mesec. Počasi sva pozabila, kateri dan v tednu je, kaj šele, da bi beležila datum na koledarju. Možgančki so se nekoliko razlezli, ko jim ni bilo več treba procesirati vseh tistih “vsakdanjih” informacij, iskrice v očeh so se eksponentno namnožile, pa morda (srčno upam!), morda se je brez čudežnih kremic zgladila kakšna gubica na čelu.

Prvi mesec potovanja je kar kričal po tistem občutku, ki ga imaš prvi dan, ko se odpraviš na dopust. Kljub malce kaotičnem vzdušju okušaš, vonjaš in kar srkaš vase vse, kar se okrog tebe dogaja. Če je tvoja prva postojanka barvita in v neko paralelno realnost ujeta Kuba, to niti ni težko.

Vse teče tako zelo umirjeno, kot zrnca peščene ure v počasnem posnetku.

Na trenutke se lahko celo malce vleče in pojavili so se momenti, ko sva pomislila, da bo morda leto potepanja za naju preveč. Sploh, ker sva imela odtegnitveni sindrom od Nanota na kritično visokem nivoju.

Nano. Tegale bučmana še zmer pogrešava
Tegale bučmana še zmeraj pogrešava, čeprav veva, da ima tudi on letos “time of his life” 😀

Ko je kot ura na Pepelkinem plesu ob polnoči, najina odbila 1 mesec, sva že dodobra padla v ritem.

Za razliko od Pepelke nisva brezglavo odbrzela domov in spotoma kje pustila še svojih natikačev. Pravzaprav sva navdušena ugotovila, da imava pred seboj še neskončno veliko časa (matematika nama očitno ni blizu), zato sva se udobno namestila in globoko zaplavala v prihodnji mesec. No, tehnično gledano, sva se na Cozumelu v Mehiki vanj bolj potopila.

Nato pa se je zgodilo.

V Mehiki sva precej časa preživela v vodi
V Mehiki sva precej časa preživela v vodi

VRUUUUM

Kot vlakec smrti, ki po polžje prisopiha do začetne točke, se za trenutek ustavi in nato počasi obrne navzdol. Najprej zaslišiš klik-…-klik-…klik, nato pa se pavza med posameznimi kliki prične nevarno krajšati in preden debelo pogoltneš, si v polnem šusu na poti, kričiš od navdušenja, razmetava te po ovinkih in s kotičkom očesa vidiš zamegljene oblike okolice, ki brzijo mimo.

Četudi sva se ob jezeru Atitlan malo upočasnila in zadihala, sva dobila občutek, da dnevi dirjajo s hitrejšim tempom, kot uspejo bruhati mogočni vulkani. Nekje med gostoljubnim Salvadorjem in komarjev polno Nikaragvo sva ponovno izgubila občutek za čas in skoraj pozabila, da je vmes ura še enkrat odbila bong. Trije meseci, kako je to mogoče?

Pa sva se ustavila.

Razglednica iz najljubše države, Gvatemale
Razglednica iz najljubše države, Gvatemale

PAVZA PRED DRUGIM DEJANJEM

Taka zaresna, iz takšnih in drugačnih razlogov. Zadnjih nekaj tednov sva preživela v Santiagu, v prikupnem majhnem stanovanjcu, le z rahlimi lenobnimi premiki na mestni hrib ali pa do lokalne tržnice, pod pretvezo delovne vneme in čakajoč Godota.

No, čakajoč na kombi in ne, ne bo mu tako ime.

Pa vendar, rutina je še bolj varljiva. Dnevi se skoraj zahrbtno plazijo mimo in dobim asociacijo na filme, kjer se po reki ležerno premika čoln s kupčkom ljudi na nedeljskem pikniku. Nato pa zadoni pomenljiva glasba v ozadju in kader se bliskovito usmeri proti strmemu slapu le nekaj metrov naprej 🙂  Baaam, preden se zaveš, neznano kam izgine še en mesec.

Štirje meseci, praviš? Časovno je torej to približno tako kot sobota po kosilu, ko se prijetno sit zlekneš na ležalnik na mamini terasi. Nedelja ni več tako zelo daleč, ampak še vedno dovolj, da se tudi vzpon na Triglav do polnoči zdi teoretično izvedljiva ideja.

Na Triglav ne greva, se bova pa kmalu odpeljala proti pokrajini, ki sprva niti ni bila v glavnem planu. Po neštetih pregledanih videih na jutubu, občudovanju fotografij in buljenju v zemljevide (nekaj pa sva vendar počela zadnje tedne), pa se prihodnjih nekaj mesecev v Patagoniji neskončno veseliva. Tudi signal je v tistih koncih bolj vprašljive narave in tako bova morda spet podoživela počasne dneve Kube in jih zaužila do potankosti.

Kot se za lajftrip spodobi.

Sharing is caring:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Related Posts

KNJIGE O POTOVANJIH IN ODKRIVANJU SAMEGA SEBE

KNJIGE O POTOVANJIH IN ODKRIVANJU SAMEGA SEBE

Veš kaj te lahko na drug konec sveta odpelje še hitreje kot letalo?

Knjiga, seveda.
Odpreš jo, prebereš nekaj vrstic in zgodi se čarovnija. Knjige imajo tako posebno moč. Ne le, da nas lahko odpeljejo tja nekam daleč – pravzaprav nas lahko spremenijo tako kot potovanje samo. Spremenijo naše razmišljanje, naše želje, naš pogled na svet.

Dvojna čarovnija torej.

Ker sem vedno iščem nove ideje za bralne urice, sem tokrat za pomoč prosila popotniške blogerje iz vsega sveta. Kaj smo iskali? Njihove najljubše knjige o potovanjih in odkrivanju samega sebe.

Read More »