PARIZ: V ISKANJU TA GLAVNEGA "MAKARONA" - BlueMarble Vagabonds
Pariz
Francija

PARIZ: V ISKANJU TA GLAVNEGA “MAKARONA”

on
marec 15, 2018

Ne, nisem ga iskala v Italiji, kljub temu da me je Bojan hudomušno opominjal ves čas najinega izleta, “da sem zgrešila državo”, ker makaroni so načeloma bolj pogosti tam čez zahodno mejo Slovenije. Midva sva se namreč sprehajala po pariških avenijah, kjer sem odločno odkorakala mimo Eifflovega stolpa in ostalih bolj ali manj slavnih znamenitosti (pomembnost se da prav lepo oceniti po velikosti gneče), ter trmasto skenirala zdaj levo zdaj desno stran cest, ker “v Parizu bodo pa menda ja imeli patisserie (slaščičarno) vsakih nekaj 10 m”. Na moje presenečenje jih je bilo dosti manj kot sem pričakovala, poleg tega pa v vsaki niso ponujali meni tako božanskega priboljška, ki se kot puhek stopi v ustih. Saj veste, tak ne preveč suh in hkrati ne preveč mehak, s tisto pravo skorjico, da ko ugrizneš vanj (in okusiš še dober nadev mmmm), so brbončice vsaj v enajstih nebesih 🙂 OooOo, se mi že cedijo sline… Po francosko mu pravijo macaron, po naše kar makron in seveda nima nič skupnega z makaroni, ki jih s paradižnikovo omako in baziliko ponujajo naši sosedi.

KDO JE TOREJ “GLAVNI MAKRON”

Temu, da jih resnično obožujem priča dejstvo, da je bila skoraj edina vrsta, v kateri sva v Parizu stala, tista pred kavarno “ta glavnega makrona” Laduree,  enega izmed najbolj slavnih izdelovalcev teh priboljškov (precej znana sta tudi Pierre Herme in Gerard Mulot). Če dobro pomislim, sva sicer stala le še v vrsti za Eifflov stolp in tista je bila krajša 🙂 Ampak je bilo seveda vredno, na čakanje pozabiš v trenutku ko zagrizeš v puhast oblakec 🙂

Moram reči, da so bili tudi v manj znanih slaščičarnah makroni vsi po vrsti blazno okusni, sploh pa so me kupili s “ta velikim makronom”, ki je velik za celo dlan. Domov sem prišla opremljena s predpasnikom porisanim z makrončki (pa sicer nikoli ne kupujem spominkov), odločena da pripravo teh lepotcev osvojim tudi sama, saj človek pač ne more vsak drugi vikend k Laduree-ju na kofetek. Glede na moje kuhinjske talente bo trajalo nekaj časa, da mi res uspe 😉

VTISI O PARIZU

Sicer pa…Pariz je lep 🙂 Priznam, dolgo sem si želela obiskati to prestolnico, tako dolgo, da sem nekje vmes prišla v “meeeh” fazo, kjer se mi je pričelo dozdevati, da je to morda čisto preveč opevano mesto z nekim stolpom na sredini in precenjenim “k****hausom” (pardon 😛 ) in me je po obisku Londona že skoraj skrbelo, da me bo Pariz razočaral.  Pa sem bila namesto tega prijetno presenečena.  Za razliko od Londona, nisem imela na spisku kupa muzejev, ampak sem si rekla bolj nekako takole Versailles bi šla pogledat, Lizo tudi morda, Eifflov stolp bom tako ali tako videla, ostali čas pa namenim romantiki in makronom 😀”. In morda je ravno zato Pariz dosegel, če ne kar presegel moja pričakovanja.

Kljub temu, da so bili vrtovi Versaillesa prekriti s tanko snežno odejo (in je celo pisalo, da bodo na dan obiska zaprti) in vsi deli niso bili na voljo za ogled in da je bil Eifflov stolp zaradi izrednih razmer (beri: 1 cm snega na tleh in rahlo sneženje) dva dni zaprt in da so bile vse znane restavracije na TripAdvisorju v soboto zvečer polne, se je vse nekako poklopilo.

Tako v Versailles-u ni bilo ne duha ne sluha o kakršnihkoli vrstah in sva na koncu plačala le ogled palače, vmes pa so odprli vrtove in sva lahko brez doplačila videla tudi te. Po naključju sva se v petek proti večeru odpravila v bližino muzeja Louvre, da ga pofotkava v temi, ko sva ugotovila, da je ob petkih odprt do 10-ih zvečer in da pred vhodom ne čaka nihče(!). V majhni ulici pa sva naletela na tradicionalno restavracijo z vrhunsko hrano za smešno ceno. Prav tako je v 4-ih dneh najinega obiska veselo sijal sonček (ko ni snežilo), stanovanjce, ki sva ga najela, je v resnici izgledalo kot v reklami za Ikeo in pred najbolj slavno Lizo se je drenjalo le kakšnih 20 ljudi, tako da sem njen nasmešek lahko naštudirala v detajle 😉

In nekako, ne glede na to ali srkaš kavo v Starbucksu čez cesto od Moulin Rougea, se stiskaš v dvigalu, ki pelje na vrh stolpa ali pa le kuhaš makarone (tokrat tiste italijanske) v stanovanjcu, mesto daje tisti posebni občutek, o katerem vsi govorijo in misliš, da je rezerviran le za filme. Pariz ima “tisto nekaj” 🙂

 

Da se mi to res ni le zdelo, pa mi je Bojan obljubil, da se še vrneva, bolj natančno enkrat spomladi (leta ni specificiral 😉 ). Sprašujem se, ali se je prebudil romantik v njem, ali pa samo noče naslednjih deset let poslušati, da Pariza pač  nisi zares doživel, če ni vključeval piknika pri Eifflovem stolpu in vožnje z ladjico po Seni 😉 Mogoče ga naslednjič prepričam še, da plačava tisto vstopnino za najdražji “niti-ne-zares-striptiz-za-katerega-mi-bo-kasneje-žal-denarja”, odkupila pa se mu bom z Asterixovim zabaviščnim parkom 🙂

Do takrat pa.. Paris, au revoir!

Če planiraš svoj potep v Pariz, pa lahko nekaj koristnih informacij najdeš v prispevku Potepuški nasveti: Pariz.

TAGS
RELATED POSTS
Jezikava še drugače
Kdo sva in kam sva šla?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”,  pa sva jeseni spakirala nahrbtnike ter se odpravila na dolgo poročno potovanje. S tabo deliva najine dogodivščine, potepuške nasvete ter predloge za tvoja bodoča potepanja.

Pokukaj na blog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Social LikeBox & Feed plugin Powered By Weblizar

Najine dogodivščine na ostalih socialnih kanalčkih
POMEMBNA ZADEVA
Skleni zavarovanje
Na dolgi poti vse prav pride :)

Kava sploh. Pivo še bolj 😉 Če želiš, lahko s klikom na spodnji gumb častiš eno ali drugo, tako bova imela še več energije za nove dogodivščine, ki jih bova delila s tabo 🙂

Trenutna lokacija na frnikoli