SPUST S KOLESOM PO CESTI SMRTI - BlueMarble Vagabonds
S kolesom po cesti smrti - cesta
Bolivija

SPUST S KOLESOM PO CESTI SMRTI

on
julij 19, 2019

“Kaj, kakšna Cesta smrti? Ne sliši se prav fajn!” sem si mislila pred leti, ko še nisem vedela, kaj je zabavno 😛 Fast forward nekaj let kasneje pa se je spust s kolesom po cesti smrti znašel nekje na vrhu najine lestvice “Hej, ne greva prej domov, preden tega ne narediva”.

 

OD KJE SPLOH IME

Cesta smrti (Death Road) pri La Pazu v Boliviji je pravzaprav ena ogromna (natančneje 69 km dolga) vijugasta kača, ki v širino na nekaterih odsekih meri le dobre tri metre, zaščitne ograje pa so tako redke kot kamele v Sloveniji (se pravi, jih lahko prešteješ na prste). Uradni začetek ceste je nekoliko višje od mesta La Paz, na več kot 4500m, nato pa se spušča vse tam nekje do amazonske jungle na dobrih 1000m.

Zgradili so jo paragvajski zaporniki v 30-ih letih prejšnjega stoletja, in pravzaprav bi že takrat lahko upravičila svoje ime, saj je pri gradnji umrlo veliko ljudi. A zares se je je ime prijelo kasneje – predstavljaj si – ozka, mokra, makadamska vijugasta cesta, kjer na večini mesti niti ni prostora, da bi se srečala dva večja avta, ob njej pa prepadi globoki več 100m. K temu dodaš morda še neprevidne voznike in neobstoječe cestne predpise, pa imaš recept za katastrofo. Z razlogom se je je prijelo ime najnevarnejše ceste na svetu. Ravno zato od leta 2009 ni več prav dosti v uporabi, saj so naredili nekoliko širši varnejši asfaltni obvoz.

S kolesom po cesti smrti - cesta od daleč

Ni čudno, da je dobila tako ime

 

IN OD KJE KOLESA

Menda se je nekje pred 15 letim tu okrog potepal model iz Nove Zelandije, navdušen bajker, ki se je po cesti spustil s kolesom in mu je ob tem posvetila lučka v glavi – hej, tole bi pa lahko bila vrhunska marketinška poteza?! Tako je še isto leto ustanovil prvo agencijo, ki je ponujala tovrstno adrenalinsko zabavo. Ker takrat nova cesta še ni obstajala, je bila cesta smrti res polna prometa. In glede na to, da zanjo velja izjema, da se navzdol pelješ po levi, torej zunanji strani – je moral biti podvig res kar adrenalinski 😀 Danes je spust s kolesom po cesti smrti ena izmed glavnih turističnih atrakcij Bolivije in predstavlja vir preživetja kar precejšnjemu številu ljudi.

 

 

TUDI TI RAZMIŠLJAŠ O SPUSTU S KOLESOM PO CESTI SMRTI?

Ful fajn! Ne, res, garantirava ti, zabava je 100% zagotovljena. Ampaaaak…(ja zmer tale ampak 😊), nekaj stvari je pa fino prej vedeti:

Kako ti pa kaj gre kolesarjenje?

Če se tu in tam usedeš na gorsko kolo (ni treba, da je »fully«, navadno tudi šteje) in ti občasna vožnja po makadamu ni tuja, potem ti ni treba skrbeti – čaka te skrajno super dan. Če pa sicer (skoraj) nikoli ne kolesariš, in te je po možnosti še strah ozkih, prepadnih cest, potem pa tale spust raje izpusti – je pa le skoraj 70 km vožnje, kar pomeni več kot 4 ure na kolesu. 4 ure trpljenja in strahu pa za to, da nekaj obkljukaš, res ni vredno 😀

Izbira agencije

Saj poznaš »me too« princip, ane? Nekdo se nekaj spomni, in potem isto zadevo naredi še sto ostalih. Kar sicer ni napačno, ponudbe je pač toliko kot povpraševanja, a res je tudi to, da vsa ponudba žal ni enako kvalitetna. In če je kaj pomembno pri spustu s kolesom po cesti smrti, je pa to varnost.

Midva sva obiskala vsaj 5 agencij, ki imajo na TripAdvisorju top ocene in na koncu izbrala Gravity Bolivia, ki je sicer skoraj 30€ dražja od vseh ostalih, a lahko razumeva zakaj. Primerjala sva stanje koles, zaščitno opremo, profesionalnost, pristop ter ostalo ponudbo, vključeno v ceno. In na koncu dneva sva ugotovila, da je bila odločitev prava – v Boliviji je pač tako, da za »mal dnarja dobiš mal muzke«. In lahko nama verjameš na besedo, na mtb se pa le malo spoznava 😉 Vseeno pa misliva, da je pri spustu s kolesi s strani ponudnikov vseeno precej bolj poskrbljeno za varnost kot pri turah na Salar de Uyuni (o tem sem pisala tule). Tako da če si res na tesnem z denarjem, ti morda priporočava še RideOn Bolivia – to je bila najina druga izbira.

Gravity Bolivia imajo sicer res profesionalen pristop (morda tiči razlog v tem, da je lastnik tujec) in varnost je na prvem mestu – navodila so pogosta in tako natančna, da sva se z Bojanom tu in tam spogledala »če je res treba opozorit na vsak kamen in ovinek« 😊 Vodič je gorski kolesar, tako da zadevo obvlada, pa še zabaven je povrh, asistent pa naredi toliko fotk, da ti ni treba skrbeti, da bi šel domov brez foto materiala 😉

Vodič podaja navodila

Še zadnji napotki pred začetkom ta pravega spusta

Pa še tako za občutek, v ceno 110€/osebo je vključeno:

  • Prevoz z avtobusom do začetka spusta in potem nazaj v La Paz (pa še pijačo je nazaj grede častil vodič 😛 )
  • vodič (i) – število odvisno od števila udeležencev (max. 15 v skupini)
  • Kolesa in vsa zaščitna oprema
  • Buff, zložljiva flaška za vodo in kratka majica – vse to ostane tebi
  • Voda, 2x malica med spustom
  • Ogled zavetišča tropskih in ostalih živali (tura se tu zaključi in v zavetišču imaš kosilo)
  • Buffet kosilo ter pivo (ali brezalkoholna pijača)

Glede na to, da smo iz La Paza odrinili še pred 8. uro zjutraj in se vrnili ob pol 9h zvečer, da smo bili na kolesu skoraj 5 ur, plus vključujoč kvaliteto izvedbe in ostale stvari – sva bila na koncu oba mnenja, da je bilo vredno denarja 😊

Če pa si resni bajker in imaš debelejšo denarnico, pa lahko greš tudi na katero izmed bolj zahtevnih tur – tam pridejo v upoštev ta prave singlce 😉

 

Pa še nekaj uporabnih stvari, če se odločiš za spust s kolesom po cesti smrti:
  • Pred odhodom podpišeš izjavo o odgovornosti (da sporočiš morebitne zdravstvene težave, znanje kolesarjenja, da odgovarjaš za morebitno namerno poškodbo kolesa, itd)
  • Obvezno potrebuješ zavarovanje, ki vključuje tudi downhill (spust s kolesom), za kar je običajno potrebno doplačilo (pri Wiz Tujina, kjer sva zavarovana, je bilo to 60%, ponekod pa je tudi do 100% vrednosti zavarovalne vsote). Če tega nimaš, ti sicer agencija ponudi lastno zavarovanje – a roko na srce, če že pride do kakšne nesreče, je dosti lažje zadeve reševati z domačo zavrovalnico, tako da poskrbi za to še pred potepanjem.
  • Spust pričneš nad 4500m, nato pa se spustiš vse do jungle – zato se obleči kot čebula. Vetrovka, debel pulover, podhlače, …itd, saj veš, kako to gre. Minibus (z dodatnimi kolesi, če bi katerega uničil 😉 ) vozi ves čas za skupino in postanki med spustom so pogosti, tako da lahko sproti odstranjuješ sloje oblačil.
  • Čeprav ti bo na koncu vroče, ti vseeno svetujeva, da obdržiš na sebi zaščitni jopič in hlače – po urah spusta roke niso več tako močne, noge se tresejo in na makadamu ti lahko hitro spodrsne. Dekletu v naši skupini se je zgodilo prav to, in ker je bila le v pajkicah in kratki majici (pa še brez kolenčnikov/komolčnikov) – no, je odšla domov raztrgana in podrsana, z vrečko ledu okrog komolca :/
  • V primeru utrujenosti to povej vodiču – vedno lahko greš na avtobus in del spusta preskočiš. Bolje to, kot da zletiš po tleh.
  • Ne pozabi na sončna očala in kremo ter na repelent (za nižje predele)
  • In pa najpomembnejše: Ne glede na to, da spust ni tehnično zahteven in se ga lahko udeležijo tudi mlajši, moraš imeti v mislih, da 400 m prepad ob cesti ni šala in da če »bohnedi« zgrešiš ovinek – je zadeva pač game over. Tako zares game over. Ne glede na vsa varnostna navodila, vodič ne more voziti namesto tebe. Zato po pameti in prilagodi hitrost svojim zmožnostim in če te je strah, raje vozi po notranji strani ceste – mi smo v celem dnevu srečali le 2 avtomobila, na katera te vodič poprej opozori. Vedno je en vodič na začetku in na koncu skupine in nič ni narobe, če do točke za počitek prispeš 5 minut za ostalimi. Če bi pri nas vsi hoteli dohitet Bojana, bi verjetno bolj malokdo prišel živ do podna 😉

Skratka, z malo pazljivosti bo spust s kolesi po cesti smrti ena skrajno zabavna stvar, ki ti bo sigurno ostala v spominu! Za naju ena izmed boljših avantur v južni Ameriki 🙂 Braaaaap!  😉

 


Pa še mini slovarček za ne-kolesarje:

fully = polnovzmeteno kolo

bajker = kolesar (običajno gorski)

mtb = gorsko kolesarstvo

singlca = enoslednica, pot dovolj široka za eno kolo

braaaap! = nekaj, kar vpijemo bajkerji, ko drvimo okrog ovinka  😉

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Jezikava še drugače
Kdo sva in kam sva šla?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”,  pa sva jeseni spakirala nahrbtnike ter se odpravila na dolgo poročno potovanje. S tabo deliva najine dogodivščine, potepuške nasvete ter predloge za tvoja bodoča potepanja.

Pokukaj na blog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Facebook By Weblizar Powered By Weblizar

Najine dogodivščine na ostalih socialnih kanalčkih
POMEMBNA ZADEVA
Skleni zavarovanje
Na dolgi poti vse prav pride :)

Kava sploh. Pivo še bolj 😉 Če želiš, lahko s klikom na spodnji gumb častiš eno ali drugo, tako bova imela še več energije za nove dogodivščine, ki jih bova delila s tabo 🙂

Trenutna lokacija na frnikoli