RUDNIK SREBRA V POTOSIJU – RESNIČEN POGLED V ŽIVLJENJE RUDARJA - BlueMarble Vagabonds
Rudnik srebra v Potosiju naslovna fotka - pogled na Potosu
Bolivija

RUDNIK SREBRA V POTOSIJU – RESNIČEN POGLED V ŽIVLJENJE RUDARJA

on
julij 9, 2019

Je že kdo slišal za Potosi, mesto v Boliviji? Midva sva, že poprej – a poznala sva ga kot najvišje ležeče mesto na svetu in to je bil tudi razlog, da se odpraviva še v tisto smer. Saj veš, če greva že do najbolj južnega mesta na svetu, zakaj ne bi prevohljala še tistega najvišjega. Kmalu pa sva ugotovila, da je mesto precej bolj znano še po nečem – po rudnikih srebra. In ker se med potepanjem na frnikoli pogosto znajdeva v kakšnem rudniku (nazadnje naju je navdušil en v majhni vasici v Walesu), sva si rudnik srebra v Potosiju vsekakor želela ogledati.

 

PRVO PRESENEČENJE

Hm, malce presenečeno sva odprla usta, ko sva ugotovila, da rudniki srebra niso muzej. Ne, to so delujoči rudniki, kamor se še danes zgrinja na tisoče (15.000 bolj natančno) rudarjev. Nad mestom Potosi se dviga velika gora, imenovana Cerro Rico (t.i. bogata gora), kjer izkopavajo rudnine že skoraj 450(!) let.

V srednjem veku je bil Potosi glavni vir srebra za Špance in kot tak eno izmed najbogatejših mest na svetu. Še 15 let nazaj se je marsikdo (tudi tisti z izobrazbo in službo) odločil, da bo svojo srečo raje poskusil v rudniku, saj je bila možnost dobrega zaslužka visoka. Danes temu ni več tako in bolj kot je gora izropana, težje je z rudarjenjem služiti. Srebra skoraj ni več – danes pridobivajo bolj mešanice, cink in še nekaj ostalih rud. V teh nekaj sto letih se je gora znižala že za 300m in je najbrž z rovi prepletena kot švicarski sir – nihče ne ve, koliko jih je pravzaprav in koliko časa bo rudnik še deloval – morda 10, 20 let? Ko se bo to zgodilo, bo Potosi lahko “rešil” le še turizem, sicer se bo spremenil v mesto duhov.

Takoj nama je bilo jasno, da to ne bo običajni obisk »rudnika-muzeja«, kar sta Anja in Barbara (Slovenki, ki s kolesom potujeta po južni Ameriki) ob popoldanski kavici potrdili s kopico precej zaskrbljujočih fotk. A sta bili vseeno enotnega mnenja, da je to nepozabna izkušnja, ki je ni za zamuditi.


Mimogrede, ti punci sta res fajn (to je pogum, midva praviva!) in če te zanima kaj več, ju lahko spremljaš na Facebook strani The Bike Wanderers. 😊 


Odločitev je padla – jaz, Bojan in Amy gremo v rudnik srebra, Sam pa se je odločil zadevo preskočiti, saj je bolj klavstrofobične sorte.

Katero turistično agencijo izbrati?

V Potosiju lahko najdeš lepo število agencij, ki organizirajo obisk v rudnik srebra. Cene se gibljejo nekje od 80-150 bol/osebo (kar je cca. 10 – 19€), a dve agenciji imata ogromno dobrih ocen na TripAdvisorju in kot taki izstopata – KoalaTurs in Big Deal Mine Tours. Mi smo obiskali obe in se nato odločili za KoalaTurs (130 bol), bolj zaradi pristopa in zavzetosti, kot česarkoli drugega.

Pri Big Deal Mine tours sicer trdijo, da so edini, ki imajo za vodiče bivše rudarje, a temu ni tako, saj je naš vodič prav tako delal v rudniku 3 leta. Po drugi strani pri KoalaTurs pravijo, da so edini, ki te odpeljejo v res res ta pravi rudnik (da je menda v ostalih več turistov kot rudarjev), a tega ne moremo potrditi, saj smo obiskali le en rudnik.

Obe turistični agenciji priporočata jutranji obisk rudnika, ko bi naj bilo več dogajanja, a verjemi, nam se je popoldan zdelo, da je »akcije« več kot dovolj. Ob rezervaciji ture podpišeš izjavo, v kateri izključuješ krivdo agencije v primeru kakršnihkoli nesreč – ne pozabi, odpravljaš se v delujoči rudnik, ki ima varnostne standarde stoletja za modernimi. To sicer marsikaj pove, a vseeno – če turistična agencija tega ne ponudi, izberi drugo – to namreč pomeni, da so sumljive sorte.

 

Hej ho, hej ho, rudarji zdaj gremo…

NE ŠE TAKOJ V RUDNIK

5 nas je bilo in asistent vodiča nas je najprej odpeljal do kraja, kjer imajo shranjeno opremo za v rudnik. Ja, umazal se boš – zato obleci stare cunje. Preko njih oblečeš hlače in jakno, nato pa dobiš še gumijaste škornje in najpomembnejši del opreme – zaščitno čelado z lučjo. Ko paradiraš nazaj proti minibusu, se počutiš skrajno neumno in se poskušaš izogibat očesnemu stiku z domačini, za katere verjamem, da se na skrivaj hihitajo ob kupčku gringotov v pajacih in s čeladami na glavi😉 Sledi še postanek številka dve – tržnica za rudarje.

Se sprašuješ zakaj tržnica?

No, zadeva je takale. Rudniki v gori Cerro Rico niso v privatni lasti, ampak pripadajo t.i. kooperativam oz. združenjem rudarjev. V rudniku lahko dela, kdorkoli hoče, ne glede na izobrazbo – pogoj je le, da si fizično zelo močan (in moški, ženske rudarke baje prinašajo nesrečo…). Sam si izbereš, koliko dni v tednu in koliko ur na dan boš delal. Prav tako si moraš sam kupiti vso potrebno opremo in zaščitna oblačila – skratka, vse je odvisno od posameznika.

Ker obiščeš delujoče rudnike in da ne izpadeš kot popolni lolek, ki le hodi gledat, kako drugi delajo (čeprav verjemi, se na trenutke počutiš točno tako), rudarjem prineseš nekaj malenkosti. V teh trgovinicah lahko kupiš vse, kar rudarji potrebujejo – od oblačil, orodja, pa do osvežilnih pijač, 96% alkohola za pitje(!), kokinih listov in – dinamita. Ja, Potosi je edini kraj na svetu, kjer lahko meni nič, tebi nič, kupiš komplet za razstreljevanje, in to za pičle 3€. Nihče se ne počuti prav prijetno, ko po trgovini letijo palice dinamita, a vseeno vsak kupi en komplet, nekaj Fante in par vrečk kokinih listov. 5€ za nas ni veliko, a rudarju ta prihranek veliko pomeni…

Odpeljemo se skoraj do vrha gore Cerro Rico, naredimo obvezno turistično fotko (se pri tem počutimo še malce bolj neumno) in sledimo vodiču do vhoda v rudnik. Ja, to ne bo turistična tura – prah, razmetana orodja in rudarji, ki hitijo sem ter tja. Malo nižje opazimo ženice, ki ločujejo dobro rudo od slabe.

Obok ob vhodu je na videz obarvan s črno barvo – v resnici gre za posušeno kri lam, ki jih vsako leto junija tri nedelje zapored darujejo »materi gori«, za pomoč in zaščito. Medtem ko s krvjo pošpricajo vhod v rudnik, okrog vhoda zakopljejo glave, ostalo meso pa spečejo in pojejo – ravno nekaj dni prej je bila tu »žurka« in ostanki so še prav dobro vidni (kože lam, ki se sušijo ter steklenice alkohola).

 

V GORO

Pomaknemo se v hodnik, iz katerega vodijo tračnice. Vemo, da se bodo po tej poti pomikali vozički z rudo, ki se jim je potrebno umakniti, a vseeno smo vsi rahlo presenečeni, ko vodič že po nekaj metrih zavpije »Hitro, hitro! Tecite sem, postavite se tu ob stran, HITRO!«. En za drugim eksponentno pospešimo, a dekle iz Nemčije zajame panike, potisne Amy, ki pade dalje in zato se vsi skoraj zložimo kot domine na mizi. Mimo pridrvi ogromen voz, ki ga v diru potiskata dva rudarja. Ja, ni tehnologije, ni mul ali oslov, rudarja. Potiskata več ton težak voz. :/

Za Nemko je to preveč, hoče ven. Zdaj takoj. Asistent vodiča jo zato pospremi nazaj, mi pa se pomikamo globlje v rudnik ter sproti umikamo dirjajočim vozičkom. Vsakič ko pride voziček mimo, naš vodič odpre svojo vrečo-nahrbtnik ter v iztegnjeno roko rudarja potisne Fanto ali pa vrečko kokinih listov. Ti fantje so žejni, verjemi. V teku se nam zahvalijo in odhitijo dalje.

Stopicamo, prestopamo, preskakujemo, se umikamo. Medtem ko sem jaz le nekoliko sklonjena in se moram tu in tam bolj umakniti kupu skal, ki tiščijo v tunel (in so za silo zavarovane z leseno konstrukcijo), Bojan pri svojih 190cm hodi sklonjen skoraj 90 stopinj. Povsod po tleh ležijo kamni, polomljene deske ter prazne plastenke kokakol. Diši ne, lahko si predstavljaš, saj stranišč tukaj ni – so le kakšne luknje tu in tam. Praha v zraku je ogromno, a ves čas ne moreš imeti svojega buffa preko nosu in ust – zaradi višine (ne pozabi, si nad 4000m!) sicer še težje dihaš.

Tu in tam se iz glavnega rova odcepi stranski tunel, ki pa je včasih zaprt z rešetkami. Da rudarjem kdo ne ukrade opreme, razloži vodič. Ne vsi – v enega izmed njih nas potisne vodič. Zaprašena rudarja nas nimata časa pozdraviti – le kako, če smo priča ročnemu vrtanju kamna s pnevmatskim vrtalnikom. Oba podpirata težko opremo in razbijata kamen. Prizor, ki bi ga pričakoval morda 100 let nazaj.

Po še kakšnem kilometru rovov prispemo v majhno »dvorano«, kjer se nahaja groteskni kip. Tio (stric) mu je ime, in predstavlja nekakšne vrste hudiča, a hkrati je zavetnik rudarjev. Poleg Tia je zanje pomembna tudi Pachamama – mati zemlja. Kljub temu, da je Bolivija katoliška država, je tukaj poganska vera še kako živa, sploh v rudniku, kjer je nevarnost zares prisotna.

A o nesrečah se globoko v gori ne pogovarjamo. Sedeč okoli Tiota izvemo precej zanimivih stvari o samem rudarjenju in o tem, kako izgleda delovni dan rudarja. Mimo prideta dva rudarja s polnimi vrečami. Pograbita plastenko z alkoholom, popijeta požirek ali dva ter s preostankom poškropita Tiota, nakar se po majavi lestvi odpravita nekam navzgor v rov.

 

GREMO GLOBLJE

V tem trenutku smo se nahajali šele na prvem nivoju rudnika. Na vrsti je bil spust v nižje nivoje – kjer se pravzaprav koplje. Ob ozkem skoraj navpičnem tunelu smo malce zaskrbljeni, a se kot pridne ovčke v vrsti poskusimo spustiti nižje. Seveda se meni nekje na sredini zaustavi – plezanje mi pač nikoli ni šlo prav dobro od rok. A nekako bi še šlo, če ne bi nevarno blizu visel električni kabel in vodič na glas zakliče »Ne se dotikat kabla!!«. Fino. Zdaj pa res ne upam dalje. Pretehtam možnosti in se odločim, da bom z asistentom ostala na prvem nivoju, ostali pa se odplazijo dalje.

Med debatiranjem o politični situaciji v Boliviji neakrat glasno zabobni. Pa še enkrat. In še nekajkrat . On plašno ošine luknjo, kar mi ne uide. Kaj se dogaja, vprašam? Hm, konec dneva je, mi previdno odvrne. Izgleda, da prožijo dinamit.

RESNO?? Vesela sem, da sem ostala zgoraj. Ko se čez kakšnih 15 min iz luknje pojavijo prepoteni obrazi ostalih, so vsi rahlo bledi. Če je bilo bobnenje na prvem nivoju glasno, je bilo spodaj oglušujoče – verjamem da je, če 30m stran od tebe nekdo razstreli dinamit. Ob gledanju videa na njihovem telefonu je ta ob trenutku proženja prav vibriral.

Amy ima dovolj, ob spustu še en nivo nižje ostane z mano in asistentom in dol se podata le Bojan ter Nemec z vodičem. Vrneta se še nekoliko bolj bleda in vse kar slišim je »oh fuck«. Plazila sta se po trebuhu po rovu, ki ga tu in tam prekine vertikalni, več deset metrov globok rov in luknjo prečkaš le na trhlih lesenih deskah. Če ugasneš svetilko ne vidiš popolnoma nič. Tam kopljejo rudarji.

 

Kako izgleda delo rudarja ?

Kot sem omenila, rudarji sami odločajo o tem, kdaj in koliko bodo delali. Sami se organizirajo v skupine po 2, 3 ali pa v večje skupine in »kooperativa« določi, kje (in le tam!) v rudniku lahko kopljejo. Delajo po 6, 8, 12 ali celo več ur. V tem času ne jedo, saj je v rudniku preveč prašno in to predstavlja veliko tveganje. Ves čas žvečijo kokine liste, ki jim dajo vsaj malo energije.

In kljub temu, da v rudnikih po svetu najdeš vsemogoče tehnologije, je tukaj še vse skoraj tako, kot pred nekaj sto leti. Z dinamitom razstreljujejo kamen ter uporabljajo preprosta orodja. Kamne (težke po 40 – 50kg) naložijo v preproste vreče in jih na hrbtu (!!) odnesejo do vozičkov. Ali pa se odplazijo po komaj za človeka dovolj širokih rovih. Kjer morajo zraven paziti še, da se ne dotaknejo električnih kablov – saj so izolirani, ampak baje bolj tako tako. Kamne nalagajo v velike kamnite vozičke in jih potiskajo iz rudnika. In mimogrede, na koncu je še od njih samih odvisno za kakšen denar jim bo rudo uspelo prodati naprej za predelavo. Po koncu »delovnega dne« jih ne pričaka avtobus, ampak se peš odpravijo iz gore v mesto. In naslednji dan isto.

Se ti zdi, da je tvoja služba naporna? Da ne skrbijo dovolj za tvojo varnost? Če rudarja v rudniku ne bo doletela nesreča, to še ne pomeni, da je vse ok. Predvidena življenjska doba je 45-50 let. Po 15 letih dela v rudniku bo skoraj zagotovo zbolel za silikozo ali pa za pljučnim rakom, zaradi konstantnega vdihavanja nevarnih delcev.
In ja, veš koliko je legalna starost, pri kateri lahko postaneš rudar? 10 let!! Sicer je k sreči to bolj izjema kot pravilo, ampak fantje, ki so potiskali težke vozičke, so bili vsekakor le starejši najstniki. Če torej začneš delati pri 15 letih…koliko časa boš živel?

Prizor, ki ga vidiš v teh rudnikih, je nekaj, kar v 21. stoletju ne bi več smelo obstajati 🙁 🙁

Rudnik srebra v Potosiju – ja ali ne?

Dve uri v rudniku je bilo za vse nas popolnoma dovolj. Vedeli smo, kaj pričakovati, če obiščeš rudnik srebra v Potosiju, a ti realnost vseeno zamaje tla pod nogami. In če je to izkušnja, ki si jo bomo vsekakor zapomnili za vedno, vseeno obiska rudnika ne bi priporočala vsakomur.

Kdorkoli ima klavstrofobijo, težave z dihanjem ali pa strah pred temnimi prostori, naj rudnik srebra v Potosiju raje izpusti iz svojega popotniškega načrta. Opazovati v kakšnih pogojih delajo rudarji, je vse prej kot prijetno. Sicer jih turisti ne motijo – v bistvu so veseli denarne pomoči (poleg stvari, ki jih prineseš, gre tudi del denarja od ture zanje), a hkrati se ves čas zavedaš, da boš ti iz rudnika odšel, oni pa se bodo naslednji dan vrnili. Za male denarje. 🙁

Poleg tega pa velja omeniti, da nevarnost (čeprav izredno majhna), v resnici obstaja. Navsezadnje ne moreš predvideti, kje se bo pri razstreljevanju z dinamitom kaj sesedlo.

Kakorkoli, če pa se ga odločiš obiskati, je nekaj vsekakor zagotovo – najslabša služba pri nas doma se bo v primerjavi s tem zdela kot zadetek na loteriji.

 


Fotografije v prispevku so nekoliko slabše kvalitete, saj smo s seboj imeli le telefone..

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Jezikava še drugače
Kdo sva potepuha?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano. Več o nas lahko prebereš tukaj.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”, sva se lani jeseni odpravila na skoraj enoletno poročno potovanje okrog frnikole. Pravkar sva se vrnila in še en kup stvari imava za povedat o tem, na zeljniku pa pridno poganjajo ideje za nova potepanja.

 

Kar pošnofaj okrog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Social LikeBox & Feed plugin Powered By Weblizar

Najine dogodivščine na ostalih socialnih kanalčkih
Trenutna lokacija na frnikoli