PIVOMANIJA V VALDIVII - BlueMarble Vagabonds
Pivomanija v Valdivii
Čile

PIVOMANIJA V VALDIVII

on
maj 19, 2019

Po slabih dveh mesecih potepanja po Patagoniji in prevoženi Carreteri Austral, se nama je zahotelo malce mestnega utripa. Gledava zemljevid, po kateri poti naj jo ubereva proti Santiagu in bereva Lonely Planet…

»Hm, lahko bi šla do Valdivije«, na glas razmišljam.

Tišina.

»Izgleda, da je tam nekaj muzejev, pa utrdbe…«, nadaljujem.

»Khmph«, zagodrnja na sosednjem sedežu.

»Aha, pa največja pivnica je tam«, pristavim. »Piše, da je Valdivia prestolnica piva v Čilu«.

Slišim lahko, kako zastriže z ušesi in spravi avto v pogon. »Greva v Valdivio!«.

 

Kako se je vse začelo..

Valdivia je kraj v Čilu, kamor so se v drugi polovici 19. stoletja začeli priseljevati Nemci. Vsi vemo, kaj Nemci pijejo, ane? 😀 Ni bilo dolgo, ko se je našel Nemec po imenu Karl Anwandter in ustanovil t.i. Anwandter pivovarno. Ni presenetljivo, da je v krajih, kjer sta obstajali le še dve majhni pivovarni, kar hitro rasla. Nekaj desetletij kasneje je pivovarna »pridelala« že 12 milijonov litrov piva na leto in pivomanija v Valdivii je bila v polnem teku. Žejni vsekakor niso bili, tako izgleda 😉

Pivovarna je delovala vse do leta 1960, ko jo je popolnoma uničil potres. Po tem pa je po konceptu Anwandter piva zadevo prevzela družina Kunstmann. Danes lahko njihovo pivo najdeš v vsem Čilu, pa tudi v nekaterih drugih državah po svetu (v Nemčiji vsekakor 😉). Poleg tega pa vsako leto organizirajo »Bierfest«, ki izgleda kot nekakšna manj obsežna verzija Oktoberfesta.

 

Kunstmann pivovarna

Bierfest vsako leto!

Pivomanija v Valdivii: prvi večer

»Ne, pa saj ne morem verjet. A prav točno danes in jutri je zaprto?« z nejevero buljiva v majhen listek na vratih.

Pivnica Kunstmann, ki je odprta vsak dan, vse dni v letu, je zaprta točno takrat, ko midva prispeva v mesto, bojda zaradi praznovanja ob obletnici. In to dva dni, dva dni! Eden izmed naju je bil sploh blazno razočaran, saj je poleg piva planiral tudi šnicl 😀

Ah, nič hudega, saj pa vendar ni Valdivia kar tako poimenovana prestolnica piva v Čilu! Pa vendar mora bit še kje kaj odprto! Po nekaj minutah brskanja po internetu ugotoviva, da je v Valdivii tudi en kup kraft pivnic. Še sreča, res se mi ni dalo kuhat 😉

Prvi večer naju je »rešila« pivnica z visoko oceno na TripAdvisorju, El Growler. Lesen ambient, »na izi« vzdušje, ugodne cene in fantastičen »krompirček na krhlje«. Sicer je v tej pivnici najbolj popularen angleški »fish & chips«, ki ga dobiš kar v velikem kositrnem čebru ali pa ocvrte perutničke, a tudi drugih stvari ne manjka na jedilniku. Tako sva na najino presenečenje na meniju našla goveji karpačo s figami, kar bi po vsej logiki dosti bolj pasalo v kakšen vinski bar, ampak sva ga vseeno pozobala z največjim zadovoljstvom.

Ob šanku najdeš skoraj 10 različnih kraft piv in če se ne moreš odločiti med dvema ali tremi, brez problema dobiš vse za poskusit. Sem se malo zadržala tam ter se odločala o primernih okusih še namesto Bojana. 😉 Na koncu sva klasično pristala na IPI ter Porterju, drugo rundo pa sva dodala še Stout.

Ambient + muska: 5/5
Postrežba: 5/5
Piva: 4,5/5
Hrana: 5/5
Cena: 5/5 (piva 2500-3000 CLP)

*1€ = cca. 780 CLP

 

Pivomanija v Valdivii: drugi večer

Sprehajava se po mestu proti kombiju in Bojan vpraša, če bi šla na pivo. Nisem čisto prepričana in že razmišljam o tem, kakšne makarone bova skuhala za večerjo.

Bojan povleče asa iz rokava: »Ok, ni problema. Sam nekam moram na WC. A greva v »meka« na sladoled? Mek vs. Pivnica? Mek nima za burek 😛 Bar Burdon sicer tudi nima bureka, ampak ima pa marsikaj drugega 😉 Nitrogen Stout in IPA sta bila morda še za odtenek boljša kot pivo večer poprej in ponovno sva pristala na hrani »nekaj za piknit«. Tega nekaj za piknik je potem toliko, da si na koncu prijetno sit. No ja, od sirne plošče sva sicer pričakovala več kot le gavdo z različnimi začimbami in kremni sirček, ampak.. to navsezadnje ni vinski bar 😉

Ambient + muska: 4/5 (ne moreš v miru poslušat rock hitov, če je poleg velik ekran s fuzbalom!)
Postrežba: 4/5 (nič nisem dobila za probat.. ☹)
Piva: 5/5
Hrana: 4/5
Cena: 4/5 (piva 2900 – 3500 CLP)

 

Kdor čaka, dočaka

Iz Valdivie se odpraviva dalje proti severu. Ravno ko malicava na nekem polju ob družbi kravic, zapiska sms. Amy in Sam. Pravita, da sta se po najinih navdušenih sporočilih tudi onadva odločila, da prideta v Valdivio.

Klik, klik, blink blink, posveti žarnica v možgančkih. »Hej, danes je pa Kunstmann že odprt..«, namignem. Z Amy in Samom se nismo videli že skoraj deset dni, kar je perfekten izgovor za še en večer v pivnici 😉 Obrneva kombi in se odpeljeva tistih 40km nazaj do Valdivie 😊

…nekaj ur kasneje:

»Bomo vsak eno veliko tablo ane?«

»Kaj, a 16 piv bomo poizkusili?«, skeptično mrščim čelo.

»Normalno!«, mi odgovorijo v en glas. Spet sem v manjšini, kot na trekingu v Ushuaii. 🙂

Bojda je pač potrebno poskusit vse, da se potem lahko odločiš, kaj boš zares naročil. Izredno dobra strategija za turiste, ki so v tej pivnici (za razliko od zgornjih dveh) poleg domačinov stalni gostje. Odkrito, nobeno od piv ni bilo vrhuuunsko (to sva pričakovala pri tako veliki pivovarni), je bilo pa nekaj kar dobrih. Pa takih z zabavnimi okusi – od borovničevega piva pa do takega, ki ima okus medenega likerja. Namesto sladice torej 😉 Fino je, ker je na tabli, na kateri se kozarčki nahajajo, zapisano vse o pivu (vrsta, grenkost, priporočena temperatura serviranja in hrana, ki paše k tej vrsti piva). Na koncu namreč lahko tablo odneseš domov in od sedaj naprej vem, h kateremu pivu paše kremni sirček 😉

Za spremembo tokrat nista prevladala IPA in temno pivo, ampak nekaj po imenu Gran Lager (ni nič spominjal na lager, je bil tipa “doppel bock hell” in je imel rehel meden okus) ter Gran Torobayo (“old ale”).

Kaj ješ v nemški pivnici? Šnicl, špecle in kislo zelje s kumino, seveda! V bistvu te kombinacije ni na meniju, ampak se je natakar pustil prepričati, da nama v kuhinji zložijo skupaj takšen krožnik. 😊 Žal je bilo vse skupaj vseeno bolj slab približek originalne kuhinje, ampak je bil pa vsaj približek in za trenutek te je grižljajček ponesel nekam tja daleč na smučišče v avstrijske Alpe. 😉

Ambient: 5/5 (nemška pivnica pač 😉)
Postrežba: 5/5
Piva: 3.5/5
Hrana: 3/5
Cena: 4/5 (piva 2900 – 3700 CLP)

Ni kaj, Nemci so v tem koncu sveta vsekakor pustili svoj pečat. Po več kot 150 letih od začetka kolonializacije so seveda vsi prebivalci tukaj sedaj nemško-čilskega porekla (oz. nemško-argentinskega), a vseeno se kultura ohranja – pa naj si bo to v obliki ličnih hišic ter arhitekture tipa »alpska vasica« v Frutillarju in Bariloche , do nemške pivnice in »dojče šule« v Valdivii.

Vsekakor pa – »makaron pavza« je bila po dolgem času blazno dobrodošla in najini želodčki so bili po treh večerih kulinarke in piva izredno zadovoljni 😉

Salud!

 

P.S. Ne le minister za zdravje, tudi midva te opozarjava, da prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju in to ni hec! Zato z glavo v pivnico in vsekakor ne iz nje za volan. 

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Jezikava še drugače
Kdo sva in kam sva šla?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”,  pa sva jeseni spakirala nahrbtnike ter se odpravila na dolgo poročno potovanje. S tabo deliva najine dogodivščine, potepuške nasvete ter predloge za tvoja bodoča potepanja.

Pokukaj na blog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Social LikeBox & Feed plugin Powered By Weblizar

Najine dogodivščine na ostalih socialnih kanalčkih
POMEMBNA ZADEVA
Skleni zavarovanje
Na dolgi poti vse prav pride :)

Kava sploh. Pivo še bolj 😉 Če želiš, lahko s klikom na spodnji gumb častiš eno ali drugo, tako bova imela še več energije za nove dogodivščine, ki jih bova delila s tabo 🙂

Trenutna lokacija na frnikoli