IZ DEŽJA POD KAP. PARDON, V BOLNICO. - BlueMarble Vagabonds
Zavarovanje za tujino je pomembno
Čile

IZ DEŽJA POD KAP. PARDON, V BOLNICO.

on
maj 8, 2019

Takole je.. stvari ne gredo vedno po planu. In ko gre ena stvar narobe, vsi vemo, da sledi še pet ostalih.

Začelo se je takole

Že več kot dva tedna (ali pa morda tri, na poti vedno izgubim občutek za čas) se ponovno nahajava v Čilu, v severnem delu Patagonije, kjer je najin cilj prevoziti znamenito Carretero Austral (o njej kaj več kdaj prihodnjič) in raziskati kraje, ki se nahajajo ob njej.

No, vreme ne sodeluje vedno. Res je, da je pozen april na južni polobli kot pri nas pozen oktober in dež ni ničesar nenavadnega, a vseeno ga je bilo za odtenek preveč. Tako sva najprej za nekaj dni “obtičala” v kraju Puerto Rio Tranquillo, ker je bila napoved res slaba. V Patagoniji ob dežju in mrazu res nimaš kaj pametnega za početi. In res je lilo kot iz škafa, zjasnilo se je le toliko, da si se začel oblačiti za kratek sprehod, na dvorišču pa se je nate spet vsul nov škaf.

Pa saj ne, da je bilo tako hudo. Lesena kočica z mehko sedežno, kamin in knjiga – tudi iz dežja se konec koncev da narediti prijetne dni. Ko sta se nama v koči (bila je ogromna) pridružila še Amy in Sam (občasno potujemo skupaj) ter mlajši par iz Nemčije, pa smo dodali še kostanj, kuhano vino in piškotke – pa še neka rogovila v kotu je imela na sebi svetleče okraske, tako da je bilo božično vzdušje v polnem zamahu. 😉

Naslednja postojanka čez nekaj dni?

Villa Cerro Castillo. Neznatno majhna vasica z neobstoječo turistično infrastrukturo, kljub temu, da se blizu dviga ogromen vršac, ki ga obiščejo mnogi. Cerro Castillo, kar v prevodu pomeni hrib/gora Gradič, ima točno tako obliko – od daleč izgleda kot mogočen grad. Že sem bila psihično pripravljena na še en težji vzpon (ja, jaz se moram v glavi prepričat, da zmorem in potem res zlezem na vrh 😉 ), pa ni bilo potrebe.. je padal dež. Pa ne samo to, tudi toliko snega je zapadlo, da je bila pot do lagune pod njim zaprta. Fino.

In nato je sledil dež in dež in dež. Prelepe doline sva gledala le izza mokrih šip, Pisco pa je vedno bolj “švical”. Od znotraj. Če temu dodaš še kuhanje v kombiju, dobiš obetavni rezultat, ko je vse znotraj avta sčasoma vlažno. Kak fajn. 😊

Ni bila mavrica

Ne, tistega jutra, ko se je zjasnilo in sva se na robu klifa prebudila v lep sončen dan, z meglicami nad vodo, naju je pričakalo še nekaj boljšega kot mavrica. V zalivu namreč prebivajo čilski delfini, ki so zjutraj lagodno krožili in se tu in tam prikazali na gladini. Med njimi pa je zavzeto plaval bober in iskal kdo ve kaj. Hej, kavica z delfini in bobri ? To pa je dober začetek prekrasnega dneva!

Je bil res lep dan.. do nekega trenutka, ko sem prijetno zleknjena v fotelju v čajnici spila svoj čaj in sem vstala, da si oblečem jakno. V trenutku me je obšla slabost in noge so postale mehke kot žolca.

»Kaj, spet nisi jedla prav čas??«, zagodrnja Bojan med plačevanjem računa. »Pojej kak kreker, greva poiskat kamp«.

No, ni bila običajna lakota. Slabost se je eksponentno stopnjevala, pridružili so se ji katastrofalni krči v trebuhu in čez eno uro sem samo še nepremično ležala na postelji. Kot da to še ni bilo dovolj, so začeli slediti še obiski stranišča. Kamp je bil dobra ideja, saj se je že tistih nekaj metrov do kopalnice zdelo neskončno daleč.

Zjutraj nisem bila popolnoma nič boljše, zato se je Bojan odločil, da greva v malce večji kraj bolj severno, kjer naj bi imeli vsaj približek bolnišnice. Sedeti na sedežu je bilo »out of the question«, zato sem nekaj ur igrala vrečo krompirja na postelji. Če sem zatulila dovolj glasno (ker me je že dotik roke na trebuh preveč bolel), je bil to znak za zmanjšanje hitrosti. 😊 Po vsaj-tako-se-mi-je-zdelo neskončno dolgem času sva dosegla kraj Chaiten in poiskala kočico s kopalnico.

Verjetno je že marsikdo izmed vas izkusil potovalno drisko, ane? No, jaz tudi. Večkrat. Ampak tole ni bilo primerljivo z ničemer poprej, ampak bom podrobnosti zadržala zase. 😀 Šalo na stran, bilo je precej slabo. Ampak ker vsaka okužba običajno traja nekaj dni, sem pač (med obiski kopalnice) poskušala počivati, preživeti valove bolečine in z doma pripravljeno rehidracijsko raztopino nadomeščati elektrolite. Vse imam v potovalni lekarni, ampak tablet za rehidracijo pa ne. 🙂

Očitno to ni bilo dovolj.

Sredi noči sem namreč nisem več prav zavedala kje sem in sem blebetala neumnosti. Ne spomnim se prav vsega, je pa bil občutek podoben tistemu, ko spiješ šilce ali dva preveč. Zato me je Bojan po hitrem postopku odnesel v avto in via bolnišnica. Huda dehidracija, so rekli. Da verjetno res nisem bila čisto pri sebi, priča dejstvo, da sem sicer precej vljudne sorte, tokrat pa sem vpila in glasno komentirala sposobnosti tukajšnje medicinske oskrbe (k sreči v slovenščini). Med drugim sem zahtevala, da odpustijo medicinsko sestro. Ups. 😀

Infuzija in zdravila proti bolečinam ter slabosti so k sreči nekoliko pomagala, tako da sem šla še isto noč domov. To je bilo pred štirimi dnevi in šele danes sem si toliko opomogla, da sem natipkala nekaj stavkov. Zadnje dni sem preživela v postelji ter grickala krekerje in kuhan riž (in se kujala kot majhen otrok, ker mi Bojan ni pustil jesti ničesar drugega 😉). No ja, pa dve knjigi sem prebrala, vsaj to nekaj šteje.

Zavarovanje za tujino pride prav

Že v času, ko sem prejemala infuzijo, je Bojan kontaktiral najino zavarovalnico (to je namreč vedno potrebno narediti v roku 24 ur), kjer so se odzvali izredno hitro in prijazno. Zavarovanje imava sklenjeno pri WIZ tujina in v kolikor je mogoče, se zavarovalnica dogovori za poravnavo računa direktno z bolnišnico. V manjših bolnišnicah po svetu te prakse običajno ne poznajo, zato sva tudi midva sama poravnala račun, ki ga nato skupaj z obrazcem pošlješ po pošti na zavarovalnico, ta pa ti povrne strošek. Tokrat je bil račun k sreči nizek – 50€, v ZDA bi bil za isto obravnavno vsaj nekajkrat višji. Tako da ne pozabi – zavarovanje za tujino je zelo pomembno! 🙂 Kako ga skleneš kar preko spleta, si lahko prebereš tudi tule.

 

WIZ_Tujina

 

Jutri pa se verjetno končno premakneva iz kočice nazaj v Piscota in potem gremo naprej proti severu! Upam, da velja tisti rek “po dežju posije sonce” , ker napoved je spet slaba (za razliko od zadnjih dni seveda, ko je sonce sijalo kot za stavo).

Čez dobra dva tedna morava biti v Santiagu, ker… no, naj zaenkrat ostane skrivnost. 😉

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Jezikava še drugače
Kdo sva in kam sva šla?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”,  pa sva jeseni spakirala nahrbtnike ter se odpravila na dolgo poročno potovanje. S tabo deliva najine dogodivščine, potepuške nasvete ter predloge za tvoja bodoča potepanja.

Pokukaj na blog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Social LikeBox & Feed plugin Powered By Weblizar

Najine dogodivščine na ostalih socialnih kanalčkih
POMEMBNA ZADEVA
Skleni zavarovanje
Na dolgi poti vse prav pride :)

Kava sploh. Pivo še bolj 😉 Če želiš, lahko s klikom na spodnji gumb častiš eno ali drugo, tako bova imela še več energije za nove dogodivščine, ki jih bova delila s tabo 🙂

Trenutna lokacija na frnikoli