EJ, A SE GREVA SANKAT NA CERRO NEGRO? - BlueMarble Vagabonds
V polni bojni opremi (Cerro Negro)
Nikaragva

EJ, A SE GREVA SANKAT NA CERRO NEGRO?

on
februar 6, 2019

Ne, v Nikaragvi ni zime. Tudi snega ne. A vendar je bordanje (v resnici gre bolj za sankanje) ena izmed najbolj popularnih aktivnosti v Leonu, kraju na severozahodu Nikaragve. Tako popularnih, da jo je CNN uvrstil na svojo lestvico 50 odštekanih stvari, ki bi jih naj  naredili v življenju.

Zakaj toliko prahu okrog tega?

Ker ne bordaš po snegu, ampak po pesku (in je – mimogrede – res dosti prahu 😉 ). In ker se ne spustiš izgolj iz navadnega hriba, ampak iz vulkana. Iz aktivnega vulkana, če sem bolj natančna. Na leseni deski 😀 Ni treba dvakrat ugibati, da se je omenjena aktivnost takoj znašla na najinem planu 😉

Pa sva se prijavila. Bordanje ponujajo skoraj vsi hostli v Leonu, cena pa se giblje okrog 30$/osebo. Midva pa sva na glavnem trgu v Leonu zagledala stojnico Bigfoot hostla (njihova veriga nama je znana že iz Gvatemale) s ponudbo za 25$. Okeeej, prodano.

 

KAKO JE VSE SKUPAJ IZGLEDALO?

Nekdo iz hostla Bigfoot naju je pobral v najinem hostlu in naju odpeljal do Bigfoota, kjer je bila zbirna točka. Razdelili so nam majice in nato je prišel naš prevoz. Khm, tak sumljivo podoben tistim na Kubi. 😀 Govorim o odprtem tovornjaku s trdimi klopmi, kjer med vožnjo vsekakor ne manjka »vibracij« in vetra v laseh 😉 ( o tem sem pisala že v temle prispevku) No, pa gremo!

Na temle smo se peljali :)

Na temle smo se peljali 🙂

Vožnja do vulkana traja slabo urico, ampak to predvsem zato, ker je zadnjih 15km cesta res slaba – vulkanski pesek in gromozanske luknje. Pridružilo se nam je tudi nekaj lokalcev, ki za majhen denar (3$) nesejo na vulkan tvojo dilo, kar predstavlja njihov vir dohodka. Malo pred vulkanom se nahaja še majava hiša s kvazi restavracijo – t.i. visitor center, kjer je potrebno plačati še vstopnino 5$ (poleg tega pa lahko greš na WC, če te slučajno lulat od živčkov 😛 ).

Ko zagledaš vulkan od blizu, te ima, da bi se morda raje obrnil. 😀 Naklon namreč izgleda skoraj navpičen, vulkan sam pa je precej visok.

 

Čas za vzpon!

Vsak je dobil svojo torbo, v kateri se je nahajala zaščitna obleka ter očala in desko (sanke/bord – kakor želiš poimenovati). Nekaj punc nas je hvaležno plačalo tiste 3$ – saj ne da je deska najtežja, samo zakaj bi se človek mučil, če ni treba, poleg tega pa gre še »nekomu v korist« (vsaj tako sem se prepričevala, Bojan je potiho komentiral, da sem lena 😛 ).

Vzpon ni preveč zahteven, če odštejem kotaleče se kamenje in bi verjetno sam po sebi trajal kakšne pol ure. Ampak izgleda poskrbijo, da se ne bi kdo preveč utrudil na poti navzgor in zato vmes naredijo dve pavzi, med katerima vodič navdušeno razlaga o aktivnosti, ki nas čaka (ter o Bigfoot hostlu 😛 ).

Naša četica koraka (Cerro Negro)

Naša četica koraka

SANKANJE IZ VULKANA – KDO SI JE SPLOH TO IZMISLIL?

Menda je neki Francoz zagledal vulkan Cerro Negro in dobil idejo za spust s kolesom. Sicer je postavil časovni rekord, ampak je zlomil kolo in večino svojih kosti. 😊 Nato pa je leta 2004 tip iz Avstralije dobil drugačno idejo…da bi z vulkana bordal. 😊 Najprej je to poskusil na klasičen način – stoje – pa se je zopet izkazalo za ne-najboljšo idejo. Ko je ugotovil, da se sede pelje dosti lepše, pa je začel iskati najbolj primerno podlago…menda je poskusil vse, kar je našel v hostlu, ki ga je odprl (ja, Bigfoot hostel 😀 ) –  od sank in miz za piknik do vzmetnic in hladilnika 😀 Na koncu je sam izdelal bordu podobno zadevo – leseno desko s kovinsko in plastično podlago, ki je v uporabi še danes.

Hitrostni rekord na taki deski? 95 km/h! 😀

 

ZAKAJ PA BI NAJ BILO NEVARNO?

Hitrost ni tista, ki doda adrenalinski priokus tovrstnemu »športu«, saj se lahko v teoriji odsankaš navzdol precej počasi (15 km/h). Ampak ne pozabi – sankaš se iz t.i. aktivnega vulkana! 😊 Cerro Negro je tip vulkana, ki nastane ob aktivnem izbruhu velikih vulkanov – pri tem nastane (običajno do 200m visok) hribček vulkanskega peska, ki (običajno) ostane aktiven kakšnih 20 let. Torej se v bistvu pojavi kot kakšen spremljajoči mozoljček glavne ciste 😀 Kakorkoli, Cerro Negro je izjema – visok je preko 700m in je aktiven že 60 let! To sicer ne pomeni, da bruha nonstop – zadnja dva izbruha sta bila leta 1995 in 1999. Znanstveni špekulirajo, da med izbruhi teh mini vulkančkov mine maksimalno dvajset let.

 

 

Torej…1999+20= ?? 😀 Ampak to še ni vse! Posebnost teh vulkanov je, da ne bruhajo le iz glavnega kraterja, ampak lahko nenapovedano »špricne« ven na katerikoli točki hriba. V bistvu je na vulkanu precej delov, kjer se lahko dotakneš tal in ugotoviš, da so neprijetno… vroča. In zazdi se ti, da lahko kar slišiš brbotajočo lavo nekje pod tabo 😀

Sankanje po tempirani bombi se torej na koncu sliši le malo drugače kot sankanje po sosednjem hribčku. Vodič nam je lepo rekel: »Če začne kaj bobneti…vas je bilo lepo spoznati!« Kljub temu, da je nevarnost izredno majhna, pa je skoraj neizogibno, da bo vulkan nekega dne izbruhnil. Lagala bi, če bi rekla, da nisem vesela, ker naju ne bo tam. 😉

NA VRHU

Torej, po vseh teh zanimivih zgodbicah smo prišli do vrha! 😀 Vodič nam je povedal, da sicer nič hudega, če si premislimo, ampak da je njemu ljubše, če postavljamo dobre rekorde namesto slabih. Je razložil, da se je neko dekle dva dni zapored povzpelo na vulkan in si je nato premislila, ker jo je na vrhu zagrabila panika. 😛 Skoraj sem se poistovetila z njo, saj je pogled z vrha vulkana navzdol precej zastrašujoč 😀 Je pa hkrati vodič povedal, da bosta najpočasnješi fant in punca deležna »kazni« – ice bucket challenga (ledeno mrzel lavor vode na glavo 😀 ).

Po vrhu vsega pa je pričel z detajlno (vsaj 20min trajajočo) razlago o varnostnih ukrepih in kako je potrebno sedeti na bordu (za nič na svetu ne smeš držati vrvi le z eno roko!).  Mislim, da smo proti koncu vsi dobili občutek, da se podajamo na spust tipa mogoče-pa-ne-bom-preživel. To seveda ni ustavilo Bojana in še ene punce, da se ne bi javila za poskusna zajčka. 🙂

Na vrhu! (Cerro Negro)

Na vrhu!

TRI, DVA, ENA….GREEMO!

Spravili smo se v svoja zaščitna oblačila (kar je precej izziv ob vetru, ki te skoraj odpihne) in se postavili v dve vrsti. Vodič se je odpravil do polovice hriba, da bi nas sproti slikal, pomočnik pa je ostal z nami na vrhu, da bi vsakemu posebej dal signal. Dvignil je roko kot pri formuli in…. zamahnil. Evo jih, poskusna zajčka se peljeta! Oba dva sta precej brzela, Bojanu pa je imel malce težav ostati v ravni črti – vsaj tako je izgledalo iz vrha. 😊

En par, dva, tri…srce razbija. Zakaaaaj sem spet zadnja v vrsti?! Tako imaš neskončno veliko časa (vsaj tako se zdi), da strmiš v dolino in gledaš, kako na polovici hriba ljudje izginejo (ker je tam celo previs 😀 ). Končno ostaneva samo še dva in pomočnik da signal za spust. Nerodno se namestim na sredino deske, zgrabim vrv z obema rokama in za trenutek pomislim »Kaj mi je tega treba??«. Nato pa se počasi odrinem in greeemo!

»Hmm, peljem se! Ok, saj tole pa ni tako grozno. V bistvu sploh ne izgleda hitro. A se da iti hitreje? Hej, prav fajn je!«

Ja, z vsemi zgodbicami in navodili na vrhu smo res vsi mislili,da bo sankanje adrenalinski presežek 😀 Ampak v resnici spust ni niti približno strašen, le zabaven. Žal mi je bilo, da se nisem uspela nagniti malo bolj nazaj, da bi raven zabave povišala. 😀

 

…IN NA DNU

Na spodnji polovici vsakemu posamezniku pomočnik izmeri hitrost! (končno enkrat, ko ni problema, če si prehiter). Najhitrejši je dol odbrzel s kar 68 km/h, najpočasnejša pa s 27 km/h (ne pozabiti, rekord je kar 95 km/h!). Po nekem čudnem naključju je Bojan izgleda upočasnil ravno, ko ga je merilec hitrosti slikal in je tako nameril »le« 40 km/h in Bojan je pristal na dnu moške lestvice! 😀 Sicer sem prepričana, da je neki drugi model šel precej počasneje, ker sta ga na zgornji polovici prehiteli dve punci, ampak izgleda je pospešil v pravem trenutku. Sama sem pristala nekje na sredini ženske lestvice s 33 km/h.

A veste kaj to pomeni? Ledeno vodo za Bojana seveda! Resno so mislili! Izpraznili so hladilno skrinjo in nam razdelili piva, vodo pa zlili…na poraženca! Tista majica, ki smo jo na začetku dobili, je torej prišla prav, saj so ju dodobra namočili. 😊

Sledila je še vožnja nazaj ob sončnem zahodu, izlet pa smo zaključi na najboljši možni način – z mrzlim pivom št. 2 v hostlu.

Juuuhej!

Juuuhej!

PA ŠE NEKAJ UPORABNIH INFO:

Kaj cena 25$ vključuje?

Prevoz, vodiča, najem opreme, majico ter 2 piva. Poleg tega pa ti (po želji) pripada še zastonj nočitev v skupnih sobah v omenjenem hostlu. Ni slabo! Doplačati pa je potrebno še vstopnino v višini 5$ na osebo ter 3$, če želiš, da ti bord nesejo na vrh vulkana (najina strošek je torej skupaj znesel 63$).

Kaj potrebuješ s seboj?

Primerno obutev, vodo ter sončno kremo in očala. K sreči je ponavadi precej vetrovno, ker sicer imaš med vzponom občutek, da si počasi-pečena-piška, tako vroče je. Pa vzami s seboj kak priboljšek, ker tura vseeno traja cel popoldan. S seboj pa ne nosi drage kamere ali fotoaparata (razen GoPro), ker je ne moreš imeti s seboj ob spustu.

Tole pa je nastalo s pomočjo GoPro:

 

TOREJ… ALI SE SPLAČA? ABSOLUTNO!

Samo sankanje iz aktivnega vulkana morda res ni najbolj adrenaliska aktivnost, ki sva jo kadarkoli poskusila (vsekakor pa bi to bila, če bi namesto lesenih desk imela svoja downhill kolesa! 😀 ). Je bila pa vsekakor ena izmed najbolj odštekanih!

Taka za vnukom razlagat, je nekdo komentiral 😛

Moram pa reči, da občudujem ljudi, ki svet vidijo drugače. Tiste, ki vidijo zabavo in priložnosti tam, kjer jih drugi ne.  Na primer tiste, ki se nekega dne odpravijo na vrh vulkana Cerro Negro in sami pri sebi pomislijo: »Hmmm, le kako bi izgledalo, če se dol odsankam s hladilnikom?«

 

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Jezikava še drugače
Kdo sva potepuha?

 

Sva Sandra in Bojan, potepuha v iskanju novih doživetij. Po naši frnikoli običajno vandrava v družbi nepogrešljivega člana na štirih tačkah, ki sliši na ime Nano. Več o nas lahko prebereš tukaj.

Ker je življenje prekratko, da bi se spraševala “kaj pa če”, sva se lani jeseni odpravila na skoraj enoletno poročno potovanje okrog frnikole. Pravkar sva se vrnila in še en kup stvari imava za povedat o tem, na zeljniku pa pridno poganjajo ideje za nova potepanja.

 

Kar pošnofaj okrog, morda potepuški žužek piči tudi tebe 😉

 

Pošnofaj okoli
Povšečkaj naju na Facebooku, da boš na tekočem ;)

Social LikeBox & Feed plugin Powered By Weblizar

Najine dogodivščine na ostalih socialnih kanalčkih
Trenutna lokacija na frnikoli