Verjetno sem že kje omenila, da planiranje ni najina močna točka. Tako sva šele ob jezeru Atitlan začela raziskovati, po kateri strani bi se premaknila proti Nikaragvi – čez Honduras ali preko Salvadorja. Najina prva želja je bilo otočje Bay Islands v Hondurasu – otok Utila ali Roatan, da bi se še malo potapljala.
Pa sva se lotila raziskovanja, kako se tja pride. In po nekaj urah visenja na internetu sva bila oba precej »nasitnjena«. Sva namreč ugotovila, da potrebujeva do Utile dva dni, pri čemer menjaš nekaj shuttlov (ali chicken busov, kar ti je ljubše), spiš v enem izmed krajev v Hondurasu in nato še loviš trajekt. Druga možnost je direktni let na Roatan, ki pa znese nekaj sto dolarjev. Malo se nama ne da več čepeti v teh kombijih, sva stara al’ nekaj takega 😉 [Mimogrede, ko tole pišem ravno čakava na prevoz s kombijem, ki bo trajal 10 ur 😀 ]. Dodatno pa sva ugotovila, da so cene na Utili trenutno precej navite ter prebrala še nekaj zapisov blogov, kjer potapljanje komentirajo kot »ful fajn«, ampak ne ravno prvovrstno na svetu. Slednje je potrdil še najin inštruktor potapljanja iz Cozumela, ki je prej učil v Hondurasu.
In tako sva naredila križ čez Honduras (tokrat, morda pa kdaj vseeno greva 😉). Torej, ostane Salvador.
Zadnji dan v Gvatemali se po telefonu pogovarjava z Bojanovo sestro.
»Kam pa gresta zdaj?«
»V Salvador se premakneva jutri«.
Zavlada sekunda ali dve (skoraj) nerodne tišine. Nato previdno vpraša: »A pa res morata tja?«
Popolnoma običajen odziv, ko komu poveš, da se odpravljaš v eno izmed najnevarnejših držav na svetu verjetno (če ne šteješ držav v vojnem stanju). 😊
Pa preskočimo par dni naprej…
KAKO PA JE RES NEVAREN SALVADOR?
…zastavi vprašanje Bojan na pogled mlademu fantu z močnim ameriškim naglasom, ki naju pelje v sosednjo vas na ogled slapov (mlad le na pogled, v resnici je star toliko kot midva in fura turistično agencijo v kraju El Tunco 😊).
»Tako, zares mislim. Vem, kaj je v medijih, mene pa zanima mnenje lokalca.«
»Hočeš vedeti, kako je tukaj zares? Tako, zares-zares?«
»Ja«, z rahlim omahovanjem v glasu ponovi Bojan.
»No, prav. Na primer pred kratkim so v San Salvadorju (prestolnici) ubili mojo nečakinjo in njenega fanta.«
Sekunda tišine.
Dve.
Pa morda še kakšna, ko izbirava besede za odgovor.
Kaj porečeš na to? Moje sožalje? Ja, ampak se sliši skoraj malo neosebno. Kakorkoli, Juan (to ni njegovo pravo ime) ostane na prvi pogled skoraj malo hladen. In razloži celotno situacijo. Da je sestrična s fantom živela v eni izmed nevarnih sosesk prestolnice, kamor tudi on ali njegova družina ne zahajajo. Da je fant zašel v težave s tolpo (po domače, je bil najbrž član/bivši član kakšne izmed njih). Da bi ga naj tolpa najprej posvarila, da se mora odseliti drugam, sicer mu bo trda predla. Pa se ni hotel preseliti in zgodba se tako zaključi na precej tragičen način.
Vse skupaj se sliši kot kratek izsek iz Narcosov (TV serija), s to razliko, da se dogaja v resničnem svetu. Juan nama potrdi, kar sva že prej prebrala na različnih spletnih straneh (ne iz strani medijev, temveč prebivalcev Salvadorja) – da po državi obstajajo t.i. rdeča območja (bolj gre za posamezne soseske, morda vasice), ki se jih tudi domačini izogibajo. Kjer so pač doma tolpe in kriminal. Ostali del države je – kakor mi to pojmujemo – varen.
»Tudi na območju El Tunca je nekaj članov tolp«, pristavi Juan. »Ampak, v kolikor nisi vpleten vanje, ti nima kaj bit’.« Poudari, da bi imele v primeru ropov/napadov na turiste tolpe neželjeno pozornost policije in vlade, zato je kljub opozorilom medijev Salvador za turiste varna država. Seveda, nič ti ne pomaga, če greš »glavo nosit okrog« v eno izmed takih sosesk in se po možnosti znajdeš v navzkrižnem ognju. Tako da temu se lepo prosim izogni ob morebitnem obisku Salvadorja.
Skratka, Salvador ni ravno Poreč, je pa resnica vseeno malce drugačna od tiste na 24ur – po pričakovanjih. 😊
KAJ PA LJUDJE?
Vprašam Juana, če je morda študiral v Ameriki ali pa se je naglasa privzel ob poslovanju s turisti. »Ne eno, ne drugo«, se zasmeji. Pove, da je velik del njegove družine v ZDA, kamor so se preselili med civilno vojno v 80h letih in je kot otrok zato hodil na počitnice v Kalifornijo.
Ni edini. Med sprehodom k slapu malo kasneje nama lokalni vodič v (najverjetneje) zgodnjih 50-ih pove, da so se z družino v New York preselili leta 1986. Mlajše sestre so dobile zeleno karto, on pa je bil takrat star že okrog 19 let. Tako se je dvajset let kasneje (pazi, še vedno brez papirjev…) z ženo raje vrnil domov. Ampak se takoj pohvali, da majhni hčerki uči angleščino ter da si že sedaj želita obiskati Ameriko.
Pokaže tega soseda. In onega. Pa tretjega. Vsi so bili ali pa imajo sorodnike v ZDA. Zazdi se, da je zgodovina naroda tesno povezana s to svetovno velesilo (no, valuta je ameriški dolar, to tudi nekaj pove). Pa nanjo res gledajo kot na obljubljeno deželo kjer se cedita med in mleko? V bistvu ne, izveva od različnih ljudi. Zavedajo se, da bodo v drugi državi tujci, če ne kar drugorazredni prebivalci. In da bodo morali trdo delati za majhen denar ter da morda ne bodo nikoli dobili zelene karte.
Kaj jih torej žene od doma?
Hja, nič novega v bistvu. Po koncu civilne vojne so se gverilci (dajmo reč levi) prebili v vlado. Nato je trajalo še skoraj 20 let, da je predsednik postal nekdo iz levičarske stranke. Ljudstvo je bilo nepopisno navdušeno, saj so pričakovali, da se bo socialno stanje v državi končno izboljšalo in korupcija zmanjšala. Verjetno ni težko uganiti, kaj se je spremenilo, ko je na oblast prišla druga stran. Nič. En velik nič. 😊
Toliko o političnih zadevah, ker si s politiko niti slučajno nisva na ti. 😊 Ljudje preprosto le strmijo k boljšemu življenju – kot marsikje drugod po svetu.
Sicer pa so Salvadorci (kolikor sva jih uspela spoznati), topli in prijazni ljudje. Malce počasni (jaz bi tudi bila, če bi mi bilo skoz vroče :P), a vedno željni pogovora. Taki nasmejani, ki pomahajo, ko greš mimo, kot da ste kolegi že od nekoč.
KAKO PA JE RAZVIT TURIZEM?
Turizem se razvija. Počasi, a vztrajno. A turistična infrastruktura je druga pesem. Midva sva izbrskala precej krajev, ki bi si jih želela videti – eden izmed njih je bil recimo nacionalni park El Imposible, kar blizu za Gvatemalsko mejo. Pa sva hitro ugotovila, da bi morala za to menjati kar nekaj chicken busov.
Če kdo ne ve, chicken bus = prebarvan stari ameriški šolski avtobus, ki je smešno poceni in ga uporabljajo domačini. Vodiči jih ponavadi odsvetujejo turistom, ker bi se naj na njih tu in tam zgodili ropi.
Ni zdaj ravno, da sva se »chickened out« (slo: ustrašila), ampak glede na to, da imava na tem potovanju s sabo kar precej elektronike, je mogoče vseeno malce neugodno stati na križišču sredi ničesar in kukati za ovinek, ali se bo naslednji avtobusek pripeljal še istega dne. Ker vozni redi so bolj tako-tako. Morda pride danes, se pa zna zgoditi, da morda šele jutri. 😉 In tako je po vsej državi. Turistična infrastruktura je zaenkrat z izjemo shuttlov do edinih turističnih krajev El Tunco in El Zonte (dve plaži na obali Pacifika) bolj žalostna. Še najbližja pošta je oddaljena 20km, tako da niti razglednice ne moreš poslati. 😊
Skratka, če si zares želiš ogledati Salvador, je avto prava izbira (ali pa organizirane počitnice). Vsaj zaenkrat. Morda pa prihodnost prinaša spremembe, in bova Salvador enkrat naslednjič videla v povsem drugačni luči. Morda.
